Pločevina, pločevina, pločevina. Zdi se, da v zadnjem času iz dnevnih tiskanih in digitalnih medijev poslušamo skoraj izključno o pločevini. Pločevina stoji tam, pločevina stoji tu, referendum o pločevini… Kot sem nedavno zapisal ob razmisleku o predvolilnih temah, se znova potrjuje ugotovitev, da bi bila javna razprava ob drugačnem časovnem okviru kampanje verjetno usmerjena povsem drugam. Če bi se na primer kampanja odvijala na začetku poletja, bi politiki danes govorili predvsem o prometnih vprašanjih. Tako pa sta promet in širši koncept prometnega urejanja tedaj ostala nekje v ozadju.

No, danes je seveda povsem drugače. Vrhunec poletnega prometnega dogajanja je še daleč pred nami, pa vendar zaradi del na našem poddimenzioniranem avtocestnem in železniškem križu vsakodnevno poslušamo o prometnih kolapsih. A žal se še vedno premalo zavedamo, da zgolj s širitvijo cestnih kapacitet ne bomo prišli daleč. Treba bo kopati globlje, vse do naših poosamosvojitvenih, globoko ukoreninjenih vzorcev, po katerih lastništvo enega, dveh, treh ali celo štirih osebnih vozil na družino še vedno razumemo kot izraz osebnega uspeha in družbenega prestiža.

Zakaj je takšen odnos do osebnega avtomobila problematičen z okoljskega vidika, verjetno ni treba posebej razlagati. A okolje danes niti ni edini problem. Dejstvo je, da naš avtocestni križ preprosto ne zmore več požirati količin prometa, ki se dnevno valijo čez državo. Tranzita je zaradi gospodarskih tokov in povečanega prometa iz tretjih držav vse več. A če bomo odgovor iskali zgolj v širitvah avtocest, dodatnih pasovih in vedno novih vpadnicah, bomo le še povečali inducirano povpraševanje. Več cest pomeni več avtomobilov, hkrati pa družbi pošiljamo zelo jasno sporočilo, da osebno vozilo ostaja na vrhu prometne hierarhije.

Kot že ničkolikokrat rečeno bo v ospredje potrebno postaviti javni prevoz in ostale oblike skupnega potovanja. Res je, da o njem poslušamo praktično ob vsaki prometni razpravi in da ga politika redno uvršča med svoje prioritete. Toda zdi se da le simbolno in v resnici zelo počasi popravljamo posledice desetletij zanemarjanja. Potrebni bodo bistveno večji in intenzivnejši napori, predvsem pa jasni simbolni in praktični ukrepi. Mednje sodijo ločeni koridorji za avtobuse na razširjenih avtocestah in glavnih vpadnicah. Na njih javni prevoz ne sme biti talec enakih zastojev kot osebni avtomobili. Le na tak način bomo pokazali, da svoje prometne prioritete mislimo resno.

Seveda prometne politike ni mogoče graditi zgolj na prepovedih in žuganju. Ljudje uporabljamo tisti način prevoza, ki nam je najbolj udoben. Če v istem prometnem zastoju stojita tako avtobus kot osebni avtomobil, ni presenetljivo, da se večina odloči za slednjega. Prav zato morajo biti avtobusi, vlaki in v prihodnosti morda tudi tramvaji hitrejši, predvidljivejši in bolj konkurenčni.

Ob tem pa prepogosto pozabljamo tudi na dejstvo, da ni nujno, da vsak od nas potuje sam. V avtomobilih, ki polnijo naše ceste, pogosto sedi le ena oseba. Spodbujati bi morali različne oblike skupnih potovanj, od sopotništva do bolje organiziranih povezav med kraji in regijami. Mislim, da potovanja niso nujno individualna opravilo. Lahko jih delimo z družino, prijatelji, sodelavci ali znanci. Vsak sedež, ki ga zapolnimo skupaj, pomeni eno vozilo manj na cesti in korak bližje prometnemu sistemu, ki bo učinkovitejši.

Pri tem velja pogledati tudi čisto nekaj preprostih številk. En sam zgibni avtobus lahko prevaža približno toliko ljudi, kot bi jih sicer pripeljalo petdeset ali več osebnih avtomobilov. Kapaciteta sodobnega tramvaja je še večja, regionalni vlak pa lahko v eni vožnji nadomesti več sto avtomobilov. Razlika ni zgolj v številu potnikov, temveč predvsem v prostoru, ki ga posamezno prevozno sredstvo zasede na cesti ali železnici. In kako lahko ta prostor bolj koristno porabimo za druge oblike bivanja ali delovanja.

Morda je zato čas, da se ob vseh razpravah o pločevini začnemo pogovarjati predvsem o ljudeh. O tem, kako želimo živeti, kako želimo uporabljati svoj čas ter predvsem kakšne kraje želimo zapustiti našim prihodnjim generacijam. Kot se izkazuje je prometna politika v prvi vrsti vprašanje kakovosti življenja. Vsak človek, ki se lahko varno sprehodi do postaje in vsak otrok, ki lahko samostojno kolesari v šolo, in vsaka družina, ki ne potrebuje več avtomobila, pomeni korak v pravo smer.

Družba z manj pločevine ne pomeni družbe z manj svobode. Prav nasprotno, je lahko družba z več izbire in več časa za stvari, ki so zares pomembne. Če bomo znali promet razumeti kot storitev oziroma kot mobilnost in ne kot tekmovanje v številu avtomobilov na gospodinjstvo, bomo morda nekoč ugotovili, da največji prometni dosežki niso dodatni pasovi in večja parkirišča, temveč mesta in skupnosti, v katerih avtomobila preprosto ne potrebujemo več tako pogosto. In to je prihodnost, ki se je velja veseliti.

Piše: Aleš Gabrijelčič

Naročite revijo Outsider, podprite ekipo ustvarjalcev in pridobite odlično branje!