Mobilnost je bila velika tema v arhitekturi 60. let prejšnjega stoletja. Spomnimo se na študije mobilnih kapsulnih bivališč, pa na mobilno mesto Walking City skupine Archigram ali pa, če izpostavim enega od posebej lepih primerov, projekt Potteries Think Belt, Miselni trak v Potteriesu, arhitekta Cedrica Prica. To je bil arhitekturno urbanistični projekta za spremembo opuščenih industrijskih kompleksov zahodne Anglije v mobilno univerzo, ki bi bila odprta za vse. V projektu bi izkoristili obstoječo industrijsko in transportno infrastrukturo – kot recimo tako, da bi železniške vagone spremenili v mobilne predavalnice na tirih – da bi univerzo razvili kot mobilno mrežo, ki bi dosegla tudi najbolj zapuščene in pozabljene dele devastirane industrijske krajine. In vsi študentje bi za študij bili plačani, saj, kot je razložil Price, »kjer ljudje opravljajo delo, ki ga družba rabi, morajo za to dobiti plačilo«. Skratka, Potteries Think Belt je projekt izkoriščanja produkcijske in transportne infrastrukture – torej infrastrukture, ki omogoča tudi mobilnost v pomenu fizičnega premikanja – za produkcijo tega, kar družba res rabi, to pa so izobraženi in misleči ljudje. Projekt je usmerjen k temu, da se torej aktivira pojem mobilnosti v tisti razsežnosti pojma, ki je visoko produktivna za družbo: mobilnosti uma in mišljenja.
Mobilnost je tudi velika tema Evropske unije. Mobilnost strokovnjakov, znanstvenikov, umetnikov, študentov, državljanov naj bi bila ena od njenih prioritet. Vendar pa gre tu za neko drugo in drugačno razumevanje mobilnosti kot pri Pricu. Ne le da je evropska mobilnost dejansko vse bolj omejena v smislu, da se zapirajo meje (znotraj) Evrope, ampak je razumljena v nekem zelo specifičnem smislu: kot mobilnost, ki naj služi enemu samemu cilju in sicer čim boljšemu delovanju tržnega mehanizma Velike Korporacije Evropa. S pojmom mobilnosti se tu dogaja nekaj podobnega, kot se je v zadnjih desetletjih zgodilo s pojmi, kot so invencija, kreacija, revolucija, novost. Pomen teh pojmov, ki nosijo v sebi prebojni in emancipatorični potencial, je zveden na pomen, ki je povsem v skladu z vladajočo ideologijo, ki je danes ideologija neoliberalnega kapitalizma.
To pa seveda ne pomeni, da moramo besedo in pojem mobilnosti opustiti, češ da je postal nekaj trivialnega. Pomeni le, da si ga moramo vzeti nazaj. Bolj konkretno rečeno, pomeni, da moramo premisliti, v čem že je kreativni potencial tega pojma in ta potencial ponovno aktivirati, spraviti v pogon na svojih lastnih področjih delovanja. Namesto, da pristanemo na logiko conveyor belta, industrijskega tekočega traku, tako že delujemo v smeri uveljavljanja logike think belta kot mehanizma naše družbe. Na področju arhitekture nam ni treba gledati daleč v zgodovino, da bi lahko videli enega od možnih načinov za takšno delovanje.
Petra Čeferin
