O zidovih, ograjah in bodeči žici smo na spletni strani Outsiderja že nekajkrat pisali. Vendar pa nič ne kaže, da bi grajene bariere od poletja naprej postajale manj aktualne, prej nasprotno. Odkar se je pritisk beguncev zaradi madžarske ograje povsem preusmeril na naše meje, s tem pa smo postali nekakšno evropsko ozko grlo, saj smo ostali edino možno prehodno ozemlje z Balkana proti obljubljenim deželam na severu , se je govor o gradnji ograj na naši meji iz obskurnih internetnih forumov preselil v državno politiko (enako kot tudi v drugih državah na t.i. Balkanski poti). Sicer še vedno z zadržki, previdnostjo in pretehtanimi besedami, ki pa bi bile lahko tudi samo tipanje terena. Možnost zidu na Kolpi in Sotli je naenkrat realna.

So pa dnevi, ko se možnost postavitve zidu začenja zdeti manj nezaslišana kot še pred dvema tednoma, primerni za razmislek o nekem drugem zidu, ki smo ga v tej deželi že živo občutili. Oni zid je v času vojne zarezal med ljudi za več kot tri leta, v času miru pa smo iz njega ustvarili morda najbolj human spomenik druge svetovne vojne pri nas. V mislih imam seveda z žico obdano Ljubljano in Pot spominov in tovarištva, ki jo je nasledila. Po eni strani gre za zgodbo, ki jo pozna vsak Ljubljančan in skoraj vsak Slovenec, po drugi strani pa je široka rekreativna in z drevoredi zasajena 33 kilometrov dolga sklenjena pot postala tako samoumevna sestavina mesta, da smo jo, razen morda na 9. maj, pozabili motriti kot spomenik.

Kar je na Poti spominov in tovarištva zares posebnega, niso toliko številke (ne glede na to, kako impresivne so) niti instantne humanistične sodbe tipa: kjer je bila nekdaj žica, so danes sprehajalci in drevesa. Ne, najbolj impresivna je gesta hoje po liniji, ki je bila začrtana z namenom, da ločuje ljudi na eni strani od ljudi na drugi strani žice. Rečemo: bila je začrtana, v resnici pa jo je nekdo moral začrtati, in najverjetneje je bil tudi ta nekdo arhitekt ali kateri izmed ostalih prostorskih načrtovalcev. Hoditi po tem nikogaršnjem teritoriju, po liniji, ki matematično določeno nima debeline, in ustvariti površino, po kateri se lahko giblješ in ki jo torej lahko tudi zavzameš ter na njej kljubuješ, je ključno subverzivno dejanje Poti spominov. Linijo lahko namreč samo prestopiš (ali poskusiš prestopiti, če jo branijo čete z orožjem), na površini pa lahko kljubuješ. Zato bo hoditi po črti vedno gesta upora proti razvrščanju in tudi zato pohodi ob žici ob dnevu osvoboditve nikoli ne izzvenijo kot opredeljevanje za katero izmed strani v državljanski vojni, ampak za pluralno in popularno identificiranje z uporom.

Glede morebitne ograje na naši južni mejo pa pustimo pri miru racionalne argumente, kot je izredno visoka cena gradnje in dejstvo, da bi za njegov nadzor potrebovali precej več vojske in policije, kot ju imamo na voljo. Pozabimo tudi na dejstvo, da se begunci ne bi preusmerili na kakšno drugo mejo, kot so se takrat, ko je Madžarska postavila svojo ograjo. Zakaj? Ker drugih meja na poti proti severu sploh ni več. Prav gotovo se tisti, ki bežijo pred vojno, pred ograjo ne bodo ustavili in se vrnili na pekleno izhodišče, ampak bodo poskušali kljub ograji nadaljevati pot. Posledic morebitnih konfliktov, ki bi bili v takšni situaciji neizogibni, si ne upa predstavljati nihče. Zid torej v nobenem primeru ne bi mogel izpolniti svoje funkcije – le kako bi jo, saj se je celo njegov veliko starejši, večji in neizmerno bolj impresivni vzornik, Veliki kitajski zid, pri obrambi pred Mongoli izkazal za popolnoma neuporabnega. S tisočletnim zamikom je sicer postal ena izmed svetovnih turističnih atrakcij. Vendar pa je le malo verjetno, da bi morebitni slovenski žični zid, pa četudi v daljni prihodnosti, kdaj postal turistična znamenitost, ali pa, da bi ga celo gledali iz vesolja … Gotovo je le, da ne bo nikogar zadržal. Vendar, kot rečeno, pustimo vse te argumente ob strani. Dejstvo je le, da je nekdo nekoč sredi našega ozemlja že postavil ograjo, ki je delila ljudi, in da smo iz te ločitvene linije v času miru uspeli ustvariti zares posrečen, uporni spomenik. Preizkušnje naših preteklih generacij nam lahko na begunsko problematiko pomagajo pogledati v manj zakrknjeni luči … Ali bo nekoč na naši meji stal spomenik človečnosti ali spomenik strahu, pa je odvisno le od nas.
Miloš Kosec