Arhitekturni atelje Vozlič ima svoje prostore v pritličju večstanovanjske stavbe iz začetka prejšnjega stoletja. Prostor ima pomembno družinsko izročilo. V njem je imel namreč svoj atelje fotograf Avgust Berthold, peti impresionist, ki je bil ključno vpet v krog slovenskih impresionističnih slikarjev, Groharja, Jakopiča, Sternena in Jame.

V ateljeju, kjer je nekoč Avgust Berthold na fotografske plošče zapisoval pomembne osebnosti in duh časa izpred sto let, njegov pravnuk Matej Vozlič in njegova soproga Vesna Vozlič že vrsto let načrtujeta pomembne arhitekturne objekte in javne prostore v Ljubljani in tudi širše. V arhitekturnem smislu sta dediča arhitekturne šole, ki se naslanja na Semperjevo teorijo. Svojo arhitekturno pot sta namreč začela v ateljeju Borisa Podrecce na Dunaju, kjer sta svoje miselne koncepte vpela v srednjeevropski kontekst. Njuna najpomembnejša dela so morda ureditve ambientov, nabrežij in trgov središča Ljubljane. Podobno kot je Podreccova pariška razstava o Plečniku na novo odkrila Plečnika v svetovnem merilu, so njuni posegi od začetka devetdesetih naprej ponovno odkrili Plečnikovo Ljubljano v povsem prostorskem smislu.

Trenutno jih je v biroju pet. Poleg Mateja in Vesne še njun sin Luka, hči Lena in sodelavka arhitektka Mihaela Kastelic.

Za svoja dela sta prejela številne nagrade, tudi nagrado Prešernovega sklada (2007), Evropsko nagrado za javni prostor (2012),  jeseni leta 2022 pa je arhitekturni atelje Vozlič v Pragi prejel srednjeevropsko Plečnikovo nagrado. Vesna in Matej Vozlič sta pravkar prejela Platinasti svinčnik za življensko delo.

Pred kratkim ste bili skupaj med prejemniki Plečnikove nagrade v srednjeevropskem merilu. Kaj vam pomeni ta nagrada – in nagrade nasploh?

Matej Vozlič: Nagrade pomenijo zadoščenje za tistega, ki jo dobi. So različnih vrst: ta v Pragi je bila podeljena za določen opus, kot je bilo povedano v utemeljitvi, kar je zelo veliko priznanje. In če pride s strani lastne stroke, je priznanje lahko večje, kot bi bilo sicer.

Vesna Vozlič: Če je nagrada po eni strani znak strokovne preveritve, pa meni pomeni predvsem potrditev najinih osebnih vrednot, ki jih gojiva kot osebi, ne samo kot arhitekta. Delo med Tromostovjem in Zoisovo je nastajalo od leta 1990. Krona tega procesa je bila, da smo smeli iti v Prago, do našega Plečnika – kot da smo po dolgih 32 letih imeli nekakšen duhovni kontakt.

Katere pa so vrednote, ki jih potrjujejo tudi nagrade?

VV: Verjetno se nagrajuje, kako in s kakšnimi sredstvi določeno arhitekturno delo materializira odgovore na mnogotera vprašanja, vzpostavlja specifično ravnovesje, utemeljuje poglede avtorja samega na nalogo.

Prav gotovo gre najprej za temeljno razumevanje, da se arhitektura dela vedno za ljudi. Potem za empatijo do obdobij, ki so minila, in tudi do narave.

Midva uživava tudi ob raziskovanju kulturne osi med Trstom in Dunajem z vsem, kar predstavlja. Je ena od vrednot, ki sva jo bolj ali manj očitno razvijala skozi naloge.

Arhitektura je tudi obrtniška disciplina. Z natančnim raziskovanjem je lažje izpeljati nalogo od koncepta do detajla.

Os Trst–Dunaj definira srednjeevropski prostor, kjer se po zatonu modernizma z odkrivanjem Plečnika vrne tudi Semperjeva teorija – ta je bila v tem času na nek način na novo odkrita in je postala zelo močna teoretska podlaga arhitekturnim delom, danes pa je znova pozabljena. Ali nam taka teorija, določen način branja arhitekture, manjka? Na kakšen način osmišljati prakso, skozi kakšne vrednote?

MV: Pravzaprav je teorija tista, ki povzdigne delo na drug, malo bolj razmišljujoč nivo, kjer arhitektura ni samo funkcionalna in komercialna, ampak je lahko tudi več. Z njo lahko poskušaš nekaj povedati. Da ti osnovo za razmišljanje in delovanje. Mislim, da je Semperjeva teorija določena podstat dunajske arhitekture, od Wagnerja naprej. Vsi poznamo vpliv, ki ga je imela v našem prostoru preko Plečnika, Ravnikarja in še koga.

Pri arhitektu Podrecci na Dunaju, kjer sva preživela tri leta, je znanje, kako in kaj je kdo razmišljal, zelo živelo in seveda nehote tudi sam posvojiš tak odnos. Zdi se mi zanimivo, če poskušaš dojeti, na kakšen način je razmišljal nekdo drug.

Ko smo v stolpnici NLB na Trgu republike projektirali interier in nov poslovni vhod, smo poskušali prebrati fasadni plašč – metaforo tekstila – in smo tudi novi vhod zasnovali tako, da je lahek, naguban, odstranljiv dodatek Ravnikarjevi arhitekturi. Vhod z lahkim nadstreškom smo naredili na mestu, kjer sta bili včasih dve okni.

Tudi v interierju je šlo za odmev Semperjeve teorije: prosojni oniks na vhodu oddaja zlat odsev, primeren za banko, zamislili smo si tudi 14 metrov dolgo preprogo – sam jo je stkal pokojni Baloh – s povečanim vzorcem granita, ki je običajno uporabljen za tla.

Še en primer je tlakovanje na Novem trgu. To je pomemben trg našega mesta s sedeži ustanov, kot je SAZU, in zanimalo nas je, kako to vsebino predstaviti. Tlakovanje je pravzaprav tekstil, položen čez trg, pasovi rdečega kamna pa so kot trak …

Ali so teorije pomembne za delo? Jaz mislim, da so. Lepo je, da se poglobiš v projekt tudi na drug način, ne samo skozi OPN in stroške, ampak da nadgradiš svoje delo z nečim, kar ni nujno, da lahko vsak prebere. Lahko je tudi malo skrito, lahko je kot dragoceno sporočilo za nekoga drugega. Ni nujno, da teorija živi dobesedno po črki, ampak se lahko razvija počasi, v še kaj drugega. Ravnikar je s svojo subtilnejšo govorico šel v to smer – kot sem zadnjič prebral v vaši številki o njem: verjetno je zelo močno upošteval Semperjevo izhodišče.

Kje pa naj bi arhitekt poleg teorije, branja še črpal za svoje ustvarjalno delo?

MV: Gre za splošno razgledanost, za literaturo, umetnost, vse tja do narave. Vse znanje, ki ga uspeš akumulirati, lahko sproža določene razmisleke. Vsaka naloga, ki pride na mizo, je drugačna. Pogosto pa na izhodišča, ki jih postaviš na začetku projekta, vpliva vsa materija, ki si jo kdaj kje videl, na primer potovanje, film ali dobra knjiga. Seveda je tu najprej neko »obvezno čtivo«, ki ga vsi poznamo, Zumthor, Pallasmaa, Hvalnica senci in tako naprej …

Gledam to lepo knjižnico, ki je del vaše risalnice …

MV: Da, najin izbor del na policah podpira osebne afinitete do tistega, kar naju je zanimalo in kar naju zanima v določenem obdobju … Tudi Outsider je vir, preko katerega prideš v stik z zelo zanimivimi temami.

Ko se pojavi novo naročilo, začneš znova razmišljati, ob razgovoru, pa tudi ponoči, ko se veliko sprojektira (smeh) …

VV: Letos sem na počitnicah brala roman Maršalinja, ki ga je napisala švicarska arhitektka Zora del Buono iz Züricha. Piše o svoji babici iz Bovca, za katero se kasneje izkaže, da je bila tudi sama arhitektka. Razveselilo me je, kako opisuje bovško hišo, bovški prostor, modro sobo iz spomina svojega moža. Potem opisuje Italijo in kako ta vpliva na junakinjo, kako zasnuje svoj dom v Italiji, kar je njen ustvarjalni vrhunec. Življenje junakinje Zore – rojene Ostan – se konča po njeni odločitvi v Novi Gorici, ker je bila po prepričanju komunistka.

Počitniški roman vsak med nami z različnimi znanji ali interesi bere na drugačen način, ta pa vpliva nazaj na njegovo delo. Najin prijatelj zgodovinar bi pri tem romanu gotovo odčital konec 1. svetovne vojne, vpetost v našo družbo tistega časa in pa vzpon fašizma.

Verjamem tudi, da je lahko za razvoj projekta zanimiv nekdo, ki je igričar, ker ima druge poglede, ker se na drug način loti reševanja ali razmišljanja o problemih.

MV: S teorijo se ukvarjaš bolj zaradi sebe, da preverjaš svoje delo. Ob tem pa so še druga pravila: če se na primer ukvarjaš s socialno gradnjo, moraš upoštevati vse mogoče predpise, biti moraš še bolj empatičen, se boriti za dobro arhitekturo oziroma za dobro bivanje.

Kako pa veš, ali je nekaj prav? Ko je zgrajeno, ali že prej, na papirju? Ali se ta ustvarjalni dvom razblini vsaj takrat, ko nekaj že stoji?

MV: Če so razpisani natečaji zanimivi, pride veliko predlogov, ampak verjetno prav vsak arhitekt misli, da ima najbolj prav (smeh).

Vaju je kdaj zanimalo poučevanje arhitekture? Predala bi lahko veliko znanja, širine in izkušenj.

MV: Vedno sva imela toliko dela, da sploh nisva niti pomislila še na to.

VV: Kaj vse pravzaprav počne arhitekt: projektira, poučuje, piše knjige, postavlja scenografije, snema filme … Zdi se mi, da je za poučevanje arhitekture potreben prav poseben pedagoški talent in potrpljenje. So različni talenti in različne stroke … in na različen način gremo skozi to arhitekturno zgodbo. Dobro je, če relativno kmalu ugotoviš, kje si.

Vrnimo se na vaš projektivni opus: kako bi povzela odnos med trendom in brezčasnim v vašem delu?

MV: Midva sva šla svojo pot … Moj edini resen kontakt z Ravnikarjem je bil, ko sem ga prosil za priporočilo, preden sem šel na Dunaj. Napisal mi je priporočilo, ob tem pa me je vprašal: »Zakaj pa ravno na Dunaj?« in odgovoril sem: »Ker je tam zibelka naše arhitekture.« Pa je bil kar zadovoljen s tem odgovorom.

Meni je bila všeč ideja, da bi šel na Dunaj, razmišljal sem o tem, da bi šel še nekaj študirat. O tem sem vprašal Podrecco na seminarju v Piranu, pa je rekel: »Saj na Dunaju ni nobene tretje stopnje … Mogoče bi pa lahko kaj delal pri nas.« Ko je bil v Ljubljani, kjer je zbiral material za pariško razstavo, sem se spet dobil z njim in nekaj mesecev kasneje me je poklical, če lahko pridem naslednji dan, da ima eno delo zame. Tako sem šel gor, potem je prišla še Vesna, tam smo bili tri leta.

To v nekem evropskem kontekstu ni bilo trendovsko, je bila pa to šola, kakršna bi morala biti – dobro bi bilo, da bi se vsak mlad arhitekt učil stroke tudi na konkretnih primerih.

To je bilo obdobje, ko so se pri Podrecci risali trgi po Avstriji, Italiji in pri nas – kasneje me je povabil, če bi skupaj delali Piran in druge trge. Delali smo izredno veliko natečajev in konkretnih projektov. To je bila res odlična učna doba, dalo se je zelo veliko slišati in se naučiti, ker je Podrecca »leksikon«, ki zelo rad razvije temo … Cele sobote smo sedeli in bilo je resnično zanimivo.

Jasno, da se te skozi tako delo prime nekaj odnosa do javnega prostora, pa do detajla in tako naprej. Kasneje, ko sva se vrnila v Ljubljano, sem vodil izgradnjo interierjev bara Platana in galerije Dessa ter trga v Piranu. Potem smo s kolegi zmagali na natečaju v Izoli, nakar smo delali za Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik … Kar padli smo v delo. Potem sva imela srečo, da je bil razpisan natečaj za ureditve ob Ljubljanici, za Cankarjevo in Hribarjevo nabrežje. Za slednje sva zmagala in začeli smo z delom, ki je potem skozi razne etape trajalo 40 let. Gotovo pa se morava zahvaliti ukvarjanju z javnim prostorom na Dunaju, da sva s takim delom začela tudi tu v Ljubljani.

Posvečata se detajlom v malem merilu z mislijo na odprti prostor velikega merila – kot se reče, »od žlice do mesta«. Bila sta zraven od začetka prenove Ljubljane. Kako gledata na razvoj Ljubljane zdaj, po vseh teh letih? Zelo veliko se je spremenilo. Skoraj si ne znamo več predstavljati, kako je bilo pred prenovo.

MV: Zadnjič sem našel slike, kako je bilo prej. Bilo je res grozno, na Hribarjevem nabrežju je bila polna ograja, razbit asfalt, trgovina s pohištvom je imela tam zapornice … Enako je bilo na Cankarjevem nabrežju. Čas je klical po spremembi.

Ko prideš na Hradčane, vidiš, kako si je Plečnik upal in je naredil raven trg na enem nivoju. Uspel je konceptualno postaviti nov prostor in je pri tem šel do detajla: na koncu trga prideš do baldahina nad stopniščem – to je detajl, ki res osmisli celoto. Tudi v Ljubljani, kjer sva morala začeti ob reki, lahko delaš z ogromnim spoštovanjem do tega, kar je ustvaril Plečnik, ki je izvedel samo par segmentov. Kako to povezati? Odločila sva se za strategije, ki so do Plečnika mehke in ga poskušajo dopolnjevati. Ne samo formalno, z detajli, ampak smiselno.

Tu je še Kellerjev skoraj brutalni poseg v strugo, ki ga je Plečnik vedno hotel nekoliko omiliti. Plečnikovo tendenco o mediteranskosti Ljubljane sva poskušala razumeti in osmisliti na način, da smo delali v smeri približevanja reki in mehčanja. Tudi zelenje, ki ga Plečnik tako smiselno uporablja, ustvarja sekvence – ali pa klicaje, za filharmonijo … Vse to smo poskušali razumeti in nadgrajevati.

Seveda se srečaš tudi s kakšnim detajlom. Ob bregu so nastale ograje, ki so poskušale biti v principu zelo enostavne, minimalistične. A vloženega je bilo kar dosti razmisleka o tem, kako jih vsaditi v beton brez raznih spojnih vijakov in takih stvari.

Gallusovo nabrežje je zelo specifično: od skrajne ožine se razširi skoraj v trg, naprej nastane ena poteza, tam se začne tudi zelena brežina – konec centra Ljubljane. V osi Stiške ulice smo poskušali prijeti poteze v prostoru z detajlom, kot s sponko: z ribo, ki hoče opozoriti na dragocenost reke, pa tudi na to, da imamo v Tivoliju original te skulpture kiparke Vladimire Bratuž Furlan. Ljubljana je po svoje mesto replik: imamo recimo repliko Robbovega vodnjaka … Rekli smo si: »Torej naredimo še repliko te ribe, malo provokativno – mogoče bo pa kdo šel v Tivoli popravit original.« Ta na žalost ni vzdrževan. Tam zraven je danes igrišče s kupljenimi igrali, kar degradira biser zasnove z ribo, vodnjakom, mostičkom, zidci … Vse to kliče k prenovi. Za izdelavo replike smo pridobili tudi vse podpise in podporo dedičev originala.

VV: Začetki projektiranja ob Ljubljanici so sovpadali s časom graditve naše samostojne Slovenije. Arhitekti smo dolžni dati svoj prispevek, v tem primeru nadeti našemu mestu obraz prestolnice.

V merilu mesta smo postavili tak generator razvoja s stavbo Linde MPA, v eni zelo »ofucani« industrijski coni za Bežigradom. Naša zasnova tam je mogoče bolj stvar arhitekturne teorije, razmisleka …

Danes se žal gradi pretirano »developersko« … Naš biro pa verjame v umetnost v arhitekturi in zdravo pamet v prostoru in ne toliko v finančni uspeh. Želim izpostaviti, da železnica še kar ostaja na nivoju mesta in ga deli, da v vseh desetletjih arhitekti nismo uspeli pregovoriti nobene oblasti, da bi jo vkopala.

Torej mislite, da še ni prepozno za poglobitev železnice?

VV: Ne. Ko so začeli zidati nadhode nad železnico v Rožni dolini – nekateri smo optimisti –, sem rekla: »Pa saj to je samo malo betona …« Aktualni predlogi ponujajo le polovičarske rešitve.

MV: Gre za vprašanje dojemanja Ljubljane: ali je to samo mesto ali je državna prestolnica. Denar se vedno najde.

Imeli smo odlične moderne arhitekte: Kristl, Sever, Jugovec …, njihovo delo je še danes prvovrstno. Potem se je to iz različnih razlogov izpelo, prišlo je obdobje, ko ni bilo veliko zgrajenega, sledilo je desetletje velikih natečajev, avtorji prvonagrajenih rešitev pa imajo zdaj težave z realizacijo.

Kaj pa Drama, mislita, da je poglobitev prava rešitev ali bi morali zgraditi povsem novo gledališče?

MV: Mislim, da bi bilo veliko boljše, če bi nekje drugje postavili novo, sodobno nacionalno gledališče, z vsem, kar je treba, obstoječa Drama pa bi čisto lepo živela taka, kot je; za nek drug, manjši program. Veliko boljša rešitev bi bila, da se mesto gradi sistematično, glede na potrebe.

VV: Na dan razpisa natečaja smo dvignili podloge, jih prebrali in rekli: »Tega Ljubljana na tem prostoru ne potrebuje, zasluži si nov objekt, primeren času, produkciji, s katerim se pospeši tudi razvoj mesta.« Natečaja nismo oddali, ugovor vesti je bil preglasen.

Urbanizem nam postavlja smernice, na osnovi teh so razpisani natečaji – čudovito, ker so –, vendar ti okvirji ne dovoljujejo razvijati drugačnih rešitev, ker so preveč determinirani.

Zapira se možnost nepredvidljivega.

MV: Tako, ni prostora za drugo misel.

VV: Določene stvari se težko pravilno regulirajo. Kaj pa, če jih ne bi? Bodimo pošteni: ustvarjalci smo različni in nekateri mogoče zasledujejo druge cilje kot mi.

Je pa prej omenjeni objekt Linde za Bežigradom primer, kako se lahko z manjšim posegom sproži generator razvoja v drugo smer.

MV: Tu smo imeli veliko srečo. Ko smo odprli Platano, je prišel nekdo z željo, da bi imel tako luč, kot visi tam na vhodu – tak škrnicelj –, in je vprašal, kje bi lahko to kupil. Povedal sem mu, da se tega ne da kupiti, ker je avtorsko delo Podrecce, a ker je vztrajal, sem mu narisal nekaj podobnega, a drugačnega. Bil je zelo zadovoljen in čez čas je pripeljal prijatelja, ki je od staršev dobil atrijsko hišo, jo začel prenavljati, pa ni vedel, kako nadaljevati. Šel sem si jo pogledat: v visokem dvovišinskem prostoru z galerijo je v vogal postavil okrogle kovinske stopnice, zraven ogromen kamin iz travertina in dva jonska stebra, tlak z meandri … Rekel sem: »Lahko nekaj naredim, ampak najprej bi odžagali te stopnice in tu postavili omaro, po kateri greš v galerijo …«, v galeriji je bila apsida, ki smo jo opremili … Tako smo mu oblikovali celo stanovanje, vključno s tremi preprogami, in je bil zadovoljen z delom.

Čez nekaj let smo mu naredili opremo za prostore podjetja, kasneje pa so kupili majhno parcelo na Vodovodni, kjer so hoteli poslovno hišo. Nam se je situacija zdela grozna, ni se izšlo: premajhna parcela, pa še sosed je imel služnost čez njo. Potem pa smo imeli veliko sreče. Hišo smo zasnovali tako, da je spodaj ogromna garažna klet, visoka štiri metre – za blago, s tovornim dvigalom –, potem dvignjeno pritličje s prodajnim salonom, nad njim še dve poslovni etaži in na vrhu streha z dvema igriščema za skvoš in klubskim prostorom na terasi. Močno razvejan program. Na eni strani je bila proizvodnja cevi, zadaj betonarna. Rekli smo si: »Hiša mora odsevati to okolje.« Naredili smo vidni beton, notri je nasajen steklen kubus.

Hiša je bila tudi tehnološko napredna: 40 centimetrov konstrukcije, spodaj je hlajeni beton, zgoraj vsi kanali za zrak in talno gretje, čez vse to pa fiksna fasada. Tehnološki izziv je bil, kako betonirati steno, ki ima zadaj etaže, da so ti spoji skriti; nastala je debela knjiga samo betonskih detajlov. Zasnovali smo detajl, kot da je objekt razlomljen: hiša je kot velika škatla, ki od vsebine poka po šivih – pa je spet tu nekaj Semperja.

Skozi hišo teče stopnišče, pri katerem je oblikovanje na ravni detajla: stopnišče je spodaj opaženo, kot da je tekstil, zgoraj teče dvojna konstrukcija s križi, ki držijo ograje iz pleksi stekla. In tri barve, s katerimi dobiš neverjetne učinke. Da si upaš to narediti, je potreben pogum. Vsi so rekli, da bo po enem tednu vse spraskano. Zdaj je hiša stara skoraj 20 let, pa je vse še vedno perfektno, kot prvi dan.

VV: To nas zanima: da je arhitektura trajna, da bo lahko dolgo služila in osrečevala ljudi, ki jo uporabljajo.

MV: Ko smo naredili zasnovo, je investitor rekel: »Jaz ti zaupam, naredi, kot misliš, da je prav. Jaz se ne bom vtikal.« To je huda redkost. Zaupanje je v našem poklicu bistveno, je tisto, kar daje možnost, da nekaj narediš. Če zaupanja ni, si moraš včasih še v kontejnerju na gradbišču izboriti pravico, da komentiraš svoj projekt. Arhitektura je zgodba o zaupanju.

Če povzamemo: kaj je danes odgovornost arhitekta – arhitekture?

MV: Odgovornost je vedno prisotna, v vsakem merilu – do tega, da gradimo primerno okolje za bivanje. Ne samo primerno, tudi kulturno. Pomembno je, da ni arhitektura čisto brez soka: da ima zadaj misel, zgodbo.

VV: Odgovorna arhitektura ni v trendih, se ne odziva eksplicitno samo na energetsko krizo ali samo na zadovoljevanje stanovanjskih potreb … Mislim, da je odgovorna arhitektura tista, ki gradi identiteto naroda, sporoča njegovo kulturo in se seveda na svoj način tudi poklanja vsemu kulturnemu prostoru, ki jo obdaja.

Kaj pa ti misliš, Lena, kaj je danes odgovornost arhitekture?

Lena Vozlič: Nisem pričakovala, da bom vprašana (smeh). Vsekakor se delno pridružujem temu, kar je povedala moja mama – odgovorna arhitektura naj skuša graditi identiteto prostora. Mislim, da ne nujno le v javnem prostoru, temveč tudi skozi dela za zasebne naročnike, ki so pomemben pokazatelj odnosa do skupnega prostora. Prav bi bilo, da bi bili arhitekti odgovorni tako do družbe kot do narave.

Arhitektura, ki jo gradimo, mora biti trajnostna na različne načine – tako da uporablja primerne materiale, tako da se raje loti prenove kot novogradnje, tako da je obstojna in dovolj fleksibilna. Odgovorno oblikovanje mest ne zapravlja priložnosti, temveč premišljeno gradi primerne programe na primernih mestih. Na nivoju pritličja daje prednost javnim programom. Vse to – in še več – je zame odgovornost arhitekture in prostorskega načrtovanja.