Slovenska umetnica Meta Drčar živi in deluje med Parizom in manjšim francoskim vinorodnim mestecem Arbois, kamor se je nedavno preselila iz francoske prestolnice. V Franciji je našla miren prostor za razvijanje umetniške prakse po opravljenem študiju v Londonu. »London je bil zame idealno študentsko mesto, ki je ponujalo bogato kulturno sceno ter kvaliteten študij, ki je od samega začetka podpiral razvoj konceptualne misli in samostojno prakso mladega umetnika,« se je študentskih časov spominjala umetnica, ki je diplomirala iz vizualne umetnosti na londonski fakulteti za umetnost in oblikovanje Central Saint Martins ter magistrirala iz plesnega gledališča na Konservatoriju za glasbo in ples Trinity Laban. Čeprav deluje na področju vizualne umetnosti, večino njenega opusa pa sestavljajo instalacijska dela, pri snovanju svojih projektov že od samih začetkov izhaja iz giba na eni strani in iz arhitekture na drugi.

Meta Drčar – Frame Series, Work No. 2 (2019)
Aluminium rolls 
Site-specific installation 
Reaktor, Vienna, Austria 
Photo by Julia Gaisbacher

Meta Drčar svojih del ne postavlja v ospredje obiskovalčeve pozornosti, temveč prek prostorsko specifičnih intervencij ustvarja harmonijo med umetniškim delom in arhitekturo, ki ga obdaja. Pri tem išče ravnotežje v pogledu in doživetju prostora: »Meni vse te edinstvene arhitekture dajejo ogromno. Prav to lepoto, ki jo zaznavam, želim s svojim delom vzbuditi v občinstvu.« Umetnica doživljanja prostora ne usmerja zgolj na vizualni ravni, temveč to prevaja v čutno zaznavo. S pozorno izbiro materialov in oblik opozarja na moč, ki jo prostor oddaja. Poleg tega skuša nagovoriti občinstvo k globljemu zavedanju arhitekture in v njem vzbuditi meditativno stanje, čuječe zavedanje lastne biti in okolice. Tako njeni minimalni posegi v prostor namenoma motijo z mislimi na pol odsotno občinstvo, z namenom, da ga ustavijo in prizemljijo.

»Minimalizem je jezik, s katerim je to mogoče doseči. Ne kriči po pozornosti in z vizualnim ne zavzema prostora vsem ostalim čutilom. Močni vizualni efekti posledično nadvladajo tudi telesno zaznavanje, naš občutek giba.« Meta Drčar poudarja tesno povezavo med minimalizmom in sodobnim plesom ter pomen, ki ga gib in samo telo igrata v minimalizmu. Iz tega zornega kota se ji zdi povsem naravno, da v svoji praksi posega po izčiščenem vizualnem jeziku, saj ji omogoča, da občinstvu subtilno narekuje želeno koreografijo po prostoru.

Meta Drčar – Frame Series, Work No. 10 (2022)
Aluminium
Site-specific installation 
Woning Van Wassenhove, Sint-Martens-Latem, Belgium
Photo by Rik Vannevel, courtesy of Museum Dhondt-Dhaenens and Juliaan Lampens

V svojih zgodnjih delih je ustvarjala prostorsko specifična dela s pomočjo plesalcev in sledila ideji ustvarjanja prostora v prostoru; plesalci so bili posredniki, prek katerih je kurirala pogled občinstva na posamezne arhitekturne elemente. »Čeprav mi je delo s plesalci dalo ogromno, sem imela občutek, da prostora ne izkoriščam v celoti. Zato sem se odločila plesalce nadomestiti s samim občinstvom, ki lahko dojema zgodbo prostora prek svojega lastnega telesa in giba.« V razstavni prostor je tako vnesla minimalistično instalacijo, ki deluje zgolj kot namig in nežna usmeritev v branju arhitekture.

»Bistvo mojega dela napaja arhitektura, saj navdih črpam iz vsakokratnega prostora, v katerem razstavljam,« razlaga umetnica. Največje zadovoljstvo ji je ravno ustvarjanje in razstavljanje v prostorih, ki na prvem mestu niso klasična razstavišča za sodobno umetnost. Ti prostori nosijo zgodbe, ki jih z lastnimi intervencijami zgolj dopolnjuje in razširja. Pogosto razstavlja v objektih arhitekturne dediščine, v prostorih, kjer so živeli arhitekti, ali pa so jih tako ali drugače zaznamovala velika arhitekturna imena. Skozi proces snovanja razstave spleta dialog med zgodovinskim in sodobnim, pri tem pa jo zanima, kako obiskovalcem ponuditi nov, svež pogled na arhitekturo, ki jih obdaja.

Meta Drčar – Frame Series, Work No. 10 (2022)
Aluminium
Site-specific installation
Woning Van Wassenhove, Sint-Martens-Latem, Belgium
Photo by Rik Vannevel, courtesy of Museum Dhondt-Dhaenens and Juliaan Lampens

Umetnica arhitekturo razume kot arhitektov ustvarjalni izraz, ki ga tekom procesa podrobneje proučuje, bere in študira. Prek svojih intervencij v prostoru vendarle ne želi poudarjati zgolj zgodovinske vrednosti določene zgradbe in se vračati k temu, kar je bilo, temveč vzpostaviti komunikacijo s sodobnim dogajanjem, miselnostjo in trenutnimi pristopi v arhitekturi. Pri tem se poglablja v raznolike teoretske knjige, predvsem pa jo navdihuje literatura o določenih arhitektih, saj jo zanima njihovo razmišljanje in dojemanje prostora.

Leta 2019 je Meta Drčar imela edinstveno priložnost razstavljanja v več kot 1000 m² velikih prostorih Reaktorja na Dunaju, ki so od konca 19. stoletja služili kot vinarna in plesna dvorana, danes pa tam domuje institucija, ki gosti najrazličnejše sodobne, transdisciplinarne umetniške prakse in koncerte. Monumentalna poznoklasicistična dvorana je ločena na tri ladje s korintskimi stebri, ki jih zaključuje ornamentiran medetažni venec, nad katerim se dvigajo velika svetla okna s polkrožnimi zaključki. Umetnica je dvorano obiskala večkrat, z namenom, da bi se v prostor kar se da vživela. Opazovala ni le arhitekturne značilnosti, temveč poskušala začutiti njegovo energijo. »Prostor ima poseben čar, saj ni bil nikoli renoviran, institucija pa ohranja njegovo originalno zasnovo. Vanj ni dovoljeno posegati drugače kot z nežnim dotikom tal in vnašanjem elementov, ki za sabo ne puščajo sledi. Arhitektura je sama po sebi tako impozantna, nabita z vsebino, da sem vanjo resnično želela posegati le z minimalnimi intervencijami.«

Meta Drčar – Frame Series, Work No. 11 (2022)
Steel, Glass
Site-specific installation
Woning Van Wassenhove, Sint-Martens-Latem, Belgium
Photo by Rik Vannevel, courtesy of Museum Dhondt-Dhaenens and Juliaan Lampens

Umetnica je ob snovanju razstave razmišljala, kako usmeriti premikanje občinstva skozi dvorano. Z izbiro aluminijastega materiala se je navezala na ogromne kovinske lestence, ki lebdijo nad glavno ladjo in močno vizualno zaznamujejo prostor. Z zasnovo v obliki monumentalnih, napol odvitih kolutov, je uspela doseči očiten kontrast med sodobnim in historičnim, med začasnim in trajnim, med na videz voljno, gibljivo in dinamično se instalacijo na eni strani, ter mirujočo, trdno in neupogljivo arhitekturo na drugi.

Nasproti arhitekturno polnim prostorom, kot je dunajski Reaktor, so white-cube razstavišča za Meto Drčar težavnejša zaradi njihove arhitekturne surovosti in čistosti. Zgodba, vsebina in izstopajoči arhitekturni detajli jim sicer ne umanjkajo, so pa ti precej manj očitni v primerjavi s prostori, v katerih razstavlja sicer. V sodobnih galerijah se s svojimi instalacijami odziva na najbolj izstopajoče arhitekturne elemente v prostoru, ki ga postopoma dekonstruira. Tak primer so okenske odprtine, ki jih poustvarja z instalacijami iz stekla in z vodo, materialoma, ki ji omogočata dialog svetlobe in odseva.

Galerijska razstavišča ji v primerjavi z zgradbami kulturne dediščine kljub svojim omejitvam dovoljujejo veliko večji poseg v samo arhitekturo, zaradi česar v njih ustvarja t. i. študije za potencialne prihodnje projekte in razvija lastno kreativno misel. Vizualno minimalistični posegi v stene, kot so odvzemanje, dodajanje, spajanje, ločevanje, vrtanje, rezanje in lepljenje, tvorijo umetniška dela, ki se poigravajo na presečišču med umetnostjo in arhitekturo. Umetnica prek duhovitih intervencij v občinstvu vzbudi nenadno spremembo v percepciji in v ustaljenem dojemanju arhitekture, pri tem pa odpira nove možnosti pogleda nanjo.

Tekom let svojega umetniškega delovanja v tujini je umetnica sodelovala na vrsti mednarodnih umetniških rezidenc po Evropi, in sicer v Luksemburgu, Italiji, Avstriji, Belgiji, na Danskem in Finskem. Največjo vrednost po umetničinem mnenju ponujajo tiste rezidence, ki omogočajo tako bivanje kot razstavljanje v določenem arhitekturnem prostoru: »Takšno posebno izkušnjo sem doživela v brutalistični hiši Van Wassenhove, delu arhitekta Juliaana Lampensa. Tam sem imela možnost enomesečnega bivanja v arhitekturi, v kateri sem nato tudi razstavljala. O Lampensu je bilo na voljo ogromno literature, vendar ni šlo zgolj za to, da sem arhitekta lahko globlje študirala. Na voljo sem imela čas, da sem prostor ponotranjila, ga začutila in z njim zadihala, nato pa se nanj odzivala z lastnimi intervencijami – to je bistvo mojega dela.« Grobo, strogo brutalistično notranjost, ki jo definirajo ostri koti, mestoma razbremenjujejo posamezni krogi – lesen krog, v katerem je umeščena spalnica, okrogla luč na steni in ribnik v zunanjosti. »Nanje sem se odzvala z minimalističnim krogom iz nerjavečega jekla, ki je proporcionalno odgovarjal leseni konstrukciji spalnice. Masivna lesena struktura se je, ko si vstopil vanjo, naenkrat zdela majhna. Želela sem se odzvati na to dvojnost, na dojemanje proporcev in celotnega prostora, saj me je navduševalo intimno ozračje, ki je prevladovalo v notranjosti, kljub temu da je šlo za en sam odprt prostor.« V zunanjosti je ostremu zaključku arhitekture umetnica odgovorila s steklenim trikotnikom, ki ga je položila na betonska tla. Trikotnik je s svojim odsevom okolice tvoril subtilen dialog z bližnjim ribnikom.

Mednarodne rezidence so sodobni umetnici na prvem mestu ponudile spoznavanje novih materialov. V Italiji, v Brescii, jo je rezidenca povezala z lokalno železarno in steklarno. Tako se je bližje spoznala s pridelavo in obdelavo dveh materialov, ki sta kasneje postala stalnica v njenih delih. Oba, tako steklo kot železo, tvorita konstrukcije zgradb in sta pogost element prostorov, v katerih razstavlja; njuno poznavanje pa ji omogoča, da se z obliko, materialom in minimalistično estetiko navezuje na specifike določene arhitekture: »Oba materiala v sebi nosita velik potencial, igro svetlobe in sence, odsevov. Kljub teži in rigidnosti je z njima mogoče prikazati krhkost.« O lastnostih in možnostih, ki jih ponuja določen material v večjih dimenzijah, se uči sproti, tekom razstavnih projektov, saj so kosi preprosto preveliki in pretežki za samostojno obdelovanje v studiju.

Podobna priložnost se je umetnici ponudila na rezidenci v Luksemburgu. Ta ji je namreč omogočila sodelovanje z lokalnim kamnolomom, zaradi česar se je spoznala s specifikami obdelovanja kamna, obenem pa se je lahko s produkcijo za novo razstavo navezala na lokalno industrijo. Razstavni prostor inštituta Evropske investicijske banke (EIB) močno zaznamuje sivina betona in ponavljajoča se oblika kvadrata na steni. Masivni betonski steni je Meta Drčar odgovorila s kamnito instalacijo iz arenitnega apnenca, pri tem pa se je tako po materialu kot po obliki navezala na konstrukcijo, ki jo je podaljšala v osrednji prostor. Umetnica je multiplicirala najočitnejši element prostora – kvadrat, z delom pa je nevsiljivo usmerila obiskovalčevo dojemanje arhitekture ter vplivala na njegovo premikanje po prostoru. Nenazadnje je za konec na tla položila dva steklena kvadrata, ki sta odsevala premikanje na nebu in obiskovalca nežno opozarjala na stekleno konstrukcijo nad njim. S tem je v statično arhitekturo vnesla dinamiko naravnega prostora ter spletla dialog med notranjim in zunanjim.

Meta Drčar – Implication Series, Study Piece 2 (2024)
Stainless steel, cut in the wall
RAVNIKAR, Ljubljana
Photo by Zupanov

Umetnica s svojimi intervencijami kaže na nevidne silnice med arhitekturo in njenim razumevanjem, med gibom in umetnostjo. Njeni minimalistični posegi se zdijo izjemno diskretni znotraj impozantnih zgodovinskih struktur, a delujejo kot prefinjeni mehanizmi za preobrat percepcije. Obiskovalca ne silijo v kontemplacijo, temveč ga vanjo vabijo. Ujamejo ga v trenutek, ko se zave okolice, ki jo je doslej jemal za samoumevno. Čeprav je pogled še tako natančno kuriran, umetnica interpretacijo na koncu prepušča občinstvu: »Na vsakem obiskovalcu posebaj je, kako bo mojo razstavo bral in ali bo moje zaznamke v prostoru sploh doumel.« Obiskovalcu, ki ni pripravljen na počasno branje, lahko njeni subtilni prostorski komentarji ostanejo neopaženi, preostane pa mu le estetsko dovršena instalacija. Ne glede na to minimalistični pristop Mete Drčar deluje kot tihi upor proti nasičenosti. Namesto da bi prostor zasenčila, ga poglablja in pasivnega obiskovalca spreminja v aktivnega soustvarjalca. Opozarja, da šele polna prisotnost razkriva polni potencial bivanja.

Meta Drčar – Implication Series, Study Piece 3 (2024)
Stainless steel, cut in the wall
RAVNIKAR, Ljubljana
Photo by Zupanov

Napisala: Pia Miklič

Nastanek članka je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

Vas zanima še več člankov, kjer osvetljujemo preplet arhitekture in umetnosti? Naročite se na revijo Outsider in am pomagajte okrepiti strokovno ekipo. Hvala!

Celoletna naročnina