Semezdin ni vedel, kako naj se odzove na Svetilnikov nagovor; po eni strani je čutil, da je prišel njegov trenutek, da se polno vpne v javno življenje in postane zares pomemben, po drugi pa je pričakoval povabilo tudi od Mladoljubljančanov. Poznal je njihovo moč, da naredijo sovražnike neslišne, navsezadnje jo je ravnokar opisal Svetilnik. V sebi se je razpolavljal, se vlekel na dva pola; oba sta bila prisotna na vseh straneh njegovega telesa in sta v njem zato razkrajala vsako možnost samo orientacije. Razpenjalo ga je od želje, da bi svoja dolgoletna pričakovanja v hipu zrasel z možnostjo, da se uresničijo, obenem pa se je temu razpenjanju odtrgoval, si nastavljal zanko in se sam vlekel zanjo, da ne bi bil prehiter.

Rešila ga je akcija, ki je odločila namesto njega. Ko se je iz pritličja stavbe, ki se je dvigala nad nekdanjim Rogom – kjer je izkazovala nadvlado nad zadnjo iniciativo za metropolo, nad zadnjim deloma odzemljenim krajem v Ljubljani – zaslišal ogromen pok, zatem pa drobljenje stekla, se je Svetilnikov izraz v hipu spremenil. Iz otroške zaskrbljenosti je najprej prešel v fazo osuplosti, ki je iz njega naredila tabulo raso, hip nato pa je pridobil mladeniško ostrino v očesnem pasu, ki je izražala dispozicijo za delovanje. Ni bilo treba dolgo čakati, že naslednji trenutek je spravil svoje stare, krmežljave kosti v gibanje, podobno teku skurjenega robota … In Semezdin mu je lahko samo sledil, tudi sam spremenjen navznoter tako kot Svetilnik navzven; zdaj ga je navdajal sunek olajšanja, ki se je posedal v idilično plažo v njegovem prsnem košu, le-to pa je začelo prati nekaj tesnobnega, nek strah pred nevarnostjo, ki je v sebi nosil naplavine strahu pred nenevarnostjo, ki jo je čutil ob hoji sem. Ob tem je zaznal neko meta veselje nad zapletenostjo, ki jo je prepoznal pri sebi.

Semezdinu je bilo ob razdejanju v lobiju vse jasno. Zračni oddelek Mladoljubljančanov je uporabil zračne puške in poslal zračni udar v sedež DSAU. Že v istem hipu se je dalo zaznati kal ideje, ki se mu je spreletala po koži od vratu navzgor, dokler ni zasvetila v očeh, ki so nato sprožile rahlo ukrivljenje s trdimi dlačicami obdanih ust, kar je zaradi rožnato-srebrnega kontrasta poudarjeno videlo in je delovalo nekoliko zarotniško.

“Semezdin! Verjetno je Zračni oddelek prišel z druge strani in ni videl prižganih luči. Imel sem jih ugasnjene ravno zaradi take priložnosti. Vidite, napadli so s strani ulice in ne z obrežja. Verjetno mislijo, da tu ni nikogar; in zakaj bi sploh napadli ob vedenju, da je. Sigurno nekje proslavljajo. Zdaj izkoristiva priložnost, mladenič!”

Ne da bi Semezdin poznal njegovo namero, je Svetilnik hitro stekel v klet in nato ga je v silhueti videl, kako je na zračnem skuterju prilebdel po stopnicah; za zadkom vozila se je puhasto belila izpušna svetlobica, podobna svetlobi razpaljenega jekla.

“Hitro, sedite zadaj. Greva v Astro, zdaj nikogar ni tam. Prišla bova v njihovo pisarno.”

V hipu je Semezdin že sedel zadaj. In ko sta zavila proti Miklošičevi, je tam prisotni policist-kiborg zgolj sklonil glavo. Vedel je, da se v to ne sme vpletati. Za njima so ostali verzi Prešerna in Zupana, recitirani v gluhoto trga, tako gosto, da se je zdelo, da se sama sebe zaveda.

Avtor: Muanis Sinanović

Ilustracija: TraumService