V dunajski Albertini je na ogled razstava grafik Edvarda Muncha z naslovom Ljubezen. Smrt. Samota. Razstavo genialnega raziskovalca človeške mračnosti si lahko ogledate do 24. januarja 2016.

Razstava, ki jo je kuriral Dieter Buchhart, se posveča temeljnim življenskim obsesijam ustvarjalca. V svojih konceptualno jasnih, simbolističnih delih Munch vseskozi kontemplira o  ljubezni, strahu, smrti, ljubosumju, samoti in melanholiji.

Seciranje duše

Avtoportret (z okostjem roke), 1895

To je prva slika, ki jo vidimo na razstavi. Pod obrazom 32-letnega Muncha je na spodnjem robu slike okostje roke. S tem se Munch odzove na odkritje rengentskih žarkov v tistem času. Hkrati pa neposredno pokaže težnjo, ki jo v svoji estetiki razvija vseskozi, da z likovnim jezikom seže do kosti.

‘Tako kot je Leonardo da Vinci seciral človeška telesa, tako jaz seciram človeško dušo, da bi videl, kaj je globoko znotraj.’ , zapiše Edvard Munch v pismu svojemu očetu. Z avtoportretom ‘z okostjem roke’ natanko pred 120. leti ustvari enega temeljnih del simbolizma v likovni umetnosti ob prelomu stoletja.

Edvard Munch se rodi 12. decembra 1863 v kraju Loten na Norveškem. Povprečna dolžina dneva: 4 ure, dolžina noči: 20 ur. Ko Edvard dopolni 5 let,  njegova mati umre za tuberkulozo. Njegova starejša sestra Sofia zboli nekaj let kasneje in pri 15. umre. Oče, zdravnik za revne, pred bolečino (in odgovornostjo) zbeži v puritansko vero, skrb za otroke in dom pa prevzame teta, ki Edvarda spodbudi k prvim risarskim poskusom. Oče v Edvardovem svetu vseeno ostane prisoten kot moralna avtoriteta.

Melanholija

Vampirka II, 1895- 1902

V Munchovem življenepisu leto 1885 zapisujejo kot leto prve velike rušilne ljubezni. Takrat že 22-letni Edvard se zaljubi v nekaj let starejšo, poročeno žensko, Milly Thaulow. Odrasli Edvard cele dneve hodi gor in dol (po ulici Karl Johan*), da bi jo lahko za hip videl. Občasno ga Milly obišče v ateljeju, ki ga Munch najema v bližini. A kmalu radostno navdušenje ob srečanjih zamenja dušeč občutek krivde, ki mu jo naprti misel na to, kako bi njuno zvezo komentiral njegov oče.

V moških možganih, 1897

Leta 1889 Munch kupi majhno hišo v Asgardstrandu na fjordu Kristania (zdajšnji Oslo), v kateri preživlja v glavnem poletja, čez leto ustvarja v Berlinu, za 3 leta pa študijsko odpotuje v Francijo. V naslednjih 20. letih ustvari večino svojih del.

Melanholija (1891)

Novembra 1889 umre njegov oče. Smrt ga močno potre in še spodbudi v poustvarjanju depresivnih, melanholičnih stanj. A izvor Munchove melanholije je največkrat ljubezen.

Ljubezen

Madona (med leti 1895 in 1898)

Munchova Madona združuje dva arhetipa umetniških figur 19. stoletja – femme fatale in femme fragile – v eni podobi. Mešanica mirovanja in gibanja, razkrivanja in prikrivanja, erotične, ekstatične drže in hkrati stoječe poze, ustvarja vtis kreature, ki združuje plesalko, morsko deklico in Ofelijo. V resnici slika prikazuje žensko v trenutku spočetja otroka. Spodaj levo je narisan skeletni embrio, v okviru pa spermiji, kar prikazuje, da je že v trenutku spočetja življenja smrt prisotna in neizogibna. Hkrati lahko v sliki vidimo tudi psevdoreligiozen portret Marije.

Kot vedno tudi tukaj Munch povezuje teme ljubezni in smrti, opozarja na diametralno nasprotno (ali povezano) pozicijo med seksualnim aktom in smrtjo v krogu življenja. Razpuščeni lasje, tako kot tudi morski valovi, simbolizirajo erotiko, seksualnost in nevarno povezanost človeške volje z naravnimi silami.

Na valovih ljubezni, 1896

Na razstavi je veliko slik, na katerih Munch upodablja temo ženske seksualne moči. V seriji Privlačnost lasje ženske moškega dobesedno priklepajo k njej. A tudi v tem prikazu ljubezenske združitve ostane zvest svoji sentimentalni, depresivni ideji, da je ljubezen vedno obsojena na propad. ‘Kot zvezda, ki zasije v temi in za trenutek ujame sij druge zvezde, tako se moški in ženska srečata. Združita se, zažarita v ljubezni, zaplamtita – in izgorita vsak v svojo smer.’, napiše.

Privlačnost II, 1896

Glava ob glavi, 1905

Afera Munch

Munch svoj prvi umetniški vrhunec doseže z razstavo leta 1892 v Berlinu, ki dvigne veliko prahu. Razstavo kritiki in umetniki jo razglasijo za  ‘žalitev umetnosti!’. Sporna je nepoznana tehnika ustvarjanja, ne motivika. Časopisi na veliko pišejo o ‘Aferi Munch’, združenje umetnikov pa celo doseže, da razstavo po enem tednu zaprejo. Munch v pismu svoji teti zapiše – ‘Zabavno je! Še nikoli nisem tako užival. Neverjetno, da lahko tako nedolžna stvar, kot je slika, sproži takšen razdor!‘ Munch hitro zasluti marketinški potencial razvpitosti razstave in se dogovori za razstavo istih del v Kolnu in Dusseldorfu.

V času ustvarjanja v Berlinu se spoprijatelji z dramatikom Augustom Strindbergom in pesnikom Stanislawom Pryzbyszewskim. Skupaj zahajajo v bar ‘Zum schwarzen Ferkel’ (Pri črni svinji). Tam spozna naslednjo veliko mračno ljubezen. To je pesnica Dagny Juel. Rdečelaska z bledo poltjo, zelenimi očmi in vitko postavo predstavlja zanj neustavljivo erotično  figuro. Munch v njej vidi utelešenje sanjske podobe vampirke, ki uniči svojega ljubljenega moškega.

Greh, 1902

Munch ni bil edini, ki ga je Dagny zapeljala. August Strindberg se je spustil v razmerje s pesnico nemudoma potem, ko se je zaročil s Frido Uhl. Lidffors mu jo je prevzel. Pryzbyszevski se je z njo poročil. Munch jo je strastno slikal. ‘O njeni morali ne vem kaj dosti. Moški – imela jih je veliko. A nobenemu ni pripadala.’

Ljubosumje

‘Poznam skrivni pogled ljubosumneža. Raziskujoč pogled, poln sovraštva in poln ljubezni.’ Zapiše Edvard Munch v času ljubezenskega trikotnika med Dagny in izmenjujočimi se umetniki.

Ljubosumje (1896)

Kompozicija prikazuje paralizirajoče občutje strahu, sovraštva in ljubezni. Trpeči ljubimec s tretjim očesom na hrbtu opazuje resnično ali izmišljeno dogajanje, v katerega ne more poseči.

Leta 1898 se zaljubi v Mathilde Larsen, znano kot Tulla Larsen, hčer bogatega vinarja. Tulla je že ‘stara gospa’ (pri tridesetih).  On je 4 leta starejši od nje in nikoli si ne bo opomogel od tega razmerja. Z njo se noče poročiti, ‘ker bi potem napredoval na družbeni lestvici‘. V enem izmed strastnih ljubezenskih prepirov se Munchu v roki sproži revolver in mu razcefra prst na levi roki. Za poškodbo okrivi Tullo in prekine vse stike z njo in skupnimi prijatelji. Zmečkani prst pa ga spominja na ‘Tri stran vržena leta življenja!’ Posveti se samoti.

Izolacija

Avtoportret, 1911-1912

Leta 1902 v Berlinu razstavlja serijo Tihožitje življenja (nem. Lebensfries, angl. The Frieze of life). Deset let po Aferi Munch razstava doživi velik uspeh, tudi finančni. Vseeno razmerje s Tullo in prejšnje travmatične izkušnje pripomorejo, da Munch tone vedno globje v alkoholizem in premlevanje travmatičnih življenskih izkušenj. Leta 1908 osem mesecev preživi v psihiatrični bolnišnici,  kjer ga zdravijo med drugim s takrat popularnimi elektrošoki, potem pa se za vedno vrne na Norveško. Živi v relativni osamitvi v kraju Ekely. Pijače se ne dotakne več. Njegove razstave so uspešne. Po zaznamkih iz življenepisa bi lahko sodili, da je našel nekakšen mir.

Smrt

Leta 1937 nacisti njegovo umetnost razglasijo za degenerirano in odstranijo iz nemških muzejev vsa njegova dela. Leta 1944 Munch umre za pljučnico. Evropo pa uniči svetovna vojna.

Krik, 1895

‘Zmrzujem, ko gledam sonce, kako zahaja. Vse postane tako mirno, ne maram videti, kako nekdo umre.’

Edvard Munch

*Leta 2012 so na dražbi v New Yorku sliko Krik prodali za skoraj 120 milijonov dolarjev, kar je najvišji znesek, kar so ga v vsej zgodovini do zdaj iztržili na dražbi za umetniško delo.

 

Napisala: Nina Granda