Ne globalno segrevanje ne meteor – pokončala nas bo birokracija. Ta stavek sem nekoč zapisal z namerno pretiranim tonom, a z natančno diagnozo: gradbena in prostorska zakonodaja pri nas arhitekturo prepogosto reducira na generično upravno proceduro. Sistem, ki bi moral varovati javni interes in omogočati razvoj prostora, se v praksi pogosto obnaša kot aparat za proizvodnjo postopkov, dopolnitev, interpretacij in novih interpretacij.
V teoriji je shema jasna: arhitekt na podlagi potreb naročnika in pravil skupnosti pripravi projekt, upravni organ pa preveri skladnost in izda dovoljenje v zakonskih rokih. V praksi pa se dogaja nekaj drugega: velik del strokovne energije ne gre v kakovost prostora, ampak v prevajanje arhitekturne presoje v birokratski jezik in v ugibanje, kako bo posamezna referentka ali referent razumel dvoumne formulacije. Ko prostorski akt zapiše, da je nekaj »praviloma« (npr. streha »praviloma dvokapna«), se vprašanje ne glasi več: kaj je v tem kraju smiselno, odgovorno, trajnostno in lepo; temveč: ali se bo to interpretiralo kot izjema, ki jo je treba dokazovati, ali kot odstopanje, ki ga je treba kaznovati.
Najbolj problematično ni, da pravila obstajajo. Problem je, da so pogosto slabo utemeljena, med seboj nedosledna in premalo usmerjena v učinke. Namesto da bi zakonodaja odločno zahtevala rezultate (varnost, zdravje, energetsko učinkovitost, zmanjšanje emisij, prilagodljivost na vročinske valove, odpornost, dostopnost), zahteva pravilne obrazce, pravilno zaporedje prilog in pravilno “pakiranje” projekta. V enem od mojih primerov je bila vloga po osmih mesecih in pol zavrnjena zaradi formalizma, ki bi ga v normalni družbi uvrstili med slabe vice: elaborat zaščite pred hrupom je bil z vrvico vezan skupaj z dokumentacijo in zato domnevno ni bil “jasno ločen”. Rezultat: pritožba (še najmanj pol leta) ali ponovna vloga po vmes spremenjeni zakonodaji.
Ko se birokratski aparat začne prehranjevati sam s sabo, nastanejo tri posledice.
Prva je neposreden strošek. Vsaka dopolnitev, vsaka ponovna oddaja, vsaka pritožba je čas in denar: dodatne ure projektiranja, dodatne takse, dodatni elaborati, dodatni sestanki, dodatna negotovost. Investitorju se strošek prelije v gradnjo – ali pa se gradnja sploh ne zgodi. Na ravni države pa se to pretvori v dvige cen, ki niso rezultat višje kakovosti, temveč administrativnega trenja.
Druga je degradacija arhitekturne odgovornosti. Arhitekt, ki bi moral biti avtor, mediator in varuh prostorske kulture, postane prevajalec v birokratsko govorico. Kreativna energija gre v to, da strokovno presojo “skriješ” v dovolj neškodljive formulacije, da preživijo postopek. Sistem tako nagrajuje povprečje: projekt, ki je “tako kot sosed”, bo lažje prešel; projekt, ki poskuša odgovorno rešiti realen problem (podnebje, bivanje, skupnost), pa bo hitreje označen kot odstopanje.
Tretja je okoljska – in ta je danes najdražja. Če zakonodaja normira formo namesto učinka, bo nujno zavirala trajnostni prehod. Naravni materiali, ponovna uporaba, adaptivna prenova, hibridne konstrukcije, inovativni sistemi senčenja in prezračevanja – vse to potrebuje okvir, ki dopušča strokovno utemeljene odločitve in preverjanje učinkovitosti. Namesto tega včasih dobimo skoraj karikaturo prostora: objekt naj bo “v obliki črke I ali L ali U”. In ko birokracija začne normirati geometrijo, je naslednji logični korak tipografija: hiša v obliki črke I – “Comic Sans”.
V ozadju je nerazrešena dilema: kdo ima zadnjo besedo o prostoru. Danes jo ima pogosto tisti, ki obvlada upravni postopek, ne pa tisti, ki obvlada prostor. Javni interes se seveda mora varovati. A ne tako, da iz stroke naredimo osumljenca, iz postopka pa labirint. Javni interes se varuje z jasnimi cilji, transparentnimi merili, predvidljivimi roki in odgovornostjo vseh udeležencev – tudi države.
Kaj bi pomenil sodoben zakonodajni okvir?
Prehod iz “predpisovanja oblike” v “predpisovanje učinkov”. Namesto črk, kapov in estetskih preferenc naj akti zahtevajo doseganje kazalnikov: raba energije, emisije v življenjskem ciklu, toplotno ugodje, dostopnost, odpornost na vročinske valove, delež ponovne uporabe materialov. Oblika naj bo rezultat argumentov, ne administrativni pogoj.
Tvegano usmerjen nadzor. Niso vsi posegi enaki. Manjše prenove, dozidave in pilotni projekti z nizkim tveganjem potrebujejo hitre, standardizirane postopke. Kompleksni javni objekti poglobljen pregled – a z jasnimi kriteriji in časovnimi okviri.
Profesionalizacija odločanja. Če upravni organ presoja prostorske vsebine, mora imeti dostop do ustreznega strokovnega znanja (z notranjimi kadri ali neodvisnimi recenzijami). Ne zato, da bi “arhitekti odločali o arhitektih”, temveč zato, da se presoja opira na argumente, ne na formalizme.
Digitalizacija, ki odstrani trenje, ne pa ga preobleče. Digitalni postopki so smiselni le, če skrajšujejo roke, omogočajo sledljivost in zmanjšujejo arbitrarnost. Če zgolj zamenjamo papir za PDF in dodamo nova obvezna polja, nismo napredovali.
Normativna podpora trajnostnim inovacijam. Pri materialih z nižjim okoljskim odtisom mora sistem omogočiti dokazovanje skladnosti na podlagi standardov, testiranj in referenc – ne pa jih apriori izriniti, ker “tako se ni delalo”.
To ni obrobna tehnikalija, temveč politično vprašanje prvega reda: ali želimo prostor kot javno dobrino ali kot produkt upravnega postopka. Če ostanemo pri drugi možnosti, bomo imeli vse več pravil in vse manj kakovosti. Več kljukic in manj odgovornosti. Več papirja in manj arhitekture. In ko bomo naslednjič iskali vzrok za počasne prenove, stanovanjsko krizo in trajnostni prehod, ki caplja za cilji, morda ne bomo potrebovali ne novega meteorološkega modela ne novega asteroida. Dovolj bo, da odpremo mapo z dopolnitvami in poiščemo vrvico.
Napisal: Matevž Granda
