Plečnikov stadion za Bežigradom v Ljubljani je eden tistih arhitekturnih artefaktov, ki naj bi bili simbol nacionalne identitete in kulturne kontinuitete, a se danes nahaja v stanju napredne degradacije – kot pozabljena opomena, kako ravnamo s svojim prostorom, spominom in vrednotami. Objekt Jožeta Plečnika, ki naj bi bil ponos Ljubljane in njenih prebivalcev, že desetletja čaka na smiselno rešitev, ki pa se ne premakne iz mrtve točke.
Zgodba stadiona je že sama po sebi metafora. Zgrajen je bil v letih med obema vojnama za katoliško telovadno organizacijo Orel, sprva z omejenimi sredstvi in veliko državljanske energije. Dogradnja stadiona je bila nekakšen skupnostni projekt – celo loterijo so organizirali, da bi zbrali sredstva, glavni dobitek pa je bila Plečnikova vila v bližini načrtovane gradnje. Vila je danes prenovljena, stadion pa propada.
Stadion, ki je bil dokončan v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je bil več kot športna prizorišča – njegova arhitekturna zasnova reflektira Plečnikov dialog s klasiko, urbano funkcijo in javnim prostorom. Ob pretežni uporabi kot nogometno igrišče je hkrati vključeval elemente sprehajališč, tribune in monumentalne stopnje, ki jih lahko beremo kot urbano mizo med manjšimi in večjimi prostori mesta. Danes pa je večina njegove prvotne funkcije in vrednosti izgubljena – arena je zaprta, tribune propadajo, prostor pa se spreminja v nekakšen zapuščen spomin na to, kar bi lahko bilo.
Zakaj tako? Odgovor se skriva v sistemskem pomanjkanju politične volje, odgovornosti in strateškega razumevanja kulturne dediščine. Stadion je bil zaprt leta 2008 zaradi neustreznosti objektnih standardov in od takrat skoraj ni bil deležen resne obnove. Čeprav je objekt priznan kot kulturni spomenik državnega pomena, je njegova prihodnost negotova. Država in mesto sta si vzela čas – preveč časa – da bi sprejela odločitev o odkupu in reševanju stadiona, navkljub večkratnim pozivom stroke in civilne družbe.
Problematika se še poglobi, ko postane jasno, da sta tako Mestna občina Ljubljana kot država več let premlevala vprašanja lastništva, financiranja in proračunskih prioritet, ne da bi pri tem prišla do konkretnih rešitev. Ko je večinski lastnik poslovnež ponudil državi možnost odkupa deleža za ohranitev stadiona v izvirnem stanju, je ministrstvo za kulturo sporočilo, da trenutno nima sredstev za tak nakup. Da reševanje spomenika naj ne bi bilo prioriteta sploh – ali pa naj bi bilo le del praznih predvolilnih obljub.
Hkrati pa vidimo izrazit paradoks: tisti del Plečnikove dediščine, ki je bil uspešno prenovljen ali ohranjen, živi in cveti – kot na primer Plečnikova hiša, ki je bila deležna pozornosti in vlaganj. To kaže, da sredstva niso reakcijsko odsotna kot taka, temveč so neusmerjena ali prerazporejena v druge projekte, kjer zgodovinske vrednote nimajo prioritete. Kulturna dediščina se tako pogosto obravnava kot breme – nekaj, kar zavira razvojne ambicije ali gospodarske interese – namesto kot razvojna priložnost, ki lahko ob ustreznem pristopu oplemeniti prostorsko, družbeno in ekonomsko življenje mesta.
Izguba Plečnikovega stadiona ali njegova dejanska degradacija bi bila veliko več kot zgolj fizično propadanje ene strukture. To bi bil simbolični izguba zaveze do prostora, do zgodovine in do vrednot, ki bi morale biti temelj javnega interesa. Kulturna dediščina ne more in ne sme biti ujetnica nedefiniranih postopkov in političnih prelaganj odločitev – še posebej ne, ko gre za delo tako pomembnega arhitekta, kot je bil Plečnik.
Kako naprej? Civilna družba in strokovna javnost sta večkrat predlagali različne strategije – od ponovno aktivirane participacije prebivalcev, urbanih natečajev, do vzpostavitve modelov, ki bi stadionu dali novo življenje kot rekreativnemu in kulturnemu prostoru. A še vedno ostaja vprašanje volje in pripravljenosti oblasti, da preseže lastne interese in kratkoročne prioritete. Kajti kulturna dediščina ni le preteklost, temveč temelj za prihodnost, identiteto in občutje skupnosti. Če to spregledamo, izgubimo bistvo ne le ene stavbe, temveč celotnega pogleda na to, kdo smo in kam gremo.
Napisal: Matevž Granda
Nastanek članka je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
