Povezave med glasbo in arhitekturo imajo bogato zgodovino, ki pa je malce neuravnotežena. Arhitekti imajo že vse od Goethejevega slavnega izreka »Arhitektura je zamrznjena glasba« polna usta o metafizičnih povezavah med najbolj snovno in najbolj eterično umetnostjo. Seveda, ker je glasba, ko jo poskušamo izraziti v besedah in oblikah, nadvse izmuzljiva umetniška forma, zato jo lahko z nekaj retorične spretnosti po mili volji upogibamo in lepimo na prostorska izkustva. Zadnja inflacija glasbene terminologije v arhitekturi je gotovo pogosta teza o nasprotju med »tiho« in »glasno« arhitekturo; domnevna tišina zadržanih stavb naj bi artikulirala upor proti kakofoni in razglašeni, obenem pa populistični produkciji zvezdniških arhitektov. V glasbenih vodah sicer še nikomur ni prišlo na misel, da bi kakovost umetnosti povezoval z glasnostjo, saj bi v tem primeru Cageova znana skladba 4’33” v zahodni glasbeni umetnosti zavzela nedvoumno prvenstvo:

To pa ni edina diskrepanca med arhitekti in glasbeniki. Če je umetnost zvokov za arhitekte že več kot dvesto let nadvse popularna in vedno priročna metafora, pa se glasbeniki z arhitekturo kaj dosti ne ukvarjajo. In to kljub temu, da ima zgoraj navedena Goethejeva misel dodatek, ki je mnogo manj pogosto navajan: »Glasba je tekoča arhitektura«. Kljub temu pa je arhitektura navdihnila nekaj bolj ali manj znanih glasbenih umetnin: danes bomo zato navedli nekaj najboljših (ali pa samo najbolj zanimivih) primerov, ko so skladatelji in glasbeniki posegli po tisti umetnosti, ki jih povsod obdaja (morda je pa ravno zaradi njene samoumevne vseprisotnosti niso pogosteje obravnavali):

 

Modest Petrovič Musorgski: Velika kijevska vrata

Slavni ruski skladatelj je svoje verjetno najbolj znano delo, Slike z razstave, oblikoval kot klavirsko suito v spomin na svojega umrlega prijatelja slikarja in arhitekta Viktorja Hartmanna. Ob obisku pregledne spominske razstave po umetnikovi nenadni smrti je skladatelj na podlagi platen, ki so nanj naredila največji vtis, zložil deset raznolikih glasbenih stavkov. Zaključna »slika« je po Hartmannovem natečajnem predlogu, ki pa ni bil nikoli realiziran, poimenovana »Velika kijevska vrata«. Hartman je nova mestna vrata, skoraj nekakšen slavolok zmage v staroruskem slogu, oblikoval v spomin na neuspešen atentat na ruskega carja. Slike z razstave skupaj s slavnostnim, skoraj pompoznim zadnjim stavkom, so se izkazale za tako popularne, da so jih po njegovi smrti mnogi skladatelji priredili za simfonični orkester; najbolj popularna in najpogosteje izvajana priredba je tista, ki jo je skoraj pol stoletja po skladateljevi smrti ustvaril Maurice Ravel.

 

Claude Debussy: Potopljena katedrala

Francoski glasbeni impresionist je pianistično mojstrovino Potopljena katedrala napisal kot reminiscenco na staro bretonsko legendo o katedrali, ki naj bi jo skupaj z mitskim mestom Ys poplavilo morje. Vendar pa se, kadar so zjutraj vode mirne, mogočna zgradba dvigne iz valov, ljudje na obali pa lahko včasih slišijo oddaljene zvoke duhovnikov in orgel. Legenda je s svojimi glasbenimi temami kot nalašč za Debussyja, ki mojstrsko obvlada glasbeno skiciranje razpoloženj.

 

Gershwin: Rapsodija v modrem

George Gershwin je svoje najbolj znano delo ustvaril kot hommage urbani Ameriki – najprej jo je celo naslovil Ameriška rapsodija. Takšno ime ni upravičeno le zaradi navezave na urbana mravljišča in metropolitansko življenje na ameriški vzhodni obali v divjih dvajsetih (Rapsodija v modrem bi bila lahkoglasbena spremljava Velikega Gatsbyja, Veliki Gatsby pa bi bil enako lahko literarna ilustracija Rapsodije v modrem). Gershwin je v skladbi ustvaril tudi popolnoma ameriško sintezo med klasično glasbo in jazzom. Skladatelju se je glavna tema porodila na vlaku na poti iz New Yorka v Boston; kot je sam zapisal: »pogosto slišim glasbo ravno sredi največjega hrupa.« Rapsodija kot poklon ameriškemu velemestu je zato tudi nadvse primeren začetek filma Manhattan Woodyja Allena.

 

Simon & Garfunkel: Zbogom, Frank Lloyd Wright

Zvezdi šestdesetih sta mnoga svoja dela prepojila z zavestnimi navezavami na ameriško popularno kulturo. Veliki Frank Lloyd Wright je bil leta 1970, ko je pesem izšla, sicer mrtev že več kot desetletje, vendar pa se je že za časa življenja zasidral v javno zavest kot najbolj ameriški izmed ameriških arhitektov.

 

David Bowie: Thru These Architects’s Eyes

Letos umrli vsestranski umetnik in glasbenik David Bowie je eno svojih pesmi eksplicitno navezal na arhitekte. Na albumu, ki bi bil lahko, če bi nastal kakih dvajset let pozneje,  hommage spletni strani, na kateri se trenutno nahajate (album Outside, 1995), lahko med drugim poslušate fresko urbanega življenja, v kateri med drugim poimensko nastopata Philip Johnson in Richard Rogers.

 

Laibach: Final Countdown

Končali pa bomo s slovenskim prispevkom: tako arhitekturnim kot glasbenim. Zgornja pesem je sicer, kot je znano, Laibachova priredba hita iz osemdesetih skupine Europe, sicer pa Laibach tako ali tako ne priznava koncepta originalnosti. Bolj zanimiva za nas pa je eksplicitna navezava videa na mitično stavbo Plečnikovega parlamenta, nikoli zgrajeno »Katedralo svobode«. Ne le, da stožčasta stavba kot glavni akter nastopa tudi v nekaterih drugih videih kontroverzne skupine; igra tudi eno izmed ključnih vlog v imaginariju celotnega NSK, in to že vse od začetkov v osemdesetih. Celo začetna ceremonija Štafete mladosti iz leta 1987 bi se morala začeti na otoku sredi Bohinjskega jezera, kjer naj bi iz ogromne plavajoče makete Plečnikove stavbe poletel helikopter s štafeto. Plakatna afera je velikopotezne načrte preprečila, ampak to je že druga zgodba …

 

Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja