Primerno jutrišnjemu sicer uvoženemu, pa že dokaj udomačenemu prazniku, ki mu Američani rečejo Halloween, pri nas pa se še najbolj navezuje na Vse svete, se bomo danes posvetili arhitekturnim pogledom očeta žanra grozljive zgodbe, Edgarja Allana Poa. Noč čarovnic se v naših evropskih glavah tako popolnoma prekriva z ikonografijo klasičnih ameriških grozljivk skupaj s propadajočimi viktorijanskimi vilami vrh hriba, v katerih straši, ter z nevarno nagibajočimi se nagrobnimi kamni gotskih pokopališč, da v Poejevemu pisanju o arhitekturi podzavestno pričakujemo opisovanja škripajočih stopnic, nasvete, kako v domačo avlo umestiti grozljive orgle, ali pa morda priporočila, katere temnice so najboljše za mučenja in katere lahko služijo kot kripte. V njegovih literarnih delih sicer sem ter tja naletimo na tematiziranje arhitekture; tudi v pesnikovem verjetno najbolj znanem delu Krokar:

A ko okna sem odprl, s kriljenjem, s frlenjem vdrl
noter je mogočen Krokar, svetih časov gospodar.
Niti malo ni pozdravil niti se za hip ustavil,
pač pa kot gospod se spravil v sobo je nad vrata kar –
na poprsje Palade nad vrati se je spravil kar –
spravil, sédel, nič mu mar.

Vendar pa soba s kipom grške boginje modrosti nad vrati, če na njem ravno ne čepi strašljivi črni ptič, ni nič kaj srh vzbujajoča. Poe je posvetil arhitekturi, natančneje notranji opremi, tudi samostojen esej, ki pa bo tiste, ki v njem pričakujejo zgoraj omenjene temačne gotske podrobnosti, gotovo razočaral. »Filozofija pohištva« je bila objavljena leta 1840 v Burton’s Gentleman’s Magazine, ki je izhajal v Filadelfiji. Nekoliko pretenciozno rabo izraza »filozofija« v povezavi s pohištvom Poe takoj duhovito relativizira, rekoč: »Filozofija ima svoje prednosti in jo lahko uporabljamo v mnogih različnih pogledih. Pravijo, da ima celo cvrtje jajc svoje vzroke, in tako je filozofija tudi v pohištvu – to filozofijo pa Američani v primerjavi s katerim koli drugim civiliziranim narodom na zemeljski obli najmanj razumejo.« Kritiziranje domačega okusa v arhitekturi ostane rdeča nit eseja. Pisatelj meni, da je razloge za slabe pohištvene navade njegovih sonarodnjakov iskati v pomanjkanju aristokracije ter prevladi denarja kot edinega merila odličnosti (»aristokracija dolarja«, kjer morajo bankovci prevzeti tudi vlogo heraldičnega okrasja, pravi), zato se je v iskanju vzorov dobrega okusa prisiljen ozirati proti Evropi. Pri tako znani pisateljski figuri pa se lahko upravičeno veselimo mnogo bolj barvitih kritik in nasvetov, kot jih po navadi prebiramo v revijah o opremljanju doma. Prosto po Poeju lahko en sam pogled na vašo preprogo določi vrednot vašega okusa: »Preproga je duša stanovanja. Iz nje sledijo ne le barvni odtenki, ampak tudi oblike vse druge opreme. Sodnik na sodišču je v privatnem življenju prav verjetno čisto običajen mož; razsodnik o tem, katera preproga je zares dobra, pa mora biti genij.«

Poe še posebej poudarja pravilno osvetljavo: »Prevelika bleščavost je vodilna napaka ameriške filozofije notranje opreme. Pretirano smo zagledani v plinske svetilke in sijoče steklo. Plinska razsvetljava je znotraj hiše sploh nesprejemljiva. Njena močna in nestalna svetloba nas žali. Nihče, ki razpolaga tako s pametjo kot z vidom, je ne bo uporabljal. Nasprotno pa bo pritajena oziroma v umetniškem izrazoslovju hladna svetloba ustvarila čudeže tudi iz slabo opremljenih interierjev.« Da bi prepričal tudi največje dvomljivce oziroma vplival na tisti del prebivalstva, ki ima o notranji opremi stanovanja od nekdaj največ besede, Poe o bleščavi razsvetljavi doda: »Še posebej ženska lepota izgubi pod njenim zlobnim sijem več kot pol čarobnosti.« Za vsak slučaj prepove tudi uporabo opreme iz kristalnega stekla: »Njegova ključna lastnost je bleščanje – in s to eno besedo zajamemo toliko prezira vrednih stvari! Bleščanje neenakomernih odbleskov je včasih – otrokom in idiotom pa vedno – prijetno, pri uporabi v opremljanju domovanja pa se mu je treba dosledno izogibati.«

Pesnik pa ne ostane le pri kritiki okusa ameriškega sloja nouveau riche. V iskanju avtentične notranje opreme Novega sveta se ustavi pri podobi skromnega pripadnika srednjega razreda, torej hrbtenice Združenih držav nekdaj in tudi (še) danes. Podoba se začenja razvijati v vzorno, celo idealno sobo, kot si jo zamišlja Edgar Allan Poe. Če bi želeli na svoj dom torej povabiti avtorja Propada hiše Usher in bi se obenem bali, da bo z zavijanjem z očmi ali celo s strupenimi literarnimi domislicami grobo pokaral vaš osebni slog, bi ga morali sprejeti v sobi, ki bi merila nekako trideset krat petindvajset čevljev (kar kakih devet krat sedem in pol metrov!). Razvpiti gost bi lahko vstopil samo skozi ena vrata – drugih namreč v sobi ne bi bilo, pa še ta bi morala biti ozka. Na nasprotni steni bi sobo razsvetljevali dve okni, ki bi se odpirali do tal in vodili na zunanjo teraso. Kdo ve zakaj bi moralo biti steklo v oknih škrlatno obarvano, zavese pa bi morale biti ravno tako iz bogato rdeče svile, prepredene z zlatimi nitmi. Če nič drugega, bi lahko v pridušeno rdeči svetlobi »idealne sobe« pogovor z literatom gladko napeljali na njegovo zgodbo Maska rdeče smrti. Seveda bi glede na njegov esej najbolj trepetali, kaj gost poreče o preprogi. Nobenega presenečenja, tudi ta – mimogrede, morala bi biti saksonske izdelave – bi bila škrlatna in vsaj poldrugi centimeter debela. Na olajšanje vseh prisotnih se doslednost uporabe škrlatne barve neha na stenah – te bi morale biti prekrite s srebrno sivimi papirnimi tapetami, ki bi jih le tu in tam poživljale bežne škrlatne arabeske. Bi pa morale stranice sobe krasiti mnoge slike, večinoma krajine s prizori, kot so Stanfieldske jame in Chapmansko jezero. Med njimi pa bi bili zaželeni trije ali štirje ženski portreti »neminljive lepote« v stilu Sullyja: topli, a temni odtenki na platnu, pa seveda brez »bleščečih efektov«. Četudi Poe priznava, da motive na slikah lažje vidimo, če so glede na steno nagnjene in visijo na vrveh, pa daje prednost slikam tik ob steni, saj te po njegovem mnenju manj kvarijo celostni vtis sobe. Če ste bili prepričani, da vam pisec ne dovoli ogledal, ste se ušteli: eno, seveda ne preveč veliko in skoraj okrogle oblike, je dopustno. Paziti pa morate, da ga obesite tako, da ne odseva podob ljudi iz mest, kjer običajno sedijo.

Sodoben poskus rekonstrukcije Poejeve idealne sobe v Filadelfiji.

Ostane nam še vprašanje: na kakšnih kosih pohištva boste sedeli, ko boste s strahom pričakovali pisateljevo sodbo o vašem okusu? Da bi se lahko nadejali njegovega odobravanja, bi morali sobo opremiti z dvema velikima in nizkima zofama iz dragega palisandra, tapecirani z – uganili ste – škrlatno svilo. Poleg tega potrebujete še dva salonska stola iz istih materialov in klavir, ravno tako iz palisandra. Blizu ene izmed zof bi morala stati osemkotna marmorna mizica. Je to vse? Ne – kar precej denarja morate zapraviti še za štiri velike vaze iz slavnega sevres porcelana. Vsako morate postaviti v enega izmed rahlo zaobljenih kotov sobe. Na visokem podstavku pa majhna in stara oljna svetila širi dišeče vonjave. Za kakih tristo razkošno vezanih knjig ste našli mesto na visečih policah z zlatimi robovi in škrlatnimi pletenimi vrvicami in cofi. Vse to in še oljna svetilka na stropu s kakopak škrlatnim senčnikom na zlati verigi in po Poejevem mnenju se vam ni več treba bati, da bi obveljali za novopečenega bogataša brez okusa. V škrlatnem siju »idealne sobe« (kajti svetloba bo rdeča podnevi zaradi obarvanega stekla in ponoči zaradi svetil s škrlatnimi senčniki) pa se nam nehote zastavi vprašanje: kakšna je bila šele tipična soba ameriškega bogataša tistih dni?!
Miloš Kosec