Znanost nikoli nima težav s premikanjem meja. To je vendar njeno osnovno vodilo. Iskati meje znanega. Vstopiti v neznano. Prva številka Outsiderja je izšla maja 2015, ko se je po bioloških laboratorijih pospešeno širila nova tehnika za zelo učinkovito spreminjanje genoma – popularno naslovljena kot »genske škarje« (gre za sistem, poimenovan Crispr/Cas9 – za njegovo odkritje je bila leta 2020 podeljena tudi Nobelova nagrada za kemijo). Skoraj deset let kasneje so genske škarje na poti transformacije v tehnologijo za uporabo v medicini in okolju. To je seveda odlično in nikakor nepričakovano. Kljub temu pa na vodilnih znanstvenih frontah – še posebno pa v biologiji – prihaja do trkov med motivacijo za čimprejšnjo aplikacijo in etičnimi temelji, ki bi se lahko dodobra zamajali. Teh orwellovskih zapletov nam nihče ni postregel bolj poljudno kot Hollywood, in to že pred desetletji. Zgodbe v filmih, ki se vedno dogajajo v ne-tako-daljni prihodnosti, so zdaj tu, na drugi strani fikcije, pred pragom resničnosti. Čas je zato več kot primeren za hiter premislek o znanosti jutri preko dveh filmov, ki smo ju gledali včeraj.

Znanost bo vedno potrpežljiva v svojih metodah, a neizmerno nepotrpežljiva pri izvedbi svojih idej. Novembra 2018 – petnajst številk kasneje na Outsiderjevi časovnici – je znanstveni svet osupnila novica, da so kitajski raziskovalci prvič uporabili genske škarje na človeških zarodkih. Šlo je za tajni projekt, v okviru katerega sta se rodili dvojčici Lulu in Nana. Kasnejša analiza je pokazala, da ciljna sprememba v njunem genomu (naravna odpornost proti okužbi z virusom HIV) ni bila uspešno izvedena. Z novo metodo so znanstveniki tvegali nezaželene in trajne stranske učinke, čeprav se je pozneje izkazalo, da bodo ti morda lahko po naključju tudi »koristni«: boljši spomin in večja kapaciteta za učenje, skratka supermožgani. Uradnih poročil o tem še ni, deklici sta zdaj stari šest let in po zadnjih novicah zdravi. Moralni obsodbi kitajskih znanstvenikov z vseh strani je sledila tudi pravna. Po odsluženi triletni zaporni kazni se je vodja projekta leta 2022 vrnil nazaj v laboratorij. Javno se ni nikoli opravičil in še vedno verjame, da bomo v prihodnosti zagotovo spreminjali genome naših potomcev. In ravno tu se zaplete.

V filmu Gattaca (1997) je naslovni junak, ki ga igra Ethan Hawke, rojen brez pomoči genskih škarij, ki bi odpravile vse morebitne dedne bolezni in ga naredile superiornega tudi v vseh drugih pogledih: inteligentnejši, višji in z več mišicami. Bolj kot zgodba je pomembno ozadje, v katero je postavljena. Družba je razdeljena v dve kasti: gensko neoporečne in tiste druge. Najbolj zanimivo vprašanje, ki ga film sicer ne naslovi – saj smo vseeno v Hollywoodu – je, kdo si bo v prihodnosti sploh lahko privoščil kaj takega. Bo transparentnost in dostopnost zagotovljena za vse? Danes, ko je že bela zobna zalivka razkošje, je odgovor jasen in daje dober razlog, zakaj je ideja srhljiva že v teoriji.

Znanost ima še vedno preglavice z donosnimi idejami. Septembra 2021 – petindvajset številk kasneje na Outsiderjevi časovnici – je ameriško biotehnološko podjetje oznanilo, da je na poti obuditve izumrlih živalskih vrst. Načrt je vsaj na papirju preprost: vzeti dele genoma izumrlih vrst (pridobljene iz dobro ohranjenih okostij in mumificiranih ostankov) in jih s pomočjo genskih škarij vstaviti v genom najbližje živečega sorodnika. In ker je dobro, da so sanje velike, so za svoj prvi cilj izbrali ledenodobnega prvoligaša: dlakavega mamuta. Do leta 2028. Šlo bo za njegovo »mehko« različico: dobili bomo torej nekakšnega večjega azijskega slona, preoblečenega v mamuta. Podjetje ne skriva ambicij o »proizvodnji« izumrlih živali in dobičku, ki jih čaka. Večino kritikov moti ravno ta slon, oprostite, mamut v sobi. A zagovorniki pravijo, da se bodo zaslužki prelili v utečene naravovarstvene projekte za ohranitev vrst pred izumrtjem in izboljšanjem tehnologije genskih škarij.

V filmu Jurski Park (1993), ki je posnet po knjigi Michaela Crichtona, znanstvenikom s pomočjo genske tehnologije uspe klonirati dinozavre (to na srečo ne bo nikdar mogoče). In še preden nam film pokaže, zakaj se nikoli ne bi smeli igrati z vrnitvijo izumrlih vrst, nam matematik dr. Ian Malcolm, ki ga igra Jeff Goldblum, postreže z enim izmed najboljših monologov o nepremišljeni uporabi znanosti v zgodovini popkulture: »Vaši znanstveniki so bili tako zaverovani v to, ali bodo zmogli, da niso pomislili, ali bi smeli.«

V resničnosti stvari niso nikoli tako črno-bele kot v hollywoodskih filmih. Se lahko česa naučimo iz velikih tektonskih premikov na ostalih področjih? Allison Pugh je profesorica sociologije na ameriški univerzi Johns Hopkins. V svoji najnovejši knjigi The last human job (Princeton University Press, 2024) se je ukvarjala z raziskovanjem pomembnosti poklicnih medčloveških odnosov v današnjem svetu, kjer mnoge profesije zdaj zastopa tehnologija, ki se napaja z zbiranjem podatkov. Pugh postavi tezo, da je eden izmed problemov družbe danes občutek neopaznosti. Ne govori o željah po slavi in prepoznavnosti, temveč po pristnem in spontanem človeškem stiku, ki ga zdaj nadomeščajo telefonske aplikacije in umetna inteligenca. Analiza krize razosebljanja, kot jo je poimenovala Pugh, me je med branjem spomnila na morebitno krizo naše družbe, ki jo bo verjetno sprožila širša uporaba genskih orodij. Zanimivo bo opazovati, kakšen notranji primanjkljaj bo izzvala disneyfikacija zdravja in narave. Pugh ponudi zdravilo za neopaznost: človečnost in empatijo. Zdi se mi, da je to tudi edino, kar danes še lahko postavi meje v znanosti. Vprašanje je sicer, koliko moralnih veščin še kolektivno premoremo. In kaj se bo zgodilo, ko bomo lahko začeli z njimi manipulirati, jih odmerjati in dozirati.

Napisal: Edo Džafić