Naši predniki, ki so se natanko pred sto leti v v desettisočih zbrali na ljubljanskem Kongresnem trgu, da bi proslavili ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, bi verjetno kar težko verjeli, da njihovi potomci tako pomembne obletnice ne bomo z ničemer obeležili. 29. oktobra so se za množice v Ljubljani in drugod po Sloveniji po več kot štirih letih svetovnega klanja uresničile sanje, ki so jim tudi takrat mnogi rekli »tisočletne«. Te sanje so se sicer mesec dni nato zaradi združitve s Kraljevino Srbijo malce spremenile in kmalu nato zapadle v deziluzijo krmiljenja med centralističnimi pritiski na eni in naraščajočim pritiskom itaijanskega fašizma na Primorskem na drugi strani, vendar pa to ne more zmanjšati pomembnosti tistega oktobrskega dne, ko so se postfevdalne vezi zgodovinskih dežel z vladajočo dinastijo Habsburžanov dokončno pretrgale in je beseda »slovensko« poleg etničnega in kulturnega postala tudi moderni politični in državotvorni označevalec. Tega se zavedajo na primer na Češkem, kjer te dni kljub dejstvu, da Češkoslovaške že davno ni več, z velikimi proslavami zaznamujejo stoletnico lastnih prelomnih dogodkov. Pri nas pa še kar vztrajamo na doslednem buldožerju zgodovinske amnezije, zaradi katerega za pomembne svari veljajo le včerajšnje politične novice in dovolj davni ter zato nepreverljivi miti. Škoda, ker se je ravno vmes med tema dvema skrajnostima odvilo največ ključnih dogodkov, zaradi katerih smo danes takšni, kot smo – v dobrem in slabem.
Proslava ob razglasitvi Države SHS 29. 10. 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani
Z rojstvom države se po nujnosti rodijo tudi njeni simboli; včasih so obujeni iz stoletnega spanca samo osveženi, včasih so povsem na novo izumljeni, včasih pa se dogodki tako prehitevajo, da jih oblikovalci le stežka dohajajo. V madžarski revoluciji leta 1956 in romunskem prevratu leta 1989 sta bila znaka prihodnosti luknji, izrezani iz tedanjih narodnih zastav s komunističnimi simboli. In zares vsak prevrat bolj zaznamuje to, česar (več) nočemo, kot ono, kar si želimo. V svojem kratkem, enomesečnem obdobju obstoja, so Državo SHS dogodki precej prehitevali, zato ni uspela ustvariti kakšnih oblikovalskih ikon, ki bi jo preživele. Z eno pomembno izjemo: serija znamk Verigar, ki jo je oblikoval slovenski slikar Ivan Vavpotič (1877–1943), je zaradi nedvoumne in močne likovne podobe, pa tudi zaradi izjemno obsežne produkcije, vizualno povsem prerasla druge simbole in podobe dogodkov leta 1918. Verigar zaznamuje družbeno in politično vrenje izpred sto let vsaj tako kot na primer ikonična podoba Che Guevare šestdeseta leta. In to kljub temu, da je znamka izšla šele tretjega januarja 1919, ko je bila Država SHS že del Kraljevine SHS.
Telovadec Stane Derganc je Vavpotiču služil kot model za podobo Verigarja
Ivan Vavpotič si je za obeležitev prelomnih oktobrskih dogodkov izbral brezčasen motiv: stilizirano golo herojsko moško figuro, ki pred sijočim ozadjem trga verige, v katere je bil še do pred kratkim vkovan. Moški bi bil prav lahko Prometej ali pa Michelangelov suženj; da gre za ravnokar osvobojenega južnega Slovana, izdajata samo napisa v latinici in cirilici »Država SHS«. Vavpotiču je kot model služil znani slovenski telovadec Stane Derganc, poznejši dobitnik olimpijske bronaste medalje (v preskoku, Olimpijada leta 1928 v Amsterdamu). Čeprav je proces tiskanje in distribucije znamke zamujal za državo, ki jo je obeleževal, in je Verigar prispel v obtok šele, ko »njegove« države več ni bilo, jo je nova kraljevina obdržala. Tudi zato je bila menda natisnjena v kar neverjetnih 180 milijonih primerkih – več, ko je bilo natisnjenih vseh znamk po osamosvojitvi leta 1991! Po eni strani paradoksalno, po drugi pa povsem razumljivo, tako zaradi univerzalnosti motiva, kot tudi zato, ker je bila za večino nova kraljevina logično nadaljevanje panslovanskega zanosa ter zaščite pred germanskimi in italijanskimi pretenzijami po narodnem ozemlju. Verigar se ji je torej prav tako dobro podal kot provizorični, prehodni državi, za katero je bil ustvarjen.
Verigar je izšel v mnogih različnih oblikah in barvah, ki so odražale različne vrednosti znamk
Več o zgodovini Vavpotičevega motiva, pa tudi o današnji filatelistični vrednosti Verigarja si lahko preberete v tem poglobljenem prispevku. Članek o neki oblikovalski ikoni iz danes brez razloga pozabljenih in zanosnih prevratnih časov pa sklepam z željo, da bi zgodovina in podobe, ki jo spremljajo, postale sosledje dejstev, na katera smo ponosni in kritični obenem, namesto da bi jih ali nepoglobljeno slavili ali pa odrivali v temo amnezije. Navsezadnje, komu zares koristi življenje v družbi, ki ji vlada zgodovinska demenca?
Miloš Kosec
