Marko Hedl: Črna kuhinja za novo stoletje

Arhitektura, Dediščina, OUTSIDER AWARD
5 maja, 2025
No Comments

Hribovje na severovzhodu Slovenije, Kozjaku – Mariborčani radi rečejo Kobansko – s svojo kultivirano krajino, griči in slemeni razpršenih kmetij, ločenih z grabami in temnimi gozdi. Težki in skromni pogoji za kmetovanje, danes bi temu morda rekli »sonaravno kmetovanje«, ter neizkoriščanje naravnih virov so pripomogli k temu, da je to podeželje ostalo pristno, tako v naravni kot grajeni krajini.

To spoznanje je arhitekta Marka Hedla vodilo k raziskovalnemu in dokumentarnemu delu Kozjak-Mittelberg. Posvetil se je proučevanju že zapisane zgodovine iz skromnih virov in popisu snovne kulturne dediščine kobanskih kmetij. V projektu, ki je tudi njegovo magistrsko delo na graški Fakulteti za arhitekturo, je natančno izrisal šestnajst kmečkih posestev ter zabeležil razvoj kmetije od prve dokumentacije, Franješkanskega katastra iz leta 1824, do danes. Poudarek je na gospodarjevih hišah in ostalih kmečkih poslopjih, ki so kljubovali zobu časa in ostali v prvotnem stanju. Del opisa so tudi način gradnje, materiali, imena prostorov in spremembe v sama hiši.

Večina hiš je starejša od sto let, kar pomeni, da je takratni način življenja bistveno drugačen od današnjega. Hiša se je morala prilagoditi novim željam in potrebam, kar se na podeželju pogosto zgodi tudi brez arhitekta. Ob obiskih dokumentiranih kmetij ljudje, ki danes tam živijo, delili so njihove zgodbe, usoda teh kmetij pa je postajala bolj jasna; težko življenje je pogosto bilo razlog za opuščanje kmetijske dejavnosti, propad posameznih poslopij ali celo glavne hiše. Velikokrat se stara hiša ali t. i. stara bajta ni uspela prilagoditi novemu načinu življenja in je bila pogosto obsojena na propad.

Marko Hedl pojasnjuje: »Prav tako je bilo tudi stanje na naši kmetiji. Stara bajta, že leta prazna, še vedno stoji, a že okoli štirideset let služi kot skladišče in odlagališče za vse, kar je prav tako nekoristno in pozabljeno. V osnovi je pristna, a malo povešena, leta se ji poznajo. Preživela je že nekaj človeških generacij, želja pa je, da jih bo še nekaj. Prenove se lotevamo postopoma; začela se je s staro črno kuhinjo. Črna že dolgo ni bila več, po prihodu železnega »šporheta« je bila prebeljena neštetokrat. V želji po ohranitvi in obuditvi te hiše je prišla ideja o poletnem studiu. K prenovi sem pristopil s tradicionalnimi tehnikami gradnje z zemljo – ilovico, z nujnimi statičnimi ukrepi in arhitekturnim pogledom. Veliko časa in dela je bilo vloženega za dosežen rezultat.«

Stari štedilnik ali šporhet še vedno ostaja v prostoru, ne kot vir toplote, temveč kot shranjevalnik. Ilovnati ometi so prebarvani z ilovnato barvo, pridobljeno iz lokalnega nahajališča. V stari kuhinji je nova oprema, stare peči in novi vonji. Po dolgem času je prostor spet zaživel in čaka, da ga prenovljeni prostori še počasi priključijo.