Ko smo leta 2021 v Dobravi pri Škocjanu izvedli prvo mednarodno delavnico gradnje z zemljo, še nismo vedeli, kam nas bo pripeljala. Takrat smo z udeleženci iz Slovenije, Avstrije in Italije naredili ilovnati tlak v opuščenem hlevu. Iz enega praktičnega poskusa je postopoma nastal Center za gradnjo z zemljo, nato Park preročišč, vsako leto nova delavnica, nov paviljon in nova vprašanja. Park nikoli ni imel končne podobe. Nastaja kot raziskava, v kateri vsak odgovor postane izhodišče za naslednji poskus.

Letošnja poletna šola Thinking Hands je bila pomemben korak. Prvič je trajala dva tedna in skoraj povsem preplavila domačijo. Delali smo v gozdu, na dvorišču, v delavnici, na vrtu in na podstrešju stare hiše. Meja med šolo in vsakdanjim življenjem domačije se je za dva tedna skoraj izgubila. Mislim, da je bilo prav v tem nekaj bistvenega.

Ime Thinking Hands se navezuje na Juhanija Pallasmaaja in njegovo razumevanje roke kot organa mišljenja. To se sliši kot lepa teorija, dokler ne poskusiš nekaj narediti v merilu 1 : 1. Takrat material začne vračati vprašanja. Les ima svoje mere in napetosti, stari tramovi svojo zgodovino, zemlja svojo sestavo, težo in vlago. Načrt postane začetek pogovora z materialom.

To se je lepo pokazalo pri kurniku. Zmagovalni projekt Gerrita Müller-Scheeßla je iz natečajne risbe skozi skupno delo postal resničen objekt. Gerrit in Klara Zalokar sta z udeleženci reševala spoje, obloge, odprtine in zaporedje sestavljanja. Ko so se vanj na koncu vselile kokoši, je arhitekturo prvič zares preverila uporaba.

Vzporedno je Matej Andraž Vogrinčič odprl drugačen način dela. Iz starih tramov hiše, ki so izgubili prvotno konstrukcijsko vlogo, je nastala nova prostorska intervencija. Umetniški proces je v tehnično okolje delavnice vnesel intuicijo, igro in nepredvidljivost. Pri gradnji z zemljo smo nadaljevali četrti paviljon in preverjali znanje, ki ga razvijamo že več let. Zemlja, odkopana le nekaj metrov stran, je postala gradbeni material.

Ob tem se je zgodilo še nekaj, česar nismo povsem načrtovali. Medijska in raziskovalna skupina je začela odkrivati plasti same domačije. Izpraznili smo staro podstrešje, našli predmete in sledi nekdanjega življenja ter ponovno odkrili zaraščen vrt. Izgubljeni prostori so bili najdeni. Morda je to ena lepših podob letošnje šole: prihodnosti nismo iskali samo v tem, kar lahko zgradimo na novo, temveč tudi v tem, kar že imamo in smo nehali videti.

Zemlja ima svojo gravitacijo. Tako kot planet Zemlja jo ima tudi material zemlja. Že nekaj let opažam, da k nam privlači ljudi, ki jih zanimajo podobna vprašanja: kako graditi z manj, kako razumeti material, kako ohraniti obstoječe in kako znanje deliti. Zato rezultat teh dveh tednov niso samo kurnik, umetniška intervencija in nov del zemeljskega paviljona. Rezultat je tudi skupnost ljudi, ki je dva tedna skupaj delala, kuhala, jedla, razmišljala, se učila in se ob tem tudi zabavala.

Ko gledam nazaj na teh nekaj let v Dobravi, se mi zdi, da počasi razumem, kaj Park preročišč pravzaprav je. Njegov namen ni napovedovati prihodnosti. Je prostor, kjer jo poskušamo zgraditi z lastnimi rokami.

Napisal: Matevž Granda
Foto: Jana Jocif