V ljudskih pripovedkah in pravljicah pogosto slišimo o sanjskih gradovih, napolnjenih z dragulji in palačah iz čistega zlata. V takšnih sobanah, ki jih je ustvarila ljudska domišljija in vanje navadno vstavila revnega pastirja ali potepuha, so stene vedno okrašene z nepredstavljivim bogastvom, v kleteh pa so sodi, polni kovancev, nakita in dragotin. Takšno preobilje je bilo nekdaj še veliko bolj nezaslišano kot danes; v vsakdanjem življenju so ga pripovedovalci in poslušalci lahko zaslutili le v notranji opremi lokalne cerkve in, če so poznali uslužbence svojega fevdalnega gospoda, morda tudi v lokalnem gradu. V pravljici o povodnem možu srečamo tipično mitsko »notranjo opremo«, ki z ekstravaganco in razkošjem ne varčuje. Ko se povodnemu možu, ki sicer utopi vsakogar, ki si drzne vstopiti v njegovo vodno kraljestvo, zasmili majhen deček, mu prikazen ne le reši življenje, ampak ga tudi odpelje na svoj dvor globoko pod rečno gladino:
»Položil ga je v stekleno sobo,in čakal da se zbudi. Deček se je prebudil ter zagledal mizico,igračke, vse iz stekla. Pričel se je igrati, a ga je kmalu popadla žalost in pričel je jokati. Podvodni mož ga je vprašal, po čem joče, deček pa mu je rekel, da pogreša dom. Podvodno bitje ni razumelo čemu, saj ima tu vse, kar potrebuje. Ko je deček zaspal, ga je prenesel v srebrno sobo. Okoli dečka so stale igračke in mizica, vse iz čistega srebra. Tudi to dečku ni moglo nadomestiti želje, da bi znova ugledal bratca in sestrico. Povodni mož ga je zato znova v spanju prenesel v naslednjo sobo, narejeno iz čistega zlata.«

Kajpak ima pravljica svoje zakonitosti in napačno bi sklepali, če bi trdili, da je opis palače podvodnega moža predstavljal ljudstvu bivanjski ali arhitekturni ideal. Pretirano obilje ima tu izrazito moralno vsebino: niti največje bogastvo ne nadomesti ljubezni družine. Vendar pa je celo omejena arhitekturna analiza ljudske percepcije bivanjskega luksuza zanimiva in povedna. Jasna je hierarhična razvrstitev sob – od steklene, preko srebrne, do najbolj dragocene, sobe iz čistega zlata, ki naj bi po mnenju povodnega moža (pa tudi ljudskega pripovednika) predstavljala največjo skušnjavo. Skušnjava je morala biti realna – le tako je lahko pravljica učinkovito posredovala moralno sporočilo in obenem ohranila svojo aktualnost med ljudstvom v času mnogih generacijah, preden so jo zapisali. Poskusimo torej prevesti tipične pravljične arhitekturne opise v sodobni arhitekturni jezik. Popolnoma steklena soba bi lahko našla ustreznico v sodobnih steklenih minimalističnih volumnih; kaj pa srebrne in zlate sobe? Niti njihovih opisov nam ni treba brati v preveč prenesenem pomenu: prav lahko bi opisovali mnoge »mcdvorce« na kalifornijski obali (»mcmansions«, gl. odličen dokumentarec Kraljica Versaillesa) in morda še bolj tajkunske rezidence ruskih nouveau riches. Ko so po ukrajinski revoluciji pred poldrugim letom javnosti na stežaj odprli vrata dvorca pobeglega predsednika Janukoviča (povodnega moža?), smo si lahko na fotografijah ogledali dokaj posrečen približek zlatih in srebrnih soban ljudske domišljije.
Povedati hočem, da je arhitektura že od nekdaj ena izmed najbolj pogostih posrednikov želja. Hlastni opisi pretiranega preobilja nam ne povedo nič o tem, kakšne hiše so ljudje zares gradili, pove pa nam ogromno o njihovih željah, sanjah in predstavah. Zidati po vzoru pravljičnih in mitskih opisov bi bilo kaj lahko moralno, civilizacijsko in estetsko porazno – podobno, kot da bi lahko vedno in v popolnosti uresničili svoje najbolj nekontrolirane in skrite želje. Analizirati želje glede na mitske opise, pa je po drugi strani lahko zelo zdravo, tako za duševnost posameznikov kot tudi celotne skupnosti. Glede na to, da so miti in pravljice nekakšno kolektivno razumevanje sveta, nam njihova refleksija gotovo pove več o kolektivu, ki si jih izmisli (torej nas samih), kot o svetu samem. Ko govorimo o mitih in pravljicah, nimamo v mislih le tisočletja starih teoloških mitov (kot je na primer mit o vzpenjanju nordijskih bogov po mavričnem mostu v Valhallo – predstavljajte si, da bi takšen most zares zgradili!). Tudi sodobnost, ne glede na to, kako skeptična je do starih in že odsluženih mitologij, ustvarja nove mite, ki ustrezajo spreminjajočim se realnostim našega sveta. Med drugim je le tako je mogoče pojasniti t.i. eskapizem novih filmskih mitov. Gospodar prstanov, Hobit in Igra prestolov so dobri primeri – na videz brezčasne (nezgodovinske) zgodbe, ki so vedno znova in znova pripovedovane (v današnjem svetu »pripovedovane« pomeni predvajane na zaslonih kina, televizije in predvsem osebnih elektronskih naprav) in ki jih poslušajo (torej gledajo) množice ljudi. Seveda sploh ne gre za eskapizem, torej bežanje od realnosti, ampak za preoblikovanje interpretacije realnosti na način, s katerim se lahko poistovetijo množice sicer različnih ljudi iz različnih kulturnih kontekstov. Tudi sodobni miti imajo svoje stavbe, interierje in svoje sanjske palače.

Glede na aktualno begunsko problematiko, ki v zadnjih mesecih in še posebej preteklih tednih pesti Evropsko južno mejo, mi najprej pride na misel bizarna zgradba iz serije Igra prestolov, ki se že pet sezon ponaša z izredno visoko gledanostjo. Serija je posneta po knjigah Georgea R. R. Martina, ki opisujejo na videz povsem domišljijski svet, ki pa se ob podrobnejšem pogledu zelo navezuje na nekatera evropska in izvenevropska zgodovinska dogajanja, kot so srednjeveški spopadi v Angliji in bizantinske dvorne spletke. Severno območje bojujočih se državic »Zahodnjega« zamejuje ogromen zid, poimenovan preprosto Zid, dolg skoraj 500 kilometrov, visok več kot dvesto metrov in zgrajen v celoti iz ledu. Dimenzije in material tako v celoti sledijo pravljičnemu pretiravanju, ki smo ga srečali že v pripovedki o povodnem možu. Zid, kot zunanji branik bojujočih se kraljestev, služi predvsem v bran pred prebivalci, ki živijo onkraj zidu, »Divježi«, neciviliziranimi divjaki, ki občasno vpadajo na območja južno od zidu in s katerimi je Nočna straža, oborožena posadka zidu, v nenehnih spopadih . Ko pa se nenadoma pojavijo »Beli hodci«, zombijem podobni, nadvse agresivni živi mrtveci, postane Zid glavna obrambna črta proti novi nevarnosti, ki naenkrat v enaki meri ogroža prebivalce kraljestev in Divježe. Med prej v nenehno vojno vpletenima stranema se pojavi začasno premirje skupaj z idejo, da bi vsi Divježi preko zidu in z dovoljenjem Nočne straže prešli na jug in se ji tam pridružili pri branjenju severne meje proti strašnimi, nečloveškimi pošasti.

Če sledimo zgornji tezi, da pravljični objekti v pretirani obliki izražajo sodobne kolektivne želje in strahove podobno, kot je palača povodnega moža pretirana ilustracija bivalnega razkošja v ljudski domišljiji, moramo biti torej sposobni poskusiti prevesti mitski Zid v realno obstoječo zgradbo ali vsaj željo po taki zgradbi. Epskega branjenja utrdbe proti »Njim«, kot prebivalci Zahodnjega poimenujejo Bele hodce, ni težko povezati s pospešenim pritiskom beguncev na »Trdnjavo Evropo«, ki se v teh tednih seli iz obal Sredozemskega morja na Balkan. Če sledimo tej preslikavi, so kraljestva, ki jih varuje Zid, v realnosti države Evropske unije s svojo schengensko mejo, ki vsaj na enem svojem delu ravno v teh mesecih dobiva tudi fizično oprijemljivo podobo v obliki varovalnega obmejnega zidu, ki ga branita madžarska policija in vojska. Banalna žična 4 metre visoka in 175 kilometrov dolga ograja vzdolž madžarske meje s Srbijo je po dimenzijah in pojavnosti sicer le zelo bežen odmev Zidu iz Igre prestolov, izpolnjuje pa skoraj natanko isto funkcijo: preprečuje prehajanje meje in varuje prebivalce Madžarske (pa tudi celotne Unije, čeprav je slednjo gradnja zidu spravila v politično in moralno problematično pozicijo) pred Drugimi oziroma Njimi, ki so nasprotje Nam tostran zidu. V takem branju so balkanske države, ki si prizadevajo za članstvo v Evropski uniji, v vlogi Divježev: prizadevajo si priti v Unijo, Unija pa ni navdušena, dokler se ne izkaže, da si z »Divježi« deli enake interese in da je v njenem interesu, da zaustavlja naval Drugih že pred svojimi lastnimi mejami. Srbija in Makedonija z odmevno begunsko krizo na svoji južni meji izpred nekaj dni sta primer takšnih »Divježev«, ki si prizadevajo za varstvo mogočnejše sosede in računajo, da bodo sčasoma na drugi strani zidu. Na žalost je vzporednica z »Belimi hodci« najočitnejša: njim seveda ustrezajo begunci in Afrike in Bližnjega vzhoda, ki se v medijih in splošni predstavi vedno bolj predstavljajo kot Drugi, naše absolutno nasprotje, s katerimi nočemo nič.

Takšen prevod neobstoječe zgradbe iz televizijske nadaljevanke v dnevnopolitično realnost je na prvi pogled nekoliko naiven. Vsekakor ni mišljen kot »dokaz«, da gre pri Igri prestolov za evropocentrično zaroto, ki da pod krinko popularne kulture vpliva na splošno mnenje v zahodnih državah. Mislim pa, da je vredno iskati razloge za popularno fascinacijo z na videz eskapističnimi deli v aktualni problematiki in jih poskusiti analizirati. Begunska problematika evropske južne meje na tej strani Atlantika ter meje ZDA z Mehiko čez lužo postaja akutna in se prav v teh mesecih očitno pretvarja iz trenutne krize v dolgoročno realnost širom zahodnega sveta. Pod vplivom kolektivnih tesnob in občutkov ogroženosti lahko še tako nerealističen rezultat pisateljeve domišljije postane identifikacijski element milijonov prestrašenih ljudi. Zato vsaj površna analiza objektov popularne kulture ni iz trte zvita, niti, ko se tiče (popularne) arhitekture. Preučevanje arhitekture sodobnih popularnih mitov nam bo le malo pomagalo pri pisanju učbenikov zgodovine arhitekture Srednjega sveta, kjer se odvija Gospodar prstanov, ali pri analizi razvoja stavbnih slogov v kraljestvih Zahodnjega, ki je dom večini dogajanja Igre prestolov. Razumevanje množične fascinacije in identifikacije z nekaterimi arhitekturnimi »realizacijami« teh izmišljenih svetov pa nam lahko mnogo pove o željah in strahovih njihovih gledalcev, podobno, kot nam opisi ljudskih pravljic in mitov lahko mnogo povedo o željah in strahovih naših prednikov, ki so si jih izmislili in si jih stoletja pripovedovali.

Miloš Kosec