Salamander in Pokahontas sta besnela; bila sta že sredi teleportacije v Vas, ko je postalo jasno, da ne Kritičarka, ne Pesnica, ne Kolumnistka ne želijo pričati … Odšle so, preden se je na zabavi zgodilo kaj zelo resnega, tako da se ne počutijo preveč prizadete, obenem pa v sedanjem razmerju sil niso prepričane, na katero stran se je bolje postaviti, saj jim bosta Svetilnik in njegov DSAU, ki je v vzponu, že jutri morda lahko ponudila več. Pokahontas je cvilil:

“Pa kaj je zai to, ka se danes res nea moreš na nobenega več zanest. Pa f kaki rupi mi to živimo!”

Temu cviljenju se je zdaj pridružilo še nekakšno tuljenje, tako da se je zdelo, kot da iz njegovega grla prihaja zvok piska starinske lokomotive; sredi tega piska, ki ga je Salamander tiho in razmišljeno spremljal, pri čemer je imel nemirne roke, pa ga je prekinila tajnica. Najprej je ni zaznal in se ni pustil zmotiti. Nazadnje pa jo je le opazil in jo začudeno pogledal.

“Gospod Pokahontas … Ravnokar sem izvedela, da je Sinanović napisal članek o včerajšnjem dogajanju. Škandal je že v procesu.”

Pokahontas in Salamander sta se v hipu spogledala, nato pa vstala, kričala in se objemala. Tajnica se je nasmehnila in se nato diskretno umaknila.

V eni uri so Kraljica slovenskih src, Hahamovsky in Proletarska kraljica že imeli pripravljeno peticijo, ki so jo podpisali vsi, ki v Vasi kaj štejejo. To je pomenilo, da lahko Salamander in Pokahontas pripravita načrtovani napad na Astrina dvojčka, ki se bo odvil z droni. Imela sta potrebno podporo javnosti, ki je iz nekega razloga Kolumnistka, Pesnica in Kritičarka niso predvidele ali pa o njej niso bile prepričane.

“Ka si nor, kak nam gre ta poba Sinanović na roko … Tak nas sovraži, ampak še zmeri je bil na naši strani takrat, ko je blo treba bit,” se je zvečer, medtem ko je svaljkal med prsti pecelj kozarca, spet utelešen v enem od luksuznih stanovanj v Nebotičniku, pridušal Pokahontas.

Zjutraj ga je z nasmeškom prebudil veliki pok, ki se je razlegal iz smeri Astre. Trušč, ki je sledil temu poku, in ogenj, ki je razžarjal nebo, je želel pospremiti s svojimi pesmimi; vzel je zadnji izbor le-teh in jih na glas prebiral, z otožnim in drhtečim glasom.

***

Svetilnik je ležal na postelji in po vsem sodeč umiral. Ranjen je bil v napadu. Šepetal je Semezdinu, ki ga je držal za roko: “Zdaj je pred vami najpomembnejša naloga v življenju. Počastite moj spomin. Spopasti se boste morali z razvpitimi strateškimi manevri Salamandra. Naj vas vodi zvestoba Samobitnosti. In upoštevajte ta moj nasvet: ne izgubite se v meglicah … Kdor obvlada meglice, ta …” Tukaj je izdihnil, kot bi ga obvladale meglice, kot da mu ne bi dovolile do konca izreči njihove skrivnosti.

Semezdin si je otrl solzo, pobral zračno puško in odšel.

Ko je stopil iz Kliničnega centra, ni videl več kot nekaj metrov pred seboj. A njegova volja je videla skozi meglice, rezala jih je in mu utirala strumen korak.

Avtor: Muanis Sinanović

Ilustracija: TraumService

Meglice, 10. del