Jure in Simona sta od 2007 do 2010 skupaj vodila Gledališče Glej.

V času svojega vodenja sta največji poudarek dajala prav izobraževanju, saj sta v sklopu različnih programov v okviru gledališča glej iniicirala vrsto delavnic in tudi kontinuirano izobraževanje (Šola ustvarjalne kritike, Preglejeve delavnice …)

Simona: Jaz bi začela z Einsteinom, ali pa ga vsaj dodala med besedilo.

‘Namen izobraževanja mora biti urjenje neodvisnih aktivnih in razmišljujočih posameznikov, ki bodo v služenju skupnosti videli svoje najvišje poslanstvo. ‘

Jure: … in lahko zaključiva.

Simona: Izobrazba je tisto, kar nekomu ostane, ko pozabi vse, kar se je naučil v šoli.

Jure: Šol nisem nikoli maral. Ne dveh osnovnih, ne srednje, ne obeh faksov. Niso bile narejene zame ali pa jaz ne zanje. Sem se pa  vedno rad učil oziroma rad sem kaj novega znal, razumel.

Simona: Ko rečeš, da šol nisi maral, da niso bile narejene zate, je to pravzaprav tudi moja misel. Ampak se mi zdi, da je to misel vseh nas, naše generacije, generacij pred nami in generacij za nami, naših otrok. Šola je pač institucija, za katero težko rečem, da je narejena po meri katerega koli šolarja. Če pa se to že zgodi, je prej izjema kot pravilo. Glede na to, da smo zgradili svet, v katerem mrgoli manj potrebnih, nepotrebnih in preveč nepotrebnih institucij, je šola po mojem bistvena izkušnja za vsakogar. Pa ne zaradi znanja, ki si ga človek v šoli nabere, še manj zaradi certifikatov, bolj zaradi tega, da se nauči živeti in dihati v sistemu, ki je omejen z inštitucionalizacijo.

Jure: Tako upravičevanje šole ne preživi stika s stvarnostjo: klasične institucije so dandanes v splošni zavesti zlo – saj veš, močvare javnega sektorja, polne pijavk, ki zajedajo proračun. Korporacije pa naj bi živele bogatejša, polnejša življenja. V bistvu uvajajo z raznimi team-buildingi in delavnicami sinergij podobno okorne strategije za pomlajanje, kot se vedno znova uvajajo tudi v šolstvo.

Je pa res, da se v klasičnem šolskem sistemu dodobra navadiš hierarhij in avtoritet. Sam konflikta z avtoritetami nisem nikoli razčistil. Enostavno sem končal šolanje in se sam podal v svet, svoja lastna avtoriteta. Zdaj grem na živce sebi.

Simona: Avtoritete, ki so nekako vraščene v naše dojemanje šolanja, so spet poglavje zase. Tu bi lahko odprla kup vprašanj. Je za šolanje avtoriteta nujno potrebna? Kaj pa za izobraževanje?

Jure: Je. In je. Odnos mojster-vajenec je za izhodišče učenja gotovo ključen. So pa redki mojstri, ki si res želijo floskule: da jih vajenec preseže.

Zdaj učim, svojo stroko – gledališče, srednješolce. Z druge strani enačbe je slika seveda drugačna. Ko vstopam v avtoritaren odnos s svojimi dijaki, poskušam delovati »fer«, spoštljivo, jasno, dostopno, odločno: vse, kar sem, se mi zdi, pogrešal v odnosih s svojimi učitelji.

Česar sodobna šola ne uči, pa bi nujno morala, so meta znanja: iskanje in vrednotenje informacij, prepoznavanje in oblikovanje individualnih vzorcev učenja, razumevanje procesov ustvarjanja znanja … To, da moja generacija ne zna googlat, je skrb vzbujajoče, ampak razumljivo. To, da tega ne znajo dijaki, pa je strašljivo.

Temna plat učenja procesnih znanj pa so mokre sanje liberalizma: ustvarjanje ljudi proizvodov. Človek, ki svoje mišljenje jemlje kot mehanizem, ki se nenehno obvladuje, lahko brez empatičnega kolektivnega vrednostnega sistema hitro postane osamela enota za proizvajanje dodane vrednosti.

Simona: Pogovarjava se o šolanju, ampak ali ni okvirna tema izobraževanje? Ta dva termina se pomensko ne pokrivata, šola je institucija, ki uči neke osnove, izobraževati pa se mora človek sam. Namenoma uporabljam nedovršnik, ne verjamem, da se lahko kdo izobrazi, da je to kadar koli končan proces. Izobraževanje je dejavnost, ki bi morala trajati celo življenje. Na nekaterih poklicnih področjih sicer obstajajo možnosti za dodatno izobraževanje, na nekaterih področjih je tudi nujno, ampak to je vedno ozko usmerjeno. Če že imamo nekaj takega, kot je država, potem bi morala ta skrbeti za možnosti dodatnega izobraževanja vseh profilov, in takisto bi ji moralo biti v interesu, da se ljudje dopolnilno izobražujejo na različnih področjih. Ampak roko na srce, država v resnici noče, ne potrebuje, ne želi preveč izobraženih in ozaveščenih potrošnikov. To bi dolgoročno pomenilo razpad sistema.

Jure: Prav imaš, da izobraževanje hitro omejiva le na šolanje. Verjetno zato, ker je slednje oprijemljiv, strukturiran proces (samo)učenje pa nekako vmesen, skoraj nezaveden. Razmišljam, kdaj sem nazadnje sedel in se zavestno, namensko nečesa učil. Navadno se to dogaja problemsko, ob nekem delu, ki ga še ne obvladaš. V tem smislu lahko rečem, da imam srečo, saj se lotevam tako raznolikih del, da se po malem ves čas izobražujem. To pomaga, da si pri mojih letih še vedno želim novega znanja, in me o čemer koli ni sram vprašati koga, ki ve več od mene.

Simona: Mene skrbi to − po malem, kot praviš. Za delo, ki ga opravljam, se mi zdi nenehno izobraževanje nujno, neizogibno v bistvu. Ne zmorem pisati brez vpogleda v kar najrazličnejšo paleto znanj, vedenj. Ampak to se ne dogaja. Kot samozaposlena v kulturi sprejmem tako rekoč vsako delo, ki mi ga ponudijo; ukvarjam se s stvarmi, ki me ne zanimajo, se me ne tičejo, ogromno časa porabim za birokratska opravila in tako dalje. Zdi se mi, da tako deluje večina nas, ne glede na status. Če ti že skozi šolanje uspe ohraniti kapljico radovednosti (»Čudež je, da radovednost preživi formalno izobraževanje. Edina stvar, ki je ovirala moje učenje in spoznavanje, je bilo moje splošno izobraževanje.« Je rekel Einstein.), jo je v takem življenjskem tempu tako rekoč nemogoče potešiti. Že če mi uspe prebrati kako knjigo, imam to za dosežek. To se mi zdi strašljivo. In točno s tem, da se ne izobražujem, da si ne morem vzeti časa za novo znanje, da se strinjam s tem, da ni časa, podpiram ta sistem, ki se mi zdi v vsakem detajlu degutanten.

Jure: Angleški jezik jasno razlikuje med »training« in »education«. Slednjemu izrazu pripisuje širino, odprtost, temeljitost; hkrati pa je »edukacija« povezana z elitizmom ter staromodnostjo. Trening pa po drugi strani ustvarja delavce, brez širine, vendar učinkovite in poceni. Zanimivo, da je kapitalizem prišel do enakega odgovora kot socializem z usmerjenim izobraževanjem.

Kaj danes spada v široko, tako imenovano »splošno« izobrazbo, in kaj nima tam več česa iskati? Se ti korpusi znanj širijo iz leta v leto, ali naj jih sproti krčimo? Kako odločati o, recimo, tem, v katere kose zgodovine se je smiselno poglobiti, kaj pa samo omeniti? Koliko sodobne fizike je še sprejemljive in razumljive? Kdaj naj kitajščina zamenja angleščino kot »default« tuj jezik?

Šole takole čez palec učijo najmanj petdeset let stara znanja. In to vse do zaključka sedme stopnje izobraževanja. Je torej proces izbire znanj, ki naj jih posredujemo, prezapleten in prepočasen? Ali pa je morda smiselno, da se sodobna znanja prek mehanizma konsenza počasi selijo v obče sprejeta dejstva? In kako bomo pri tem učili »cuttingedge«?

Simona: Mislim, da je v tem času in prostoru eden temeljnih problemov težnja po kopičenju. Pohlep in požrešnost sta smrtna greha, pravijo modrejši in posvečenejši od nas. Zdi se mi, da imamo do znanj podoben odnos kot do stvari, kopičimo jih. Mislim, da bi več energije morali nameniti temu, kako se znanja uporablja. V delu, v vsakdanjem življenju, v odnosih. In, seveda, kaj so sploh znanja. Če otroka zakoplješ v mivko na plaži in se s tem uči začutiti vsak delček svoje kože, svojega telesa, zakaj je to znanje manj vredno kot tisto, da je prvo svetovno vojno sprožil Gavrilo Princip v Sarajevu?

Jure: Med svojim učnim procesom sem se zlagoma prekrstil iz naravoslovca v humanista. Ob tem pa seveda izpustil velik del specifičnih vednosti z obeh področij. Vseeno bi trdil, da se vsaj trudim ne biti – foh-idiot. A visoko izobražen strokovnjak za, recimo, kirurgijo ali pravo, mora iz leta v leto svoje znanje le še ožiti in poglabljati. Uvedimo obvezne dneve kontraizobraževanja. Slaviste na fiziko, matematike pa k likovni vzgoji!

Simona: S tem se lahko samo popolnoma strinjam. Predvsem zaradi tega, ker bi to ljudem omogočilo zamenjati perspektivo razumevanja in posledično poglobiti razumevanje. Ne vem, če je razumevanje prava beseda. Mogoče bi morala reči spraševanja. Možgane je treba uriti, če uriš samo en del, bo drugi zakrnel, to bo slabo vplivalo tudi na tisti del, ki ga najbolj potrebuješ. Jaz, recimo, pišem, ampak se mi zdi, da je za moje pisanje pomembna tako nagnjenost k humanizmu kot k naravoslovju. Rada imam matematiko. Se mi zdi bistvena tako v kemijskem laboratoriju kot na gledališkm odru.

Jure: Zdi se, da se zadnja leta znova in znova dvigajo klici po temeljiti prenovi šolstva, ki naj bi bilo slabo, zastarelo in škodljivo. Vendar gre za procese, ki se spreminjajo generacije, politična volja pa ne traja niti cel mandat. Možnosti za korenite spremembe torej sploh ni.

Simona: Citat Einsteina tule, spet????. Nobene težave ni mogoče rešiti z isto zavestjo, ki jo je ustvarila. V sistemu je težava. Treba je prenoviti sistem. Prenova šolstva v trenutni družbeni ureditvi ni nič drugega kot prekladanje finančnih sredstev iz javnega računa na račune posameznih privilegirancev.

Foto: Nada Žgank

Simona Semenič je gledališka ustvarjalka, deluje kot dramatičarka, režiserka, dramaturginja, performerka in avtorica gledaliških performansov med leti 2007 in 2010 je skupaj z juretom vodila gledališče glej.

Foto: Urška Boljkovac

Jure Novak je gledališki režiser, performer, avtor in prevajalec.

Med leti 2007 in 2010 je v sodelovanju s Simono umetniško vodil Gledališče Glej.

V zadnjih letih samostojno deluje predvsem na področjih uprizoritvenih umetnosti in literature. Z živimi projekti je reden gost mednarodnih festivalov.

Naročite tiskano revijo.