Na svetovnem kongresu arhitektov UIA 2026 v Barceloni je bilo opazno, da gradnja z zemljo ni več obrobna tema. Kar je še pred nekaj desetletji veljalo za pozabljeno, lokalno ali skoraj arhaično tehniko, danes postaja eno ključnih področij razmisleka o prihodnosti arhitekture. Zemlja se je na kongresu pojavila kot material z zelo dolgo preteklostjo in hkrati kot material, ki odpira vprašanja prihodnosti: o nizkoogljični gradnji, lokalnih virih, krožnem gospodarstvu, novih estetskih izrazih in drugačni vlogi arhitekta.

Eden osrednjih glasov tega premika je . Avstrijski umetnik, keramik in mojster gradnje z zbito zemljo je eden tistih, ki so to tehniko vrnili v kontekst sodobne arhitekture. Rauch ni arhitekt, a je odločilno vplival na generacije arhitektov, ki danes raziskujejo gradnjo z zemljo. Že v začetku devetdesetih let je v deželni bolnišnici v Feldkirchu v Vorarlbergu izvedel odmeven zid iz zbite zemlje, umeščen v dolgo vhodno galerijo. To ni bil le oblikovalski element, ampak dokaz, da je zemlja lahko prisotna tudi v sodobnih javnih stavbah, v zahtevnih prostorskih in tehničnih kontekstih.

Martin Rauch, avstrijski umetnik, keramik in mojster gradnje z zbito zemljo

Rauch je s svojim delom vplival tudi na nas, ekipo revije Outsider. Ko smo ga pred leti gostili v Ljubljani, nas ni spodbudil samo k temu, da o gradnji z zemljo pišemo, ampak tudi k temu, da si umažemo roke. Da iz medijskega spremljanja preidemo v raziskovanje, delavnice, preizkušanje materiala in lastno prakso. Zato je bilo srečanje z njim v Barceloni tudi osebno nadaljevanje neke poti. Priložnost, da z njim izmenjamo izkušnje in spoznanja, je bila dragocena prav zato, ker gradnja z zemljo ni teorija na papirju. Je praksa, ki jo razumeš skozi telo, material, napake in ponovitve.

V dialogu z Rauchom je nastopil tudi Ken De Cooman, soustanovitelj bruseljske skupine BC architects & studies & materials. BC je ena najzanimivejših evropskih praks, ker povezuje arhitekturo, raziskovanje, izobraževanje, proizvodnjo in trg. Njihovo izhodišče je zelo konkretno: v Belgiji se vsako leto na gradbiščih izkoplje več deset milijonov ton zemlje, ki je pogosto obravnavana kot odpadek. Del tega materiala bi lahko postal gradbeni material. BC Materials zato iz izkopane zemlje razvija omete, zidake, tlake in druge produkte, ki jih vgrajujejo v projekte in prodajajo na trgu.

Ken De Cooman, soustanovitelj bruseljske skupine BC architects & studies & materials

Pri tem je posebej zanimiva dilema med lokalnim in globalnim. Zemlja je eden najnižjih ogljičnih materialov, a le, dokler ostaja lokalna. Če jo začnemo prevažati na velike razdalje, izgubi pomemben del svojega smisla. Ken De Cooman zato prihodnosti gradnje z zemljo ne vidi v eni veliki centralizirani industriji, ampak v razpršeni mreži regionalnih centrov. Vsak center bi uporabljal lokalne materiale, hkrati pa bi si centri med seboj izmenjevali znanje, izkušnje, postopke in standarde. Prihodnost zemlje je tako hkrati lokalna in povezana.

Z De Coomanom je Nina Dolar za Outsider naredila obsežen intervju, ki bo objavljen v naslednji številki revije. Pogovor je pomemben tudi zato, ker BC ne nastopa le kot arhitekturni biro, ampak kot širši ekosistem. Njihova praksa kaže, da sprememba materiala pomeni tudi spremembo organizacije dela, ekonomije gradnje in razmerja med projektiranjem ter izvedbo. Zemlja ni samo druga snov v istem sistemu. Zahteva drugačen sistem.

Roger Boltshauser, švicarski arhitekt in profesor na ETH Zürich 

Tretji navdihujoč sogovornik v Barceloni je bil švicarski arhitekt in profesor na ETH Zürich Roger Boltshauser. Njegovi projekti dokazujejo, da gradnja z zemljo ni omejena na butične, majhne ali eksperimentalne objekte. Lahko vstopa tudi v velike, kompleksne in tehnično zahtevne projekte. Pri Boltshauserju zemlja ni uporabljena kot nostalgična gesta, ampak kot arhitekturno izrazno in konstrukcijsko sredstvo.

V intervjuju, ki smo ga z njim naredili za jesensko izdajo Outsiderja, nam je zaupal, da če ne bi bil arhitekt, bi bil umetnik in da je prav zaradi zemlje ostal v arhitekturi. To se v njegovem delu čuti. Pri njem material ni le tehnična rešitev, ampak način mišljenja. Zemlja omogoča težo, plastenje, počasnost, otipnost in izraz, ki ga industrijski materiali pogosto izgubijo. Njegovo delo odpira vprašanje, ali je ekologija v arhitekturi lahko tudi estetska in kulturna tema, ne le tehnična zahteva.

Med njegovimi projekti ima posebno mesto prav hiša za Martina Raucha v Schlinsu v Vorarlbergu, ki sta jo razvila Boltshauser in Rauch. Hiša je postala eden referenčnih primerov sodobne arhitekture iz zbite zemlje. Zgrajena je iz materiala, pridobljenega neposredno na lokaciji, njeni zidovi pa niso le obloga, ampak nosilna in prostorska struktura. Gre za stavbo, ki je hkrati dom, atelje, eksperiment in manifest.

O zemlji je na kongresu govorila tudi slovenska arhitektka Tina Gregorič, ki na TU Wien s študenti že več let raziskuje možnosti naravnih in krožnih gradiv. V okviru raziskovalnega in pedagoškega dela se ukvarjajo tudi z glino in zemljo, pridobljeno iz mestnih izkopov. Dunaj je pri tem izjemno zanimiv primer, saj se pri širitvi podzemne železnice dnevno izkopljejo velike količine glinenega materiala, ki je po obstoječih pravilih večinoma obravnavan kot odpadek. V sodelovanju z industrijo, med drugim z Wienerbergerjem, se to vprašanje seli iz akademskega eksperimenta v širši prostor gradbene proizvodnje.

Premiki so očitni. Motivacije za gradnjo z zemljo so različne. Nekatere izhajajo iz odkrivanja pozabljenih tradicij, druge iz potrebe po odgovoru na podnebno krizo, tretje iz želje po novem arhitekturnem izrazu. A vse vodijo k podobnemu vprašanju: kako graditi z manj negativnega vpliva na okolje, z več razumevanja materiala in z večjo odgovornostjo do prostora, iz katerega material prihaja.

Svetovni kongres arhitektov v Barceloni je pokazal, da zemlja ni več le tema specializiranih delavnic in alternativnih praks. Postaja del osrednjega arhitekturnega pogovora. Morda prav zato, ker v sebi združuje nekaj, kar sodobna arhitektura nujno potrebuje: skromnost, znanje, materialno inteligenco in možnost nove lepote.

Napisal: Matevž Granda