Ob pripravi vsebin marčevske tiskane edicije revije Outsider, tematsko posvečene abecedi mesta, pripravljamo pogovore z župani slovenskih mest. Pogovori omogočajo vpogled v vodenje mesta, prikazujejo ambicijo, stremljenja, uspehe in zaplete pri urejanju prostora.

Gregor Macedoni je diplomiral na Fakulteti za računalništvo in elektrotehniko v Ljubljani in magistriral na Fakulteti za ekonomijo. Med letoma 1992 in 1996 je bil predsednik Društva novomeških študentov, prek katerega je konec 90. let ustanovil Založbo Goga in jo tudi vodil kot prvi direktor. Od leta 2014 je župan Mestne občine Novo mesto, trenutno v tretjem mandatu. Zanimiv spekter izkušenj in preferenc za vodilno politično funkcijo, ki nas je ob aktualnih družbenih tematikah spodbudil za pogovor.

Pod njegovim vodstvom Novo mesto gradi razvoj na dveh ključnih načelih: kvalitetno delovno mesto kot temelj osebnega dostojanstva posameznika in napredka skupnosti ter prepričanje, da moramo najprej znati ustvarjati, šele potem lahko pravično delimo. Ta pristop se zrcali tudi v pristopu k urejanju mesta. Hkrati pa je občutna tudi frustracija nad državnimi ovirami. Govorili smo o vodenju občine in o tem, zakaj država ni zmožna uresničevati lastnih interesov.

V Novem mestu ste župan od leta 2014, teče vaš tretji mandat. Ko potegnete črto: kaj se je v mestu v tem času najbolj »premaknilo« na bolje?

Pred 11 leti smo ugotavljali, da Novo mesto zamuja in izpušča razvojne priložnosti in mislim, da nam je v teh letih uspelo, da novomeška občina danes te priložnosti pravočasno zaznava in izkorišča, pri čemer je tudi zgled številnim drugim mestom, lokalnim skupnostim in okoljem. Lotili smo se urejanja infrastrukture, komunalnih zadev, prenove in zanesljivosti vodovodnega sistema, celovitega ravnanja z odpadki, urejanja javnega prostora, predvsem mestnega središča, nadgradnje športne infrastrukture na čelu z olimpijskim centrom, pa tudi dodatne izgradnje infrastrukture za izobraževanje – imamo tri nove vrtce ter obnovljene in energetsko sanirane objekte šol in vrtcev, številne vpadnice so prenovljene in nadgrajene, uredili smo nove pešpoti in kolesarske poti, izvajamo ambiciozen program na področju stanovanjske politike in smo v procesu ustanavljanja nove javne univerze.

… in kaj vas najbolj skrbi, da se ni?

Ena večjih bolečin je prometna infrastruktura. V našem mestu je stičišče dveh nacionalnih koridorjev, avtoceste Lj.–Zagreb in bodoče 3. razvojne osi ter poleg tega križišča se v Novem mestu stika še 5 koridorjev državnih regionalnih cest. Ta infrastruktura, ki je v pristojnosti države, se navkljub že narejenim načrtom ne nadgrajuje. Novo mesto bi si pri reševanju te problematike zaslužilo večjo pozornost državne prometne politike. Pogosto opozarjamo na to, a na žalost v zadnjih letih ni bilo premikov, ki bi si jih želeli.

Poleg tega pa je velika skrb seveda romska situacija, ki združuje mnoge vidike socialne in varnostne problematike, potrebuje pa sistemsko reševanje.

To so področja državnega urejanja.

Novo mesto se pogosto opisuje kot gospodarsko izjemno močno, s podjetji, kot so Krka, Revoz, Adria Mobil. Kako vi razumete »ceno« te moči in kako jo lahko mesto pretvori v boljšo kakovost vsakdana?

Da smo danes prestolnica slovenskega izvoznega gospodarstva, je posledica ključnih vizionarskih odločitev pred 6,7 desetletji. Takrat so posamezniki in skupnost podprli pot, ki danes ustvarja številna kvalitetna delovna mesta. Naša trenutna naloga je, da zagotavljamo infrastrukturne in prostorske pogoje za razvoj teh delovnih mest. Odločitve, na podlagi katerih bodo podjetja lahko uspešna čez nekaj desetletij, sprejemamo danes. Verjamem, da je odgovor v razvoju visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti. Potrditev te usmeritve je uspešno delovanje javnega raziskovalnega zavoda Rudolfovo. Razvoj znanj in kompetenc podpiramo tudi s stanovanjsko politiko. Širše gledano: vlagamo v kvalitetno okolje za delo in bivanje.

Novo mesto je edina mestna občina, ki je od leta 2006 že dvakrat sprejela Občinski prostorski načrt (OPN) v celoti, imamo napreden urbanizem, povečali smo obseg zazidljivih površin za obrtno-gospodarsko dejavnost, ob tem pa ne zanemarili razvoja stanovanjskih površin. V večini slovenskih občin se poslovna okolja zmanjšujejo na račun spreminjanja le teh v stanovanjska, kar je izrazito kratkoročen koncept. Mi pa smo z OPN, ki smo ga sprejeli 2022, izrazito povečali industrijske površine, tako imata danes tako Krka kot Adria Mobil površine za širitev, velika poslovna cona se širi tudi v neposredni bližini Revoza.

Se število prebivalcev povečuje?

Pred dobrimi 10 leti, ko sem začel vodenje občine, je bilo 2000 prebivalcev manj. Imamo kar lepo rast.

Kdo pa so ti?

Na prvem mestu imamo solidno demografsko sliko, ki je posledica kakovosti življenja, optimizem se odraža v demografskih podatkih, Interesa za preselitev ne izkazujejo le delovni migranti iz tujine, ampak tudi iz drugih območij Slovenije. Delovnih mest imamo v občini več kot 25.000, zaseda jih 13.000 delovno aktivnih prebivalcev iz naše občine, ostali so dnevni migranti iz drugih občin. Ta skupina dnevnih migrantov je realna skupina, ki povprašuje po stanovanjih ter povzroča večje povpraševanje od ponudbe. Kvalitetno delovno mesto je os razvojne politike lokalnega okolja.

Omenili ste napredni urbanizem. Kje vidite največjo priložnost v razvoju Novega mesta v naslednjih 10–15 letih: stanovanja, mobilnost, industrija/logistika, javni prostor, krajina ob Krki?

Novo mesto je dokaj specifično, v infrastrukturno-povezovalnem smislu ni enostavno. Gre za izrazito mesto v krakih, ob regionalnih in državnih vpadnicah. Naš izziv je narediti migracije znosne; s povezavami združiti stanovanjske predele mesta s številnimi urbanimi, krajinskimi in drugimi izjemnimi lokacijami znotraj mesta. Naš dolgoročni izziv je, kako ključno infrastrukturo umestiti na način, da bo podpirala razvoj mesta, da bo razvoj celovit in skladen z vizijo. Manjkata nam predvsem izgradnja državne cestne infrastrukture, ki je prostorsko začrtana že od leta 2012, t. i. novomeški ring z vzhodno in zahodno obvoznico ter kvalitetna železniška povezava, ki bi prinesla alternativo potovanju po cesti proti Ljubljani in tudi Hrvaški. Dodatno pa umestiti in izgraditi manjkajoči del železniške infrastrukture v smeri Posavja, torej ob osrednji državni prostorski razvojni osi, ki sledi avtocestnemu križu. Ob tem pa manjkajoče cestne in železniške koridorje v mestnem območju nadgraditi z novimi skupnostnimi, stanovanjskimi in poslovnimi območji.

Sodobna arhitektura Novega mesta je v zadnjih letih prejela številne strokovne nagrade. Novo mesto je v zadnjih letih razpisovalo pomembne arhitekturno-urbanistične natečaje, npr. prenove odprtih javnih površin mestnega jedra. Kaj je po vašem ključ, da natečaji res izboljšajo mesto, ne le na papirju?

Zelo iskreno rečeno, ko sem prevzel županovanje, sem bil tudi sam mnenja, da je javni arhitekturni natečaj nekaj, kar je nepotrebno, zamudno in drago, toda v letih mojega vodenja občine smo izpeljali zgledne postopke, ki so sorazmerno hitro in v okviru opravičljivih stroškov pripeljali do več vrhunskih rešitev. Zbornica je občino prepoznala kot zglednega naročnika natečajev in tudi sam menim, da so to postopki, ki so bili ključni, da smo prišli do izjemnih rešitev. V 10 letih sem torej prehodil pot od dvomljivca do ambasadorja arhitekturnih natečajev.

Zakaj to deluje v Novem mestu, drugje pa ne? Odstotek izvedenih objektov na podlagi natečaja je namreč v Novem mestu zelo visok, večji kot drugod.

Postopek je za vse enak. Menim, da je pomembno, da v moč anonimnih natečajev verjameš in da znaš izkoristiti prednosti natečaja. Imeli smo mnogo zahtevnih usklajevanj z ZAPS, o časovnicah, stroških. Bistveno pa je, da moramo mi, kot naročnik, vedeti, kaj želimo doseči. Če naročnik tega ne ve, mu postopek natečaja ne bo v pomoč. Natečaj odpira ustvarjalno svobodo in kreativnost, toda pomembno je, da  tudi naročnik natančno ve, kaj hoče.

Kako v občini merite uspeh javnega prostora?

Javni prostor je zame ena največjih kvalitet okolja. Definira skupnost. Ali ga znamo pravilno urediti in umestiti, je izziv. V zadnjih letih smo začeli prepoznavati, da so mesta namenjena ljudem. Kot nas je pred leti Ženevi nagovoril sir Norman Fosterj: če smo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja gradili mesta za avtomobile, danes razumemo, da moramo graditi mesta za ljudi. Pri vsakem projektu posebej se izkazuje pomen zadostnega obsega javnega prostora in s tem ustvarjanja možnosti za srečevanja, gradnjo skupnosti. Poleg obsega je pomemben tudi način ureditve javnih površin. Če to prepustiš stroki in razumeš, da je lahko prostor urejen tako ali drugače, lahko dobra rešitev, pridobljena z arhitekturnim natečajem, multiplicira učinek.

Kako so ljudje sprejeli potezo ukinitve prometa na Glavnem trgu? Je bila sprememba, ko ste prostor namenili pešcem, zahteven proces?

Še danes smo v tem procesu spremembe. Posamezniki še vedno občasno izjavljajo, koliko bolj bi bilo mestno jedro oživljeno, če bi bil promet na Glavnem trgu še vedno dovoljen. Na drugi strani pa je velika večina občanov naklonjenih dejstvu, da smo osrednji mestni trg po prenovi namenili ljudem. Otroci, ki od majhnega tekajo po trgu, ne bi mogli razumeti, če bi bila tu spet parkirišča in bi se vozili avtomobili. A pot sprememb je zahtevna, želeli smo jo izpeljati v dialogu in s soglasjem večine prebivalcev. V mestnem jedru je več deležnikov, pripada tako tistim, ki tu stanujejo, kot tistim, ki so njegovi uporabniki oz. tu poslujejo.

Kako skrbite za živost trga?

Predvsem moramo razumeti sodobne potrebe in vedeti, kaj je danes realno tu razvijati oz. podpirati. Kot stanovanjsko območje je mestno središče po prenovi hitro zaživelo, v poslovnem delu pa je stanje podobno kot pred prenovo, premiki so majhni in zahtevni. Gostinska ponudba se je po prenovi okrepila, ker je na voljo več površin za gostinske vrtove; otroci lahko prosto tekajo, medtem ko odrasli pijejo kavo. Drugo področje je ponudba kakovostna lokalne hrane. Samooskrba je v življenju ljudi in skupnosti čedalje pomembnejša in to je nekaj, kar središče mesta lahko ponudi na najvišji ravni. Ta del še dodatno razvijamo. Smo v postopku prenove in nadgradnje osrednje mestne tržnice. Za preostalo ponudbo bi si romantično želeli več lokalnih obrtnikov in butikov, vendar danes ob globalni internetni ponudbi in načinu poslovanja tovrstna ponudba ni več konkurenčna.

Dober primer je prenova Fichtenauove hiše, kjer ste se, namesto da bi v hiši uredili še en muzej, galerijo ali drug reprezentativen javni prostor, odločili, da hišo namenite reševanju stanovanjskega problema: v poslopju so  stanovanja za mlade družine.

Mladi so ob današnji državni stanovanjski politiki, ki temelji na socialnih priterijih, največji poraženci. Trg jim ne omogoča dostopnega nakupa stanovanj, najmnine jih pehajo v najemništvo, ki v Sloveniji, kjer prevladuje kultura lastniških stanovanj, ni vrednota. Zato smo s tem projektom in naselitvijo mladih družin dali pomembno sporočilo.

Je prenova Glavnega trga z odprtim prostorom pritegnila dodatne obiskovalce, turiste? Ljubljana se sooča s kritikami, da je turizem uničil jedro, a drugi kraji bi si ga želeli.

Glavni trg po prenovi je točka, ki pritegne obiskovalce od drugod, kot je že od nekdaj pritegnila kapiteljska cerkev z bogato kulturno-umetniško zgodovino. Razumemo, da je Novo mesto manj turistično prepoznano od drugih mest, toda če gradiš kvalitetno okolje za mestne prebivalce, privabiš tudi turiste. Pred par stoletji je bilo prebivalcev manj kot desetina današnjih in nekdo je moral sprejeti fascinantno odločitev, da je oblikoval tako velik glavni trg, ki še danes navduši s svojo površino.

Variantna urbanistična rešitev ureditve romskega naselja Brezje–Žabjak je bila strokovno prepoznana. Prejela je nagrado ZAPS in je bila realizirana vsaj na ravni sprejetega prostorskega akta. Kje se je od načrta do izvedbe zataknilo (če se je), in kaj je danes realen naslednji korak? Kako bi lahko arhitektura in urbanizem pripomogla k reševanju romske problematike?

Projekt je amorfno strukturo največjega nelegalnega naselja v Sloveniji spremenil v urejeno strukturo zazidljivih parcel z javno infrastrukturo, ne da bi bilo treba kakšen obstoječi objekt porušiti. To je zasluga izdelovalca, podjetja Acer, kot tudi našega sodelavca Izidorja Jerale, ki je ogromno časa preživel na terenu in v pogovorih razčiščeval meje med posameznimi stavbišči. Po sprejemu prostorskega akta je občina zgradila vso začrtano javno infrastrukturo; ceste, vodovodno, električno in kanalizacijsko omrežje ter javno razsvetljavo. Na žalost moram ugotoviti, da temu procesu ni sledilo enako hitro urejanje premoženjskih in gradbenih postopkov, torej še vedno gre za nelegalne objekte, gradijo se novi nelegalni objekti – tudi izven meja parcel, ki so zastavljene in urejene. Problem je lastnik zemljišč – država oz. kot upravljavec Ministrstvo za obrambo. Gre za zemljišča v bližini novomeške vojašnice. Razlog za neizvajanje začrtanega urejanja naselja pa je tudi neučinkovitost gradbenega inšpektorata, ki je dopustil nove posege po tem, ko je bil akt sprejet, tako da bomo skušali tudi zdaj na podlagi nekoliko večje aktivnosti državnih institucij narediti kakšen korak v tej smeri. Namen je, da bi ta prostorski akt, ki je dobro zasnovan, tudi pripeljal do zastavljenega cilja. Če bomo ostali zgolj na polovici poti, nismo veliko naredili.

Po tragičnem nasilnem dogodku v Novem mestu ste javno pozvali »dovolj je«, odzivi so odprli tudi vprašanje (ne)učinkovitosti sistema. Kaj je po vašem največja sistemska slepa pega države pri sobivanju večinske in romske skupnosti? Zakaj teoretskih rešitev ne znamo uresničiti v praksi?

Ključno je, da skuša država – mi temu rečemo »Ljubljana« – prikazati, da gre za problem etnične skupnosti, kar ne drži. Govorimo o slabi socialni politiki, neučinkoviti politiki trga dela, ki pa ima izrazite posledice tudi za romsko etnično skupnost. Če hočeš reševati problem tako, da nekomu brez pogojev daješ veliko denarja ter ga hkrati postavljaš v vlogo žrtve, in to kot žrtve večinskega nestrpnega prebivalstva, je rezultat, da jih še bolj pehaš na rob, v še večjo socialno izključenost. V tem trenutku si upam reči, da državna socialna politika in politika trga dela sistematično zanemarjata romsko manjšino v JV delu Slovenije in Posavju in da je treba tu vzpostaviti ključne sistemske ukrepe, ki bodo na dolgi rok pripeljali do drugačnega ravnanja posameznikov iz teh naselij, v smislu varnosti in drugih pristopov vključevanja v družbo in kršenja pravic sodržavljanov.

Kakšne sistemske spremembe bi potrebovali?

Bistveno je, da mora država jasno povedati, kateri so tisti pogoji, preko katerih ne more iti nobena druga pravica. Mi kot ključno vidimo predvsem obiskovanje in zaključevanje osnovne šole, ter da pri tem ni kompromisa, da se lahko poseže tudi v pravice staršev, če otrokom ne omogočajo pogojev za pridobitev osnovnošolske izobrazbe, ki je predpogoj za vključevanje v družbo. Treba je spremeniti pravila na trgu dela tako, da se bo delo splačalo, da bo vsak za delo sposoben državljan nezaposlen zgolj takrat, ko se zgodi neželena situacija, ne pa, kadar se zavestno odloči, da se mu zaposlitev ne izplača in da je raje prejemnik raznoraznih državnih prejemkov. Čeprav odločitev za brezposelnost zveni pragmatično, je ravno delo tisto, ki človeka najbolj socializira ter ga vključuje v skupnost. Ta navidezna pomoč, deljenje denarja kot »brezpogojna pravica«, je lahko zelo škodljivo v primerih, ko določene, manj izobražene in iz družbe že tako odrinjene posameznike, odvrača od dela.

Občina je odvisna od državnega odločanja. Kaj pa lahko naredi občina sama, katere so njene pristojnosti?

Občina je na terenu. Ena bistvenih občinskih pristojnosti je prostorsko-urbanistično urejanje. Ta vidik romskih naselij je v JV Sloveniji v 80 % ne samo prostorsko, ampak tudi infrastrukturno urejen. Pomembno delovanje občin je zagotovitev osnovnih pogojev za ukrepe, ki sem jih omenil: obiskovanje in zaključevanje osnovne šole, popoldanska učna pomoč, prevoz romskih otrok v šolo, dodatni šolski kadri. Vendar se tu vedno znova potrjuje, da ni pravih rezultatov, če ni ustreznega državnega zakonodajnega okvirja ter delovanja državnih institucij. Če država jasno in nedvoumno ne sporoči staršu, da je nesprejemljivo, da otrok v 4. razredu odneha s šolanjem, so lahko vsi občinski ukrepi izvedeni, a ne dosežejo učinka. Danes imajo romski otroci v povprečju še vedno manj kot 5 zaključenih razredov osnovne šole.

Je treba čakati na dovoljenje s strani države ali bi to lahko rešili z osebnim pristopom, osebnim delom na terenu, reševanju težav ena na ena?

Mislite, da se s pogovarjanjem to reši? Se pogovoriš, in kaj potem? Ravnateljica prijavi, šolski inšpektorat izda odločbo, domov prejmejo odločbo skupaj z globo in jo raztrgajo. In otroka še naprej ne pošiljajo v šolo. Vsi so naredili svoje, ravnateljica je prijavila, šolski inšpektorat je svoje naredil. Učinka pa ni. Brez doslednega državnega delovanja ne bo nobenega napredka.

Kaj lahko naredimo?

Recimo t. i. Šutarjev zakon ima določilo, da je 3. prekrškovna globa izterljiva iz socialnih oz. družinskih transferjev. Bistven napredek glede na dosedanje stanje. Doslej si lahko prejel 100 teh glob, in ker ni bilo dovoljene izterjave, ni bilo kaznovalnega učinka. Kakšno je bilo ob tem sporočilo države? Ko bo globa izterljiva, bo sporočilo ne samo teoretično, ampak tudi dosledno. Ne gre zato, da se prekrškovne globe izterjajo, temveč zato, da bodo otroci v šoli. O tem govorim. In morda bo kakšen romski starš fizično kaznoval otroka, ker se bo upiral obiskovanju šole, ali pa bo starš kaznovan zaradi otroka, ki bo brez vednosti staršev manjkal v šoli. Ampak kaj ima večjo težo: navidezno krivično kaznovan posameznik ali sistem, ki bo pomagal večini do vsaj osnovne izobrazbe? In to je bistvo. Potrebujemo odgovorne starše. Tudi s posredno grožnjo. Ker ne moremo tega obesiti zgolj šolam in učiteljem.

Država je doslej sporočala: če ne hodiš v šolo pošljemo zgolj odločbo z globo. Ampak ker si prejemnik socialne pomoči, se ta globa tebe ne tiče. Ni potrebno plačati. Lahko še naprej nekaznovano kršiš pravila. Sporočilo države mora biti drugačno: Nobene možnosti izogibanja osnovni šoli! Država na tem področju do sedaj svojega ni naredila. Sporočila so bila napačna.

Je Šutarjev zakon dober zakon?

Zakon povečuje pooblastila policiji – v praksi se bo pokazalo, koliko je to potrebno ali ni, bistveno pa je, da bodo organi na terenu opravili svoje dolžnosti. Pri tem je ključno, da imajo vsi državni uslužbenci pri svojem delovanju podporo v ključnih političnih strukturah. Na vladi kot celoti in v posameznih resorjih. Danes lahko ugotavljamo, da smo kot država zaspali na številnih področjih, na katerih so se standardi pristojnosti in izvajanja države zelo znižali.

Katera so še ta področja?

Gre za pravosodje ter celotno področje socialnih pravic.

Od kdaj se standardi nižajo?

Težko je reči, to je dolgotrajen proces. Nekaj desetletij. Lahko navedem primer. Vemo, da so zapori prenatrpani. Po zakonu ni dovoljeno dajati pogojne kazni ob že izrečeni pogojni kazni, ampak v realnosti se točno to dogaja. In tako se standardi spuščajo.

Tudi gradbena inšpekcija dopušča marsikaj. Tretja razvojna os je padla zaradi uredbe protihrupne zaščite.

Da … ne zato, ker bi bila ta uredba kakorkoli vsebinsko kršena, ampak zaradi načina, kako je bila sprejeta. Ker ni bilo ustrezno opravljene javne razprave. Ampak ali je to še država, ki državljanom zagotavlja pravico do ustrezne mobilnosti, če lahko gradbeno dovoljenje za izgradnjo nacionalne cestne infrastrukture dvakrat pade iz formalnih, in ne vsebinskih razlogov. Vprašanje je, ali dovolj dobro ločujemo, kaj je javni in kaj zasebni interes. V primeru izrazitega javnega interesa, kar je izgradnja nacionalnega cestnega koridorja, bi se morale omejiti pravice posameznika, ki sledi zgolj ozkim interesom, četudi razumskim. Posameznik se ne more povzpeti nad skupnost.

Zakaj se to ne zgodi? Vsi si želimo kakovostnega skupnega bivanja, videti pa je, kot da bi država sebi postavljala ovire do osnovnih pogojev. Zakaj se ne dogovorite?

Kdo bi se po vašem moral to dogovoriti?

Župani, ministri, predsednik vlade, vsi, ki jih izvolimo, da vodijo skupne odločitve v korist javnosti?

Se strinjam, da bi bilo to zelo dobro. Gre pa za ugotovitev, ali je sedanji okvir tovrstnega dialoga takšen, da je pogovor smiseln. Torej, če se grem jaz danes pogovarjat, da bi nekaj dosegel, in bo odgovor nasprotne strani ne, bi bilo prav, da vem, da se bo v nadaljevanju sprožil postopek, ki bo v letu, dveh, zaključen na način prevladujočega javnega interesa. Potem ima to smisel. Če pa odločevalec ve, da gre lahko desetkrat do pritožnika in lahko ta desetkrat reče ne, torej bo ne glede na argumente ali javni interes, še vedno v svojih pravicah močnejši, potem verjetno nimam ustreznega okvirja za tak pogovor. Glede na to, da gre za nacionalni cestni koridor, bi se moral pogovarjati predsednik vlade ali predsednik uprave DARSA. A tudi jaz bi se šel z veseljem pogovarjat, če bi imel najmanjše upanje, da se bo zgodba s tovrstnim pogovorom uredila.

Država ni zmožna uresničevati lastnih interesov? Zakaj?

Ker smo ta država mi. In to mirno gledamo. Ker je pravica posameznika več vredna od pravice skupnosti. Zaradi enega primera rečemo, da ne bomo uredili celostnega problema, da ne bi škodili posamezniku.

Bom skušal to povedati na primeru cestno-prometnih predpisov. Romsko problematiko rešujemo tako, kot bi ukinili kazni za cestne prekrške in odklone reševali s priporočili. Npr. priporočamo, da vozite po avtocesti 130 km/h, a če se vseeno odločite voziti hitreje, vam priporočamo, da se udeležite tečaja varne vožnje. In potem bi nekdo zaradi neučinkovitosti predlagal, da se z denarno kaznijo kaznuje vse, ki vozijo hitreje od 130 km/h. In argument proti denarnim kaznim bi bil, da bi se lahko zgodilo, da bi policist ustavil samohranilko, ki prejema denarno pomoč. In, da ji ne bi škodili, ne bomo raje nikogar kaznovali. Tudi za ceno desetin mrtvih. Zaradi enega potencialno prizadetega posameznika zrušimo ves sistem.

V kolikšnem času po sprejetju Šutarjevega zakona pričakujete izboljšavo?

Zakon bo omogočil korak naprej samo, če se bo dosledno izvajal. Manjka pa še veliko sistemskih premikov na temeljnih področjih – to sta socialna politika in politika zaposlovanja.

Poznate primer, da se je kdo iz zares problematičnega okolja uspel prebiti, ima poklic in delo ter skrbi za svojo družino?

Obstajajo redki posamezniki, ki to zmorejo, ampak potrebujejo pomoč in podporo družbe. Eno je individualen nivo, drugo je sistemski. S sistemskim nivojem mora država narediti ključni premik. Potem pa smo tu občine, nevladne organizacije …

Primerjava s Prekmurjem …?

Temelja napačna predpostavka je, da gre za problem etnične skupine, kar pa ni res. Gre za problem socialne politike. V Prekmurju gre za drugačno socialno okolje. Najlažje vam to razliko opišem z izobrazbeno ravnjo. V Prekmurju povprečen romski otrok dokonča vsaj 3 razrede srednje šole, v JV Sloveniji in Posavju pa je povprečje manj kot 5 razredov osnovne šole. To je ogromna razlika. Potem pa so razlike še v stopnji zaposlenosti itd.. Ampak izobrazba je ključna. Vse je treba narediti za to, da se dvigne nivo dosežene izobrazbe.

Kam se umeščate nazorsko?

Bojim se, da smo v Sloveniji premajhna družba, da bi lahko vpeljevali klasične politične delitve, ki segajo od liberalne do popolnoma socialne države. Sam zagovarjam pravo mero načela subsidiarnosti, torej ravnotežje med različnimi ravnmi oblasti, ki preprečuje nepotrebno poseganje višjih ravni v pristojnosti nižjih. Torej, da upravljamo družbo na tistem nivoju, na katerem je to najbolj učinkovito. V tem pogledu je Slovenija daleč preveč centralizirana. Veliko stvari bi lahko reševali na nižjih nivojih od države. S sedanjo strukturo lokalne samouprave smo ustvarili razlog za povečevanje moči centralnih državnih struktur: preveliko število premajhnih občin – brez regij kot vmesnih struktur – je pripeljalo do tega, da je to večni izgovor, zakaj se mora država vtikati v vse in vse normirati. Sem velik zagovornik regionalizma. Če se zdaj vrnem na to, kaj zagovarjam na političnem spektru, sta zame zgolj dva osnovna pola v politiki; ali zagovarjaš, da moramo najprej ustvariti, da potem lahko delimo, ali pa že vnaprej delimo nekaj, kar bomo morda ustvarili – zagovarjam, da je treba podpirati predvsem tiste, ki ustvarjajo, da bomo na koncu lahko več delili in vsi več imeli.

Ali Slovenci dovolj dobro poznajo osnove ekonomije?

Glede na to, kako volijo na volitvah, zelo slabo. Davki oz. način obdavčenja so ena ključnih tem v volilnih kampanjah v večini zahodnih držav, pri nas so minorna tema.

Nizka zahtevnost volivca na volitvah?

Želel bi si več ozaveščenosti o tem, kako izbira na volitvah vpliva na življenje in ne nazadnje osebni standard posameznika.

Na podlagi česa pa menite, da se ljudje odločajo na volitvah?

Po mojem smo ustvarili sistem, ki vpliv volivca zmanjša na račun moči političnih strank. Kar pa je, ob hkratni močni politični polarizaciji, ki zakriva dejansko vsebino in sposobnost oz. nesposobnost upravljanja države, velika negativna plat slovenske demokratične sedanjosti.

Sam volilni sistem omogoča veliko moč političnim strankam v procesu vsakokratnih volitev. Stranke si zveste podpornike nastavijo kot kandidate v vnaprej izvoljivih okrajih in niti ni pomembno, ali ti posamezniki res lahko vsebinsko in osebnostno prepričajo največ volivcev. Ker za izvolitev v Državni zbor ni pomembno, koliko dejanskih glasov si prejel, ampak ali si bil znotraj stranke dovolj dobro postavljen glede na druge kandidate iste stranke.

Drug vidik pa je ideološki razdor iz obdobja druge svetovne vojne, ki v 99,9 % ne vpliva na naše vsakodnevno življenje, ima pa izrazito visok vpliv v volilnih preferencah in še vedno pretirano vpliva na volilne rezultate.

Za večje pozitivne premike v državni politiki v nekem krajšem obdobju nisem optimist. Je verjetno preveč tistih, ki jim tovrstna šibka državna politika ustreza.

Nina Granda, Matevž Granda

6. januar 2026, Novo mesto

Radovedni?