Ko politki govorijo o novem davku, v teh dneh na primer o novem davku na nepremičnine, uporabljajo za oznako učinkovitosti davka zelo zanimiv in poveden izraz: izplen. Beseda izplen izhaja iz korena plen, ki nosi pomen pridobivanja ali jemanja nečesa. Plen je nekaj, kar je pridobljeno z ulovom, ropom ali vojnim pohodom, torej nosi nekoliko nasilen ali vsaj prisvajalen prizvok. Ko politiki govorijo o davčnem izplenu, imajo s tem seveda v mislih finančni učinek davčnega ukrepa – koliko denarja se bo dejansko zbralo v proračun. A vendarle izraz izplen sugerira nekaj, kar je vzeto ali pridobljeno na način, ki ni povsem prostovoljen. In predvsem izraz definira vloge: plen in plenilci.

Davek je v svojem bistvu temelj vsake skupnosti. Osnovni princip je, da se breme skupnih servisov razdeli med vse člane skupnosti. Če imamo skupne šole, ceste, bolnice, obrambo, itd., nam je vsem lažje. Vsak prispeva nekaj in iz skupnega denarja si kot skupnost zagotavljamo institucije in mehanizme, ki so hkrati naša identiteta, pogoj pravičnosti in temelj miru. Vloga politike bi v takem idealnem primeru bila skrb, da so te storitve čim boljše, da so na razpolago vsem, da soldiarno skrbijo za ranljive in da preprečujejo zlorabe. Če bi prišlo do slabega vodenja skupnega servisa in premoženja, bi se to anomalijo odpravilo, namerno zlarabo strogo sankcioniralo in malomarnosti ne bi tolerirali. Vsak posameznik v takšni skupnosti bi imel prostor za realizacijo svojih talentov in sposobnosti. Več kot bi bilo uspešnih posameznikov, boljše bi bilo za skupnost. Takšen sistem je prej kot ne utopičen. Problem je namreč s človeško naravo. Da bi taka utopija delovala, bi morali sistem upravljati posamezniki, ki jih k politični moči ne bi motiviral pohlep, napuh in želja po lastni koristi, temveč iskrena skrb za dobrobit skupnosti in prihodnjih generacij. V resničnem svetu pa politika pogosto privlači posameznike, ki se bolj kot z vizijo skupnega dobrega ukvarjajo z lastnimi interesi, utrjevanjem moči in kratkoročnimi cilji. To vodi v situacije, ko se davčni ukrepi in drugi mehanizmi, ki naj bi služili skupnosti, izrodijo v orodja za pridobivanje vpliva, financiranje neučinkovitosti ali celo korupcijo. Ob tem skupnost izgublja zaupanje do politikov in njihovih dobrih namenov.

Najbrž je tudi zato minister, ki naj bi skrbel za finance, naletel na velik odpor stroke in javnosti pri predstavitvi osnutka novega davka na nepremičnine. Čeprav je predstavil tudi dobre namene, ki jih bodo podprli z »izplenom davka«, je le redko koga prepričal. Z nepremičninskim davkom naj bi rešili dva problema. Po eni strani bi rešili stanovanjski krizo in po drugi strani bi znižali obremenitve plač. Sliši se skoraj idealno: davek, ki bo znižal davke. Le kdo ne bi z veseljem plačeval takšnega davka? Davek, ki naj ga bi plačevali le nekateri, torej tisti, ki imajo dve ali več nepremičnin, bi rešil stanovanjsko krizo tako, da prislili te lastnike, da bi odvečne nepremičnine deli na trg. S tem bi povprečna cena padla in vsi bi si jih lahko privoščili. Kritiki opozarjajo, da predlog ni v skladu z ustavo, saj uvaja neenakosti, poleg tega opozarjajo na možne manipulacije, s katerimi bi se premožni izognili plačevanju in bi breme na koncu nosili najrevnejši, ker imajo kje kakšno zidanico, ki nikakor ne bi reševala stanovanjske krize in je praktično neprodavljiva. Obremenil bi tudi tiste, ki so že obdavčene prihodke vlagali v nepremičnino za svoje potomce denimo.

Pri tem se odpirata dve vprašanji? Prvo je, zakaj mora minister uvajati nov davek, da bi razobremenil plače? Zakaj plač enostavno ne razobremeni tako, da jih razobremeni? To je storila že prejšnja vlada, amapak je ukrep aktualna preklicala kot škodljiv.

Drugo še bolj očitno vprašanje pa je kakšna je sploh stanovanjska kriza pri nas? Priznam, to vprašanje je precej provokativno in dvomi v napore aktualne vlade, ki je za reševanje te krize ustanovila celo ministrstvo. Ali nam v Sloveniji res drastično primanjkuje stanovanj?

Da bi si lažje odgovoril na to, sem odprl največji spletni portal z nepremičninami in začel šteti. Danes je v Sloveniji na trgu naprodaj 3506 stanovanj in 2425 hiš. Skupaj torej 5931 stanovanjskih nepremičnin. Poleg tega pa se oddaja še 3121 stanovanj in 414 hiš, skupaj 3535 nepremičnin. Na nepremičninskem trgu je praznih skupaj skoraj 10.000 stanovanj! In ta so takoj na razpolago? Podatka koliko je iskalcev stanovanj nisem našel.

Ministrstvo za solidarno prihodnost si je zastavilo cilj, da do leta 2026 začne gradnjo 5.000 javnih najemnih stanovanj. Čeprav so načrti ambiciozni, trenutni podatki kažejo, da bo do leta 2026 zgrajenih približno 1.425 stanovanj. To je veliko manj, kot jih lahko zgradi trg.

A stanovanj v Sloveniji kljub temu ni premalo. Kriza je morda le v tem, da so predraga, oz. da imajo ljudje prenizke plače. Stanovanj bi lahko bilo še več, če bi država olajšala prostopke pridobivanja dovoljenj, kjer se danes izgublja ogromno energije, denarja in časa. Poleg tega pa bi pripomoglo tudi ustrezno sodobno urbanistično načrtovanje, ki ne bi spodbujalo razpršene stihijske gradnje, kot jo sedaj, ampak zgoščena trajnostna policentrična mesta. A tega politiki ne razumejo ali

pa jih ne zanima. Če bi, potem pomanjkanja stanovanj ne bi reševali z novimi davčnimi bremeni, ministrstvi in birokratskimi postopki, ampak enostavno z gradnjo stanovanj.

Če bi politiki davke presojali po tem, koliko izboljšujejo življenja ljudi, in ne po “izplenu”, bi lahko začeli pri sebi. Plenilske prakse v politiki, od manipuliranja razpisov do privatizacije javnega, državo stanejo milijone, ki bi jih lahko uporabili za reševanje stanovanjske krize ali razbremenitev plač. Resnična rešitev ni v novih davkih, temveč v odgovornem upravljanju skupnega premoženja, poenostavitvi gradbenih postopkov in spodbujanju trajnostnega urbanizma. Tako bi lahko dosegli večjo pravičnost in obnovili zaupanje v politiko.

Napisal: Matevž Granda