Vitruvij je začetke človekovega ukvarjanja z arhitekturo povezal z zbiranjem okrog ognja. Prvi poskusi arhitekture naj bi bili obodi, ustvarjeni okrog ognjišča, ki naj bi prijeten prostor okoli vira toplote in svetlobe zavarovali pred naravo. Arhitekte klasičnega reda med 17. in 19. stoletjem (Viollet-le-Duc, Claude Perrault, Jacques-François Blondel, William Chambers) je ideja primitivne koče, ki jo je razvil Vitruvij, privlačila, zato so risali svoje interpretacije te prvobitne strukture.

Diskurz je prevzel tudi Marc-Antoine Laugier; v duhu racionalizacije klasičnega arhitekturnega reda si je zamislil alegorijo prve primitivne koče, ki jo sestavlja zasnova iz treh elementov: stebrov, preklade in čela trikotne oblike, ki črpa iz arhitekture klasičnih grških templjev. Ti trije elementi po njegovem v arhitekturi sestavljajo bistveno in so njena univerzalna osnova. Primitivno kočo postavi kot osnovni model za vso zasnovano arhitekturo, vzor njene preprostosti omogoča stik s popolnostjo.

Primitivni koči sta bili v besedilih postavljeni z osnovnimi materiali: Vitruvij govori o kolih, vejah za stene in blatu, Laugier pa postavi obod koče z vejami in konstrukciji doda streho iz listov in blata (stene pa se prav tako lahko zapolnijo z blatom). Prvotna arhitektura služi osnovnemu varovanju človeka pred okoljem: sestavljena je iz materialov, najdenih na lokaciji, in obsega le en prostor, zavetje.

Vendar pa je že sama primitivna koča preskok k udobnejšemu človeškemu bivanju. Laugier pripoveduje zgodbo o primitivnem človeku, ki na začetku zavetje najde v jami, vendar z njo ni zadovoljen, saj je jama temna, zrak v njej pa slab. Iz tega izvira odločitev, da si zgradi lasten obod, ki mu nudi zaščito; brez negativnih lastnosti, ki zaznamujejo jamsko življenje.

Tako si človek s tvorbo arhitekture postavi lastno raven bivanja. Vendar raven, ki jo postavi, ni nespremenljiva ločnica, temveč je meja, ki se viša z razvojem. Predstavljajmo si, da bi bili danes soočeni z bivanjem v hiši ali koči brez infrastrukture, ki dosega standard, kakršnega smo vajeni na naši specifični točki v času in prostoru. Verjetno bi precej hitro komentirali, da je bivališče »nečloveško«. Pred sto leti je bilo na območju Slovenije spanje vse družine v isti sobi mogoče običajno, danes pa bi verjetno večina prebivalcev to označila za neprimerno.

Ko je leta 1959 ameriški podpredsednik Nixon obiskal Sovjetsko zvezo, so Američani z namenom kulturne izmenjave postavili model hiše v realni velikosti, opremljene s sodobnimi gospodinjskimi aparati, ki naj bi predstavljala bivališče, ki si ga lahko v ZDA vsak privošči. Sovjetski tisk je hišo označil za propagandni izdelek. Zaničljivo jo je poimenoval Tadž Mahal in zanikal, da bi lahko povprečni ameriški delavec živel v takšnem razkošju (v istem obdobju je bil marsikateri prebivalec SZ še brez lastne kopalnice). Vendar pa to, kar je Nixon predstavljal, ni bila laž: gospodarski razcvet je v državah Zahoda v dveh stoletjih povzročil najbolj korenite spremembe življenjskega standarda v zgodovini. Sočasni razvoj potrošništva je demokratiziral dosegljivost dobrin: potrošništvo ni bilo več namenjeno le bogatašem, temveč tudi »navadnim« ljudem. (Botton, 2005)

Bivališča, ki jih po vplivu ameriških idealov bivanja gradimo v zahodnem svetu, z vsesplošnim razvojem začnejo postajati udobne trdnjave, ki zadovoljujejo večino naših potreb: poleg kuhinje, kopalnice in spalnega prostora imajo tudi garažo, kino (dnevni prostor s televizijo), včasih tudi fitnes, savno … Hkrati hiše postanejo odlagališče posledic potrošniške kulture, ki zahtevajo vedno več shranjevalnih površin.

Zdi se, da se pričakovana raven bivanja v zgodovini človeštva nenehno dviga. Po drugi strani pa so zahodni »tadž mahali« dosegli raven, kjer začnejo hiše preraščati osnovno bistvo, ki ga je izražalo primitivno zavetje. Velike hiše lahko postanejo same sebi namen, saj so drage in naporne za vzdrževanje, pa tudi neekološke zaradi večje porabe energentov.

V zadnjih letih so se nekateri posamezniki začeli odmikati od ideala velike hiše: ker so te drage, uporabnike pa obremenjuje tudi skrb zanje, so se nekateri ljudje po svetu odločili za preprostejše in cenejše bivanje v majhnih hišah, Tiny Houses. Med ljudmi, ki se odločajo za takšna bivališča, je mogoče najti starejše, ki bi radi preživeli starost v naravi, ljudi srednjih let in družine, ki jih pritegne preprostejši življenjski slog, zelo pogosto pa tudi mlade, ki si zaradi visokih cen hiše ali stanovanja v mestu ne morejo privoščiti.

Zaradi prostorskih omejitev ljudje, ki živijo v teh hiškah, težijo k minimalizmu. V sodobni obliki se majhne hiše spet približujejo primitivni koči, zavetju. Vendar ne gre za zavračanje razvoja – navadno še vedno vsebujejo vse ali večino izumov sodobnega sveta, ki olajšajo bivanje. Gre za drugačen razmislek o hiši in predmetih, ki si jih uporabniki lastijo. Vprašanje, ki zaznamuje bivanje v obdobju ekonomskega razcveta po drugi svetovni vojni je bilo: »Kaj lahko svojemu bivanju dodamo?« Vzor hišk pa danes zastavlja vprašanje: »Kaj je dovolj za bivanje?« To vprašanje je lahko izbira življenjskega sloga, verjetno pa je tudi posledica negotove družbene resničnosti, v kateri se je človek znašel v obdobju, ki so ga sociologi poimenovali refleksivna moderna.

Majhna bivališča predmete in funkcije odvzemajo in omejijo na zadosten in obvladljiv minimum, namesto da bi jih maksimizirala. Zasnove majhnih bivališč predmete in funkcije, ki niso nujne, izpustijo. Tiste, ki jih uporabljajo redkeje, pospravijo v shranjevalne omare ali pa dodajo kot možnost v fleksibilni zasnovi. Prostori in oprema so zasnovani premišljeno in večfunkcijsko, prilagojeni življenjskemu slogu posameznika. Omejeni prostor izkoristijo učinkovito in kreativno. Ali ne gre tu za ključni arhitekturni razmislek?

Ob odvzemanju predmetov in funkcij bivališču bi si samodejno lahko predstavljali, da je kakovost bivanja na manjši kvadraturi slabša. Ob ogledu videov, ko Bryce Langston, voditelj Youtube kanala Living Big in A Tiny House obišče tovrstna bivališča in se pogovarja z njihovimi lastniki, pa se celo zazdi, da prebivalcem hišk (včasih celo na kolesih) življenje na manj kvadratih, obkroženih z naravo, zagotavlja celo večjo kakovost (o tem v resnici govori že samo ime kanala). Verjetno zato, ker navzočnost naravnega okolja in preprostost obvladljivega in cenejšega bivališča pomeni tudi odmik od stresa sodobnega sveta.

Za Laugierja je model primitivne koče »vzor, ​​po katerem so bile zasnovane vse arhitekturne veličastnosti«. Je vzor arhitekturne elementarnosti, razmerij in tektonike. Mogoče pa lahko primitivna koča v sodobnem svetu, kjer vodilna filozofija teži k maksimalizaciji vseh plati življenja, služi tudi kot vzor preprostosti bivanja.

Napisala: Nina Dolar

Naslovna fotografija: Küreli, E., Laugier vs Durand: Revisiting primitive hut in the classical architectural discourse.

Viri:

Küreli, E. (2016). Laugier vs Durand: Revisiting primitive hut in the classical architectural discourse. Yedis: Sanat, Tasarım ve Bilim Dergisi, (15), 111–120. https://dergipark.org.tr/tr/download/article-file/203794

Vitruvius, M. (1914). The ten books on architecture (M. H. Morgan, Trans.). Harvard University Press. https://archive.org/details/vitruviustenbook00vitruoft

Laugier, M.-A. (1755). An essay on architecture. T. Osborne and Shipton. https://archive.org/details/essayonarchitect00laugrich

Botton, A. de. (2005). Skrb za status (str. 303). Vale-Novak.