Kadar govorimo o mestih, se pogosto hitro dotaknemo pomanjkanja prave mestnosti pri nas – tiste goste mreže ulic z lokali v pritličjih, ki so živahen prostor srečevanja in vsakršne, ne samo ekonomske izmenjave. Naša mesta pesti preprosto dejstvo relativne majhnosti in misel nas hitro ponese proti zahodu, v mesto v zalivu. Da najbolj urbano mesto, ki je nekoliko tudi slovensko, brez dvoma leži v najsevernejšem zalivu Jadranskega morja, dokazuje dejstvo (kot nas v pogovoru za to številko spomni Janko Petrovec), da so njegove hiše v vrsti prešle kar v pregovorno rabo.
Trst seveda ni izključujoče in posedujoče naš, kot zatrjuje parola, ki bi lahko kje drugje zvenela grozeče nacionalistično, danes in tu pa izraža kvečjemu nekoliko samoironično in ljubeče obarvano nostalgijo. Je pa gotovo tudi naš v smislu kulture, ki ne pozna ostrih meja: nesporni del (tudi) slovensko govorečega kulturnega prostora in njegove istovetnosti so Fabianijev Narodni dom, Kettejev molo San Carlo, časopis Slovenka, Cankarjevo predavanje v Delavskem domu, Pahorjev Zaliv, pristan, iz katerega so odhajali čez ocean izseljenci, kavbojke na Ponterošu, pa slovenske vasi tržaškega Krasa in njihove osmice, ribiči, aleksandrinke in šavrinke … Kot eno največjih sredozemskih pristanišč je Trst nekoč pomenil stik slovenstva s svetovljanstvom, s pluralizmom in vrvežem, ki je značilen za babilon tistih pravih mest, polnih ambicij in žrtev, blišča in bede.
Trst je svojevrstno mitsko mesto na stiku Sredozemlja in Srednje Evrope. V njem je prisoten spomin nekdanje multikulturne države, ki ji je predstavljal okno v svet, ter umetnikov in raziskovalcev svetovnega formata – pa tudi senc in teže šovinizma ter ideoloških napetosti v enem od sidrišč Churchillove železne zavese. Skupaj s svojimi obiskovalci je Trst zagledan v svojo preteklost, tako zelo, da je svetovna popotnica Jan Morris, ki je njegovim zgodbam in mitom posvetila nepozabni literarni hommage, tu kot pravi outsider doživljala, kaj pomeni nikjer.
Toda za nas je Trst še kako tu – za večino celo bližje od naše Obale. Šli smo torej tja, kamor mnogi hodijo za konec tedna na kavo in na lepše, ali na ogled cenovno dostopnejšega meščanskega stanovanja. Zanimali so nas njegovi kamni, pa tudi tisto, kar se skriva za (ali pod) njimi. Pogovarjali smo se s Tržačani, starimi, novimi in prehodnimi, ter z njimi gledali v preteklost, sedanjost in prihodnost. In iskali izmuzljivo prvino mestnosti.
