Zrno na zrno, potica
Šiv na šiv, Prasica
Praksa umetnice Ajde Podgorelec je bila do zdaj zastavljena kot obsesivno proizvajanje, kot tok dela, katerega derivat so bili objekti iz tekstila. Po več letih rigorozne produkcije tekstilnih del, Prasic, se je maja lani od njih simbolno poslovila na razstavi Dež bo v DobraVagi. V pričujoči postavitvi pa jih gledamo zapakirane v vakuumske vreče, skoraj skrite v Trafiki, vendar še vedno vztrajno navzoče. Zdi se, da so razstavljene skoraj na silo; kakor da je nekako nujno upravičiti njihov obstoj. Obenem pa umestitev v vakuumske vreče lahko razumemo kot vnovični poskus nevtralizacije, saj niti gesta poslavljanja ni ustvarila želenega učinka – odveze od nenehnega toka dela. Namesto tega avtorica Prasice začasno nastani v Trafiki, ki prevzame funkcijo skladišča in deluje kot vmesna stopnja med prestrukturiranjem njene prakse. Sama zase pa iznajde še več novega dela, ki je čedalje bolj hermetično. To se tematsko poveže z nevidnimi oblikami dela, ki jih v svojem delu obravnava Podgorelec in so pogosto spolno zaznamovane, a iz različnih razlogov spregledane.
V tekstilnih delih so kakor zamrznjeni benigni postopki, ki jih mnoge posameznice vsakodnevno uporabljajo kot orodja nadzora nad lastno prezentacijo. So kot materializirani procesi postajanja sprejemljiva in prebavljiva, ki pa vedno pridejo z grožnjo obrata v očitek o posamezničini plehkosti in brezglavem konzumerizmu. Od tod tudi umetničino poimenovanje zanje – Prasice, ki ga uporablja z veliko mero dvoumnosti. Ta beseda pogosto služi za diskreditacijo posameznic, ki so dozdevno preobremenjene z lastno zunanjostjo,1 s tem pa zanika okoliščine, ki jih silijo v ukvarjanje z njo.
Pretveza prostovoljnosti dela je navzoča tudi v drugi obliki dela, ki se je dotika umetnica, in sicer tovarniški proizvodnji. Umetnica nikakor ne enači svojega položaja s položajem industrijskih delavk, vendar struktura njenega dela povzema in izpostavi mehanizme, ki so v njem navzoči: neprekinjeni tok proizvodnje objektov, ki kakor da nastajajo sami sebi v namen, v namen ohranjanja tega toka. Vzporedno toku dela pa poteka tudi tok potrošnje – Podgorelec hkrati udejanja oba – Prasice so tako produkt kot njegov potrošnik2, hkrati pa ostanek teh procesov, v katerem nobena pozicija ni nevtralna in v katerih sta zagozdena tako proizvajalec kot potrošnik.
Res je, da si umetnica, za razliko od drugih delavcev, delo zada sama, vendar je prav tu ključen moment osamosvojitve dela od avtorice, ki delu podeli več avtonomije, kot si je lahko privošči sama. Prav kompulzivna potreba po delu je tista, ki transformira Prasice iz umetniških del v zahtevno entiteto, ki je navidezno emancipirana, vendar zgolj sledi istemu toku kot umetnica. In če pogledamo širše, je v sistemu sodobne umetnosti prav tako podvržena paradigmi hiperprodukcije, za plačano delo pa mora, tako se zdi, biti hvaležna, čeprav na njem sloni njeno preživetje.3
Za razmislek o vzporednicah umetniškega in industrijskega dela umetnica apropriira formo informativnega listka, ki se nahaja v notranjosti industrijsko izdelanih oblačil in razkriva njihovo sestavo ter navodila za vzdrževanje, le da te podatke nadomesti s poskusi popisov vseh drobnih elementov vsakega od del, ter v njihov nastanek vloženega časa in dela. Tako skuša narediti vidno sicer zapostavljeno delo, a se tudi tu uspeh nenehno izmika. S to gesto pa tudi ključno transformira lastno prakso. Plod dela niso več Prasice; te so samo še nekakšno sidrišče, okoli katerega se plasti umetničino delo in se prepleta z njenim zasebnim življenjem, a zaradi tega vanj ne vstopa nič manj intenzivno in intruzivno.4 Beleženje lastnega dela nima druge funkcije, kakor da priča o tem, koliko dela je bilo vloženega v umetničino delo.5 Hkrati pa prav to dejanje sproducira nov pomen in ga osmisli. Absurd delovnih nalog, ki so vedno bolj abstraktne, nemerljive in hermetične, hkrati pa vztrajanje na njihovem beleženju in meritvah, tvorijo kompleksno mrežo, v kateri nesmisli odzvanjajo eden od drugega in se medsebojno potencirajo. Umetniško delo, ki popisuje delo, vloženo v posamezno delo, lahko razumemo kot poskus, kako utemeljiti lastno delo – je zopet materializacija nematerialnega dela. Beleženje dela pa samo po sebi proizvede še več dela, ki ga je mogoče ali potrebno zabeležiti; delo se samokanibalizira in tisto, kar izpljune, je čedalje manj koherentno. Tako se formira vedno tesnejša zanka, znotraj katere umetnica še lahko poskuša afirmirati lastno delo. Kompulzivno delovanje dela njena dela skoraj opresivna, hkrati pa delujejo kot objekti za predelovanje intruzivnih dvomov v lastno delo. Šele določena vrsta dela namreč dela umetniško delo zaznavno in legitimno.
1 Bo ta tekst všečnejši, če omenim, da ga pišem v postelji, močno, toda okusno naličena, in skopo oblečena? Ali bolj legitimen, če ne nosim ličil, lase pa imam spete v strogo figo?
2 Prav tako umetnica?
3 Enako velja za kuratorko.
4 To me spomni na lastno dilemo, pred katero se pogosto znajdem: če grem na sprehod in zraven razmišljam, kaj bom napisala v obrazstavni tekst, je to delo ali prosti čas?
5 Na tem mestu naj izpostavim, da je pričujoči zapis četrta verzija besedila.
Piše: Neža Urbiha
