Na enem najdragocenejših urbanih območij v Ljubljani, tik ob glavni mestni prometni žili, kjer bi si človek predstavljal javni park, kulturni center, poslovno stavbo, ali stanovanja za mlade družine – bo kmalu stal nov, sodobni, visoko varovani zapor. Ob zunanjem ljubljanskem ringu se namreč zaključujejo dela na novem zaporu v Dobrunjah. Novi objekt bo imel kapaciteto 388 zapornikov in bo stal 86,5 milijona evrov. To pomeni 222 tisoč evrov na zapornika. To ni kakšna družbena satira, temveč realnost ljubljanske urbane politike. Medtem ko druga mesta tak prostor izkoristijo za mestotvorne vsebine, za urbanistično vizijo prihodnosti, mi gradimo drago palačo za zapornike.

A ta kolumna ni o zaporih temveč o nerazpoznanih potencialih dragocenega prostora in o tem kako jih nepremišljeno izgubljamo.

Da lahko razumemo koncept mestnega ringa v našem kulturno urbanističnem kontekstu, najprej poglejmo v preteklost na Dunaj. Leta 1857 je cesar Franc Jožef ukazal gradnjo Ringstrasse. Ta znameniti dunajski ring so zgradili na območju, kjer je pred tem stalo obsežno renesančno obzidje, ki je središče mesta varovalo pred turškimi upadi. Ker je obzidje oviralo razvoj mesta, so ga porušili in začeli graditi eno še danes največjih celovitih urbanih potez mesta. Prvi odsek je bil zgrajen leta 1865 v celoti pa je bil zaključen do leta 1880. Na dunajskem ringu so umeščene najpomembnejše stavbe, ki definirajo sodobno mesto: parlament, mestna hiša, opera, gledališče, muzeji, borza, itd. Kljub številnim polemikam – predvsem zaradi neoklasicistične arhitekture, ki se je mnogim zdela preživeta – je ring še danes ključna urbana poteza.

Po vzoru gradnje ringa na Dunaju, je podobno idejo dobila tudi Ljubljana. Vzrok zanjo je bil uničujoč potres leta 1895. Takrat so ljubljanski odločevalci iskali novo urbano rešitev za širitev mesta. K izdelavi predlogov so povabili več strokovnjakov, med njimi Maksa Fabiania, takrat mladega arhitekta, ki je kasneje zgradil več znamenitih stavb na Dunaju, v Ljubljani, Trstu in drugih mestih monarhije. Fabiani je predlagal novo radialno-krožno urbano zasnovo, ki se je naslanjala na obstoječo mestno mrežo. A žal za razliko od dunajskega, ta ni bil zgrajen v nekaj desetletjih, ampak je bil zaključen šele 22. avgusta 2012 ob izgradnji novega mostu čez Ljubljanico in skozi Cukrarno, ki je končno povezal ta notranji ring.

A Ljubljana ima še en ring. Če je notranji ring nastajal več kot stoletje, pa je zunanji – današnja avtocestna obvoznica – zgrajen v vsega dveh desetletjih. A kljub relativni hitrosti izvedbe mu še vedno primanjkuje nekaj ključnega: urbana vloga. Obvoznica je pomembna prometna infrastruktura, ki povezuje ključne evropske osi. Ti koridorji – od Avstrije proti Hrvaški in od Italije proti Madžarski – niso zgolj cestne povezave, temveč dediči antičnih trgovskih poti, že v času Emone nosilci civilizacijskih tokov. Ljubljanska obvoznica je danes stičišče teh osi, a se na mestu, kjer bi morala vznikniti nova urbana identiteta, nahaja le generični pas brezoblične krajine: trgovski centri, skladišča, reklamni panoji, in zdaj še zapor. Namesto da bi ta prostor razumeli kot novo priložnost za širitev mesta, je obvoznica še vedno dojeta kot urbano odlagališče. Nepomemben prostor – brez obraza, brez vizije, prepuščen generični stihiji. Kako je mogoče, da je urbani in trajnosti potencial tega zunanjega ringa popolnoma spregledan in da zanj ni nobene programske in urbanistične vizije?

Pa vendar je prav ta prostor, zaradi svoje lege, dostopnosti in obstoječe prometne infrastrukture, eden največjih neizkoriščenih urbanih potencialov v Sloveniji. Ljubljanski zunanji ring obsega približno 32 kilometrov cestnega pasu. Če ob njem obravnavamo pas širine 200 metrov na vsaki strani, govorimo o območju velikem okoli 12,8 milijona kvadratnih metrov. Tudi če od tega odštejemo 60 % že pozidanih ali infrastrukturno neuporabnih površin, ostane vsaj 5,1 milijona kvadratnih metrov prostega zemljišča. Če bi to območje urbanistično načrtovali s povprečnim faktorjem zazidanosti 0,4 in predvideli povprečno etažnost treh nadstropij, bi lahko razvili kar 6,1 milijona kvadratnih metrov bruto tlorisne površine. Če bi polovico te površine namenili za stanovanja, ostalo pa za poslovne, kulturne in javne programe, bi lahko tam živelo in delalo več kot 43.000 ljudi. To so grobe ocene, ki pa vendarle kažejo na pomemben življenski prostor mesta, vitalna območja, ki lahko zagotovijo trajnostni razvoj mesta. Zaradi tega bi to območje moralo imeti vso pozornost urbanistov, odločevalcev in prebivalcev mesta, da skupaj razvijemo vizijo, kako se lahko pametno usmeri razvoj prestolnice. S tem bi ustvarili novo gravitacijsko točko mesta, ki ne bi bila le spalno predmestje, temveč vitalen, raznolik in prometno odlično povezan del Ljubljane.

Tak razvoj pa ne bi bil mogoč brez premišljene prometne strategije, ki bi območje povezala z obstoječimi in prihodnjimi prometnimi tokovi. Ključno vlogo bi lahko imela nova radialna mestna železnica – sodoben, učinkovit javni prevoz, ki bi iz obroča mestne obvoznice vodil proti središču mesta in obratno. Namesto da se vsak dan tisoči prebivalcev gnetejo skozi ozka prometna vrata, bi radialna železniška mreža skupaj z zunanjo obvoznico oblikovala nov, integriran model mestne dostopnosti. Tak sistem bi ob zunanjem ringu ustvaril nova multimodalna vozlišča, ki bi združevala železniške, avtobusne in kolesarske povezave ter tako omogočila resnično alternativo avtomobilskemu prometu. Ta infrastrukturna nadgradnja ne bi služila le novim soseskam, temveč bi razbremenila tudi mestno jedro, kjer se danes dnevno kopiči prevelik del mobilnosti.

Ljubljana potrebuje vizijo, ne zgolj regulative in omejitev. Prostor, ki ga gledamo vsak dan z avtomobilskega sedeža – a ga še nismo sposobni razumeti kot mestni potencial – potrebuje premislek in načrt. Zakaj ne bi razpisali mednarodnega urbanističnega natečaja? Zakaj ne bi povabili arhitektov, urbanistov, krajinskih arhitektov, prometnih strokovnjakov, sociologov, umetnikov – ljudi, ki znajo v praznino vnesti pomen, da skupaj poiščemo kakovostno vizijo za prihodnost mesta? Tako kot je Ringstrasse simbolno preuredila Dunaj v prestolnico moderne, bi lahko ljubljanski zunanji ring postal infrastruktura prihodnosti: nova mestna plast, zasnovana ne zgolj za prometne zastoje, temveč za življenje.

Nov zapor ob ljubljanskem ringu nas opozarja na zdrs mentalitete mesta. Na zgrešene vrednote, ki gradijo našo družbo. Na nesmiselne in drage politične odločitve, ki niso namenjene skupnosti, ampak le odražajo zlagano dvoličnost odločevalcev. Novi zapor je simbol, čeprav nehoteni, našega časa. Ob njem se lahko – če le zmoremo – zamislimo, kakšno prihodnost želimo našemu mestu. In komu jo zares gradimo.

Napisal: Matevž Granda

Nastanek članka je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.