S Starega trga Semezdin zagleda grom nad krajem, kjer se nahaja pisarna in arhitekturni biro Društva slovenskih arhitektov in urbanistov, obenem pa sedež revije Arhitektura. Blisk razsvetli zgornja nadstropja skrivnostne temno rjave stavbe, ki se dviga nad Vas kot njena senca, a takšna, ki je življenjska sila, tako kot je sončna svetloba življenjska sila kmečkih naselbin, travnikov in drugih Teritorijev izven Ljubljane. Ta razsvetlitev se vtisne v fasado stavbe, jo spolira, in se nato od nje odbije, da verjetno zaslepi prebivalce v stanovanjih v okolici, izven strogega centra, in jih naredi rahlo omotične, če so budni, ali pa se vpiše v njihove sanje v obliki privodov Metropol, gorskih vrhov in travmatične ali vesele prihodnosti, ki je v tem času postala zgovornejša od preteklosti, in je izrinila spomine ter jih v duševnosti nadomestila s fantazmami. Semezdin je zagledal stavbo v tem hipu popolne razsvetlitve, kar ga je navdalo z dobro slutnjo.

Stopil je čez Tromostovje. Kipa Prešerna in Uroša Zupana sta samevala. V prazno sta recitirala svoje demo verze in naprošala odsotne obiskovalce, da naj ju napolnijo z denarjem ter si izberejo svojo najljubšo pesem obeh pesnikov, prevedeno v angleščino, japonščino, turščino, nemščino in poljščino.  Semezdinu se ni mudilo, zato se je odločil, da se bo ob kipih malo pokratkočasil. Razsvetlil ju je s svojo čelno svetilko. Na podstavku kipa je znova prebral zahvalo Urošu Zupanu, prvem pesniku mesta, predhodniku pesnikov današnje Vasi, ki je s k urbanemu usmerjeno poezijo postavil temelje slovenski Samobitnosti in Vaškosti. Vstavil je nekaj kovancev in izbral pesem Večerni vlak. Zupanov glas jo je recitiral s sladko vznesenostjo in pri tem je obraz kipa delal pesmi ustrezne grimase; na koncu je iz enega od njegovih očes pritekla debela kaplja vode, ki je predstavljala solzo, in se nižje, na licih, združila z dežnimi kapljami.

Semezdin je nato stopil naprej. Trubarjeva je bila prazna in sam je hodil med številnimi izložbami, polnimi simbolov in mrtivh predmetov, ki so bolščale vanj in se zdaj samo zanj trudile vzbuditi vtis, da so za njimi kozmopolitske trgovine z izdelki iz vsega sveta, izdelki iz posamezne kulture, tematskimi izdelki, vendar brez uspeha, saj na ulici ni bilo množice, ki bi jo družila skupinska nagnjenost k samoprevari, brez nje pa so tudi omenjeni simboli in mrtvi predmeti  prišli do izraza v vsej svoji mrtvosti. To in odstonost nevarnosti, da bi ga kdo napadel, sta v njem sprožila srhljivo občutje, zato je stopil hitreje.

Ko je stopil iz dvigala dvanajstega nadstropja, se je nenadoma znašel v prostorih DSAU. Luči so bile ugasnjene in v tej temi je svoj tip premestil v svoj pogled in želel zagledati-zatipati kaj oprijemljivega. Nato je znova zabliskalo in za trenutek je zagledal mogočno, s srebrnimi dlakami prepredeno glavo Svetilnika, ki je v istem hipu spregovorila: “Mladenič, končno ste prišli. Kar sedite sem, naj prižgem luč.”

Avtor: Muanis Sinanović

Ilustracija: TraumService

Meglice, 3.del