Zakaj Ministrstvo za kulturo ne predlaga, da se poslopje ljubljanske železniške postaje in deli Južne železnice preko Krasa vnesejo na seznam Unescove svetovne dediščine?
Železniška postaja, zgrajena leta 1848 v Ljubljani, je del železniške povezave med Dunajem in Trstom. Je drugo najstarejše postajno poslopje še v prvotni funkciji v Evropi, kar omogoča izjemna notranja ureditev, redek primer ohranjenega interierja z začetka osemdesetih let 20. stoletja. Je zgodovinski spomenik, ključen za življenje naše Ljubljane. Nadvozi in viadukti preko Krasa so čudež ročnega kamnoseštva. Avstrija je del te proge (Semmering) uvrstila na seznam Unescove svetovne dediščine že leta 1998. Z Zidanim mostom, ljubljansko postajo in potekom južne železnice proti Trstu bi bil ta tehnološki čudež tedanje Avstro-Ogrske prikazan v celoti na Unescovi listi izjemnih svetovnih dosežkov.
Glavna železniška postaja slovenske prestolnice pa je ogrožena. Dele stavbe, ohranjene od leta 1848 do danes, rušijo. Pričeli so tudi z rušenjem notranje ureditve postajnega poslopja.
Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na 31. seji državnega zbora dne 19. 5. 2025 na vprašanja poslanke Alenke Jeraj povedala, da železniška postaja nima statusa kulturnega spomenika, ne lokalnega in ne državnega pomena, ampak le kulturne dediščine, ki je varovana s prostorskim aktom in je vpisana v register nepremične dediščine. Njena zunanjost se varuje skozi prostorski akt. Pritličje mora biti dostopno javnosti, namembnost pa je stvar investitorja. Prostorska ureditev Ateljeja Marko Mušič ni vpisana v dediščino oz. ni spomenik lokalnega ali državnega pomena in Ministrstvo nima možnosti posega. Zakaj prostorska ureditev Marka Mušiča, Prešernovega nagrajenca, ni vpisana v dediščino, Asta Vrečko ni pojasnila. Ostala pojasnila naj bi dala Alenka Bratušek, ki pa jo na sejo državnega zbora ni bilo.
Atelje Marko Mušič je leta 1979 dobil prvo nagrado na jugoslovanskem dvostopenjskem anonimnem urbanistično arhitekturnem natečaju za območje potniške postaje Ljubljana. V letih 1979 do 1985 je izdelal detajlne načrte. Preko železniških tirov je načrtal mostno konstrukcijo, dostopno s tekočimi stopnicami in dvigali iz obstoječega postajnega poslopja, ki je ostalo v svoji prvotni funkciji. Postajno poslopje je bilo našemu mestu 177 let vrata v širni svet in je tako ostalo tudi v Mušičevem projektu obnove. Vhodni monumentalni vestibul z zahodnim traktom zgradbe s prodajalnico vozovnic je bil obnovljen v letih 1986–89 v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS). Oče slovenskega konservatorstva Nace Šumi, ki je pri prenovi in notranji ureditvi sodeloval kot konservator, je zapisal: »Po Mušičevem načrtu bo postaja z motivom prehodne veže vendarle ostala glavni reprezentančni vhod. Postaja bo v prihodnje v polni meri ohranila značaj spomenika, obenem pa bo obdržala še naprej vlogo ključne zgradbe razširjenega postajnega kompleksa.« V celoti je bila zgradba obnovljena s protipotresno zaščito in fasadami do leta 1996. Prenovljeno zgradbo so v kleti dopolnili s substrukcijo tekočih stopnic in dvigali na mostno konstrukcijo preko tirov. Strošek prenove samo za notranjo opremo je bil v današnji vrednosti preko 24 milijonov evrov, strošek celotne obnove zgradbe pa je primerljiv z novo zgradbo kopališča Ilirija (preko 50 milijonov evrov) …
Pa je prišla samostojna Slovenija in z njo odločitev, da se železniški tiri poglobijo, kar sta vlada in MOL v sporazumu potrdili novembra 2020. Nato pa je prišel Covid in evropski denar, ki ga je bilo potrebno porabiti, in ker ni bilo drugega primernega projekta, so posodobili progo Dolgi most–Pivovarna Union, in nato, ker železnice ni bilo mogoče poglobiti v kratki razdalji do PCL, so stihijsko nadaljevali z rekonstrukcijo nadvoza nad Dunajsko cesto, planiranjem ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV) in potniškega centra Ljubljana (PCL) z južnim in severnim avtobusnim terminalom, vse brez državnega prostorskega načrta. Brez natečaja je bil izbran nov projektant za novo železniško postajo, ki je uporabil idejno zasnovo projekta Atelje Marko Mušič z mostno konstrukcijo nadhoda in postajne dvorane preko tirov. Namesto predvidenenga vstopa na PCL skozi »mestna vrata« – obstoječo potniško postajo – na mostno konstrukcijo s predvideno in v sanirani kleti že izvedeno konstrukcijo tekočih stopnic in dvigal pa se je projektant Elea iC odločil, da postajnega poslopja ne potrebuje več. Zakaj? Mestni svetniki MOL so odobrili, da se 177 let staro sanirano postajno poslopje preuredi v hotel. Kdo in za koliko je postajno poslopje prodal, kdo je nov lastnik in investitor hotela, ni bilo povedano, saj o tem ministrica Bratušek in MOL molčita.
Postajno poslopje je zaščiteno, sicer le kot dediščina, kar je državni škandal, a to ne moti projektantov, ZVKDS in ministric Vrečko in Bratušek. Deli prvotne zgradbe se rušijo (ohranjen in varovan zid nekdanjega perona vzdolž postajnega poslopja). Prav tako so rušenju namenjeni temelji tekočih stopnic in dvigal na mostno konstrukcijo. Kaj se bo zgodilo z notranjostjo zaščitene zgradbe, občani nismo obveščeni. Po sporočilu ministrice Vrečko lahko sklepamo, da bodo ohranili le fasade stare železniške postaje.
Februarja 2025 je Marko Mušič prejel obvestilo Ministrstva za infrastrukturo o odstranitvi notranje ureditve železniške postaje v začetku junija 2025. Projektant Elea iC pa je sporočil, da bo notranjost postajnega poslopja do ureditve nadhoda ostala v sedanji obliki. Ne glede na obvestilo se je že pričelo rušenje notranje ureditve Marka Mušiča. Na ZVKDS in Ministrstvo za kulturo se vlaga prošnja za zaščito notranje opreme postajnega poslopja, ki bi »morala biti že zdavnaj tudi primerno uradno zaščitena« (Slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU, april 2025).
Občani smo zgroženi, vrstijo se časopisni članki, radijske in TV oddaje s protesti o usodi postajnega poslopja in notranje ureditve v njem. O tem bi morala odločati javnost, saj so se dela sanacije postajnega poslopja v današnji vrednosti preko 50 mio. evrov financirala s sredstvi občanov.
Žalostna vloga Ministrstva za kulturo, ZVKDS in MOL se ponavlja. Spomnimo se na uničenje (po mnenju takratne ministrice Majde Širca) najpomembnejšega arheološkega najdišča v Ljubljani – pet tisoč let starega kolišča na Špici leta 2011, prav takrat, ko so sprejemali na seznam Unescove svetovne dediščine kolišča na južni strani Alp. Kolišče na Špici ni bilo uradno zaščiteno, saj se za zaščito ni pobrigalo ne Ministrstvo za kulturo in ne lastnik zemljišča MOL. Kolišča v srcu prestolnice s predlaganim muzejčkom v arheološkem parku na starodavni jantarski poti ni nikjer v Evropi. Spomnimo se na uničenje muzeja rimske Emone pod Kongresnim trgom in končno na napore oblastnikov, da se uniči še zadnje neoskrunjeno srednjeveško arheološko najdišče pod tlakom tržnice. Našo kulturno dediščino sistematično uničujejo.
Milan Zdravko Kovač, u.d.i.a.
Slika: Vstop na mostno konstrukcijo preko tirov skozi postajno poslopje (projekt Atelje Marko Mušič, 1978)
Foto: Milan Zdravko Kovač
Naročite Outsider in prejmite skrbno pripravljene vsebine!
2 Responses
Spoštovani g. Kovač!
Menim, da ste tokrat brcnil malo mimo.
Marsikateri poseg v obstoječo grajeno strukturo ter v območja dediščine je potrebno kritično komentirati in polemizirati. Ni pa povsem nujno, da se banalno kritizira in negira vsevprek!
Nisem strokovnjak za kulturno dediščino, sem pa, predvsem v času študija arhitekture, poslopje ljubljanske železniške postaje tedensko obiskoval na poti z vlakom proti Krasu.
Da bi bilo potrebno zunanjost in notranjost te stavbe kaj posebej ščititi, nisem nikoli pomislil. Je pa notranjost name pustila vtis tako funkcionalne kot oblikovne zmedenosti. Če dobro pomislim, bi se mi zdelo smiselno ščititi uro nad vhodom (pod njo smo se zbirali) in pa izčiščen volumen, zunanjost precej tipične Avstro-Ogrske javne stavbe.
Se pa strinjam, da je železniška proga čez Kras zelo lep inženirski projekt/objekt in tudi precejšen tehniški dosežek. Najbrž bi jo bilo kot tako smiselno ščititi za zanamcem.
Da bi bilo potrebno oboje vpisati v nek seznam svetovne dediščine, po vašem mnenju celo Unescov, pa se mi zdi povsem brezumno!
Kakšen pa bi potem zgledal tak seznam? Popolna zmešnjava vsega mogočega? Nabor priložnostnih subjektivnih prebliskov? Kaj bi kdorkoli imel od takega Unesca?
Morda tudi kakšen osebni pomislek ni nujno, da je zapisan, da se objavi, da postane prispevek. Morda je dovolj, da ostane pri premišljevalcu.
Med drugim, Slovenija je že sedaj po številu enot dediščine v Unescovem seznamu med višje uvrščenimi v Evropi, tako glede na površino kot na število prebivalcev.
Pozdrav,
Tomaž Čeligoj
Spoštovani g. Čeligoj,
Pravite, da niste strokovnjak za kulturno dediščino hkrati pa pišete kakšen seznam bi imel Unesco, ves zmešan. Če nisete strokovnjak za to, kako potem veste merila kriterije in kaj imajo na seznamu? Drugo pa je, da je g.Kovač delal na projektih, po svetu,ki ščitijo kulturno dediščino in ima znanje. Pa ga ne rabim ščitit, ker njegovi projekti povedo vse.
Vaš odgovor se zdi samo kot osebni napad, in res ne pove veliko o vsebini, razen o vas samem.
Kot sem imel priložnost poslušati prof na univerzi sem videl, kdo ima biznis pri tej postaji in kdo ne (ostjajo objektivni te se splača poslušati). Privatni projekt, podpirajo prof ki biznisirajo zraven, in ga zagovarjajo kot dobrega.
Kaj pa nam nova postaja doprinese? In kaj odnese (kar je zapisal g Kovač). Zaradi nove postaje se moje potovanje ne bo izzboljšalo, saj skozi center vozi tovorni promet ki zavzema skoraj vso kapaciteto proge ( in nova postaja ne reši problema slabe povezanosti z evropo- se glavni evropski koridor nas je zaobsel) program na postaji se ne prilagaja temu kar manjka v mestu ampak ga podvaja. Kaj imamo potem dobrega od nove posteje, in kaj izgubimo? In če avstrijci dajejo isto progo na seznam, zakaj je ne bi mi? Sprašujem strokovnjake.
Lp