Te dni mešamo, zbijamo in gradimo z zemljo. V Centru za gradnjo z zemljo poteka tradicionalna poletna delavnica, katere namen je raziskovanje gradnje s tem arhaičnim materialom in približevanje tradicionalne metode sodobni arhitekturi. Iz kupov ilovice, ob ritmih udarcev orodij in živahnem vzdušju navdihujočih pogovorov nastaja nova arhitektura. Nekaj čarobnega, a nič skrivnostnega – le lokalni material, človeško delo in igriva želja po raziskovanju.
Medtem ko politiki že leta govorijo o zelenem prehodu, trajnosti in »naslavljanju izzivov«, mi neposredno odkrivamo, kakšen bi lahko bil del tega prehoda v praksi. In v praksi je v Sloveniji gradnja z ogljično nevtralnimi naravnimi materiali še vedno skoraj nemogoča ali vsaj precej težja kot gradnja z ogljično težkimi materiali. Še vedno je edino merilo za trajnostno gradnjo poraba energije stavbe – vse drugo, od ogljičnega odtisa do vpliva materialov na zdravje, pa ostaja ob strani. Tako lahko »trajnostno« hišo brez težav zgradimo iz betona, jekla in plastike, dokler za ogrevanje porabi malo energije. Politika nam govori eno, dela pa drugo. Zato se zdijo besede »trajnostno«, »zeleno« in »naravno« že povsem izpraznjene.
Letošnji festival in delavnico gradnje z zemljo je odprla Ljoba Jenče, slovenska pevka, pravljičarka in zbirateljica ljudskega izročila, s pripovedovanjem treh slovenskih mitov o nastanku sveta. V vseh treh je zemlja vez med božanskim stvarnikom in minljivim človekom – med večnostjo in našo krhkostjo. Zemlja ni le gradbeni material. Je naš stik z naravo, vesoljem in skupnostjo.
Madžarska arhitektka Kinga Gacsályi je v predavanju predstavila, kaj pomeni pojem kaláka – skupno, prostovoljno delo, v katerem se ljudje združijo, da skupaj zgradijo, popravijo ali ustvarijo nekaj, kar presega posameznika. Pri nas imamo izraz s podobnim pomenom: samograditeljstvo. Beseda, ki bi jo sicer lahko razumeli, da nekdo gradi sam, v resnici pomeni gradnjo skupaj – s sosedi, sorodniki in prijatelji. Takšna gradnja ni ustvarjala le zidov, ampak tudi vezi med ljudmi. Danes samogradnja izginja. In z njo izginjajo skupnostne mreže. Vsakdo se zapira vase, v svojo samoto in probleme. Zato je gradnja z zemljo tudi pobuda, ki ponovno vabi k povezovanju skupnosti.
Tone Pugelj, eden največjih strokovnjakov za sonaravno gradnjo pri nas, ki živi v ekovasi Mokri Potok, nas je spomnil, da gradnja skupnosti ni le še ena prazna metafora, ki jo pogosto slišimo na »zelenih« konferencah in v visokoletečih političnih obljubah. Kot nekoč, ko so starešine sedli pod lipo in odločali o skupnih zadevah, tudi v njihovi skupnosti sedijo skupaj, poslušajo drug drugega in sprejemajo odločitve.
Med njimi so ljudje različnih političnih prepričanj – nekateri bolj levi, drugi bolj desni. A ob odkritem pogovoru razumejo in spoštujejo drug drugega. V sedanjem družbenem ozračju se to zdi nepredstavljivo. Prav to pomeni graditi skupnost: razumeti, da drugačno mnenje ne pomeni sovražnosti. Da je lahko tisti, ki misli drugače, naš prijatelj. Da nam lahko pomaga v stiski. Ali pa nas spodbuja k uspehu. Sprejemati različnosti in ustvarjati skupaj je eden najtežjih, a nujnih korakov, če želimo ustvariti okolje, ki bo bolj navdihujoče in vključujoče.
To nas uči zemlja. Uči nas potrpežljivosti, ker zahteva čas. Uči nas ponižnosti, ker nas oblikuje vsaj toliko, kot mi oblikujemo njo. In uči nas, da je gradnja vedno tudi družbeno dejanje – deljenje dela, znanja in zgodb.
V Evropi se ta sporočila že kažejo v konkretnih ukrepih. Francija uvaja kvote naravnih materialov v javna naročila. Nemčija ima tehnične smernice za uporabo zemlje v gradnji. Avstrija spodbuja eksperimentalne projekte. Pri nas pa ostajamo ujeti v birokratske ovire in pogosto tudi pregovorno zavist. Trajnost se še vedno meri le v kilovatnih urah porabe, ne v celostnem vplivu na okolje. In dokler bo tako, bo beseda »trajnost« ostala prazna fraza, ki je celo priročen izgovor za prijateljsko podeljevanje obsežnih sredstev skupnega državnega proračuna izbrancem.
Gradnja z zemljo ni tekmovanje v moči, ampak vaja v potrpežljivosti, občutku in skrbi. Zahteva tehnično znanje, a tudi veliko intuicije – sposobnost slišati material in mu slediti. Morda je zato na naših delavnicah včasih celo več žensk kot moških, v nasprotju z večino drugih gradbenih tehnik, pri katerih je razmerje obrnjeno. Morda je to zato, ker zemlja sama, tako kot ženski rod, nosi, hrani in zdravi. In prav takšna skrb zdaj ni le dobrodošla, ampak nujna za prihodnost, ki bo vredna bivanja.
Toda v tem iskanju poti naprej se znajdemo v nenavadnem položaju. Tisti, ki se imajo za leve, nas pogosto ignorirajo, ker ne privolimo v prazne fraze »naslavljanja izzivov« in jih celo kritiziramo. Poleg tega ne moraliziramo o tem, kako bi moralo biti, in ne krivimo kapitalizma za vsak problem, ki ga imamo. Po tiho pa nas kopirajo v prijavnicah na različne razpise. Tudi zato nas potem desni pogosto žalijo, ker verjamejo, da je zeleni prehod mogoč le z izdatnimi javnimi sredstvi – brez njih se, po njihovem mnenju, z njim nihče ne bi zares ukvarjal. Pa vendar se.
Smo outsiderji. Zunaj tega izčrpavajočega in destruktivnega diskurza iščemo poti, ki bi koristile vsem – predvsem pa našemu planetu in spoštovanju njegovih omejenih virov, s katerimi še lahko razpolagamo. Zeleni prehod ni utopija. A če ga prepustimo politikom, bo ostal ujet v besedah. Če ga vzamemo v svoje roke, v skupno delo, v kaláko, v samograditeljstvo, pa lahko postane resničnost. Tako kot zid iz ilovice, ki ga danes skupaj gradimo – in ki ne ločuje, ampak povezuje.
Piše: Matevž Granda
