Na Outsiderjevi spletni strani smo lani okrog noči čarovnic objavili prispevka o slovenskih gradovih, v katerih straši; dve leti pred tem pa smo pisali o nasvetih za opremo doma prvega mojstra grozljivke, Edgarja Allana Poeja. Leto je naokrog in tokrat je čas, da skočimo čez lužo, od koder noč čarovnic vsaj v svoji sodobni potrošniški različici tudi izvira. Proti koncu devetnajstega stoletja je ameriško časopisje svoje bralce začelo strašiti, malo pa tudi fascinirati, s serijo prispevkov o »Morilskem gradu«, veliki in precej grdi poslovno-stanovanjski stavbi v Chichagu. Članke bi na prvi pogled bolj kot v rubriko črne kronike uvrstili med arhitekturne nasvete; namesto šokantnih fotografij trupel in morilca so bili večinoma opremljeni s tlorisi, shemami in prerezi. Amerika je doživela svojo prvo veliko serijo »arhitekturnih« umorov, hiša pa bi bila pred arhitekturnim sodiščem, če bi kaj takega obstajalo, morda obveljala za sostorilko pri zločinu.

Prevarant, zdravnik, amaterski arhitekt, podjetnik in … serijski morilec

Henry Howard Holmes, katerega pravo ime je bilo Herman Webster Mudgett, je bil prevarant, na pol izobražen zdravnik, amaterski arhitekt, podjetnik in serijski morilec (pa poskusite vse te naslove stlačiti na eno samo vizitko!). Na begu pred svojimi zločini, ki do takrat umorov še niso vključevali, se je zatekel v Chichago in si spremenil ime. Ker se je bližalo leto 1893 z veliko Kolumbovsko svetovno razstavo, ki je v mesto privabila množice iz vsega sveta, je Holmes zaslutil poslovno priložnost v gradnji novega hotela. Z nekaj svojega prigoljufanega vložka, predvsem pa s sistematičnim izigravanjem izvajalecv in arhitektov, ki jih je zamenjal na vsake nekaj mesecev, je dokončal veliko poslovno-stanovanjsko zgradbo, katere vrhnje nadstropje naj bi služilo kot dokaj udobno urejen hotel. Leta 1894 ambiciozni podjetnik nenadoma izginil in se pod drugim imenom pojavil v Fort Worthu, kjer je nameraval zgraditi še en hotel, podoben svoji prvi nepremičninski investiciji. Vendar pa ga je policija kmalu povezala z več umori. Po njegovi aretaciji so preiskovalci preplavili tudi kompleks v Chichagu; in, če verjamemo ameriškim časopisom tistega časa, so imeli kaj videti.

Holmes se je izkazal za bolj mojstrskega arhitekta, kot bi lahko sodili glede na izgled stavbe. Za neharmoničnimi fasadami se je skrival spretno zasnovan labirint ravno prav slabo osvetljenih hodnikov, prehodov, sob in stopnišč, ki bi jih zaman iskali na katerem izmed načrtov. Ker je osumljenec izvajalce in arhitekte menjal kot po tekočem traku, je ostal edini človek s popolnim pregledom nad zasnovo svojega hotela. Pravim: hotela, pa bi moral zapisati: morilskega stroja. Strani črne kronike so preplavili tlorisi in aksonometrije sob z zloveščimi poimenovanji, kot so »črna garderoba«, »soba treh trupel«, »slepa soba«, »skrivna soba za obešanje«, »soba petih vrat«, »neprodušna plinska soba«, »skrivna loputa« in dokaj nedvoumno »dvigalo za trupla«. Hotel je bil torej tiste vrste, za katerega niste potrebovali povratne vozovnice. Med nastanitvene kapacitete umeščeni in zamaskirani prostori so služili za diskretno opravilo Holmesove primarne dejavnosti: ubijanje, pa tudi za učinkovit in nemoten prenos trupel v klet, kjer so bila nekatera trupla raztelešena in »razkoščičena«. Tlorisi velikih dvorcev, kot na primer tisti, na katerem igramo družabno igro Cluedo, postanejo v luči takšnih časopisnih podrobnosti prav spodobna zabava za vso družino. Proti koncu 19. stoletja pa so bralci ameriške črne kronike s prsti potovali po labirintih Holmesovih tlorisov s srh vzbujajočim zavedanjem, da sledijo poti prav konkretnega nesrečnika ali nesrečnice …

Zgodba o »Morilskem gradu« in njegovem zloveščem arhitektu se s poglobljenim brskanjem po preverljivih virih spreminja v bolj nenavadno in fantomsko. O Holmesu se je svoj čas govorilo, da naj bi umoril preko dvesto ljudi (!); sam je priznal 28 umorov, dokazali pa so mu jih lahko samo devet (še vedno več kot dovolj, da je obvisel na vislicah). Vendar so pozneje nekaj od tistih »umorjenih«, ki jih je sam priznal, našli žive in zdrave. Tudi zgodbe o spektakularnem hotelu, polnim pasti, prehodov in morilskih kleti, so ostale nepreverjene, njihov edini vir pa ostajajo le deloma zanesljivi in senzacionalistični časopisni feljtoni, ki so nedvomno dvigovali branost in s tem vrednost delnic svojim lastnikom. Holmesova hiša je namreč kmalu po njegovi aretaciji skrivnostno pogorela in s tem uničila vse morebitne fizične dokaze o morilskem arhitektu. Nekdanji hišnik v Holmesovem hotelu je bil še zadnja živa priča o nekdanji arhitekturi in skrivnostih, za katere naj bi bila zgrajena, pa je leta 1914 naredil samomor. Na poslovilnem sporočilu naj bi zapisal: »Nisem mogel spati«. In, voilà:  ena izmed prvih ameriških velikih grozljivk »po resničnih dogodkih« je rojena! Piko na i ji je dodala še (povsem resnična) izjava morilca samega na sojenju:

»Rodil sem se s hudičem v sebi. Nič nisem mogel zato, da sem morilec – nič bolj, kot se poet ne more upreti navdihu pisanja pesmi – rodil sem se v postelji, ob kateri je stal Zlodej, in z mano je neprenehoma od takrat naprej.«

Arhitekturni “detajli” Morilskega gradu v takratnem časopisju

Holmesov citat je prav gotovo primeren za primerno nezaključen konec pristne ameriške grozljivke; z lahkoto si predstavljam, kako ga na primer izusti Jack Nicholson v Izžarevanju. Vendar pa je uporaben tudi za bolj banalne namene. Ne vem, ali se je v Sloveniji pohajkovanje otrok od vrat do vrat v času pusta razširilo že tudi na noč čarovnic; v Londonu na ta večer zvonec na vsakem vhodu nepretrgoma zvoni, bolj ali manj posrečeno našemljeni otroci pa si podajajo kljuko in s kriki »trick or treat« vedno bolj utrujajoče zahtevajo svojo davščino v obliki sladkarij. Zato se mnoge hiše slej ko prej zavijejo v temo in tišino, stanovalci pa gredo gledat televizijo na dvoriščno stran, skriti pred uličnimi vsiljivci (takšna strategija se menda dobro obnese tudi pri nas ob pustovanju). V primeru, da vam je dovolj skrivanja pred malimi šemami, pa si predstavljam, da je primerno doživeto citiranje Holmesovih stavkov o hudiču na hišnem pragu še bolj učinkovito …

Miloš Kosec