Ko danes v Sloveniji govorimo o urbanizmu, pogosto govorimo o nečem, česar v praksi skoraj ni več: o javni stroki, ki zna prepoznati potenciale prostora, jih prevesti v vizijo in jo nato dosledno uresničevati v korist prebivalcev. Namesto tega imamo administrativni aparat prostorskih aktov in vrsto ad hoc posegov, ki se praviloma zgodijo takrat, ko nekdo prinese kapital, ne pa takrat, ko mesto prepozna javno potrebo. Urbanizem je iz orodja skupnega razvoja zdrsnil v servis donosnosti.
To se najbolj jasno pokaže v trenutku, ko se zemljišču spremeni namembnost. Parcela lahko čez noč nekajkrat poveča vrednost; to je renta, ustvarjena z javno odločitvijo, ne z delom ali inovacijo. Tam, kjer so pravila nejasna, postopki nepregledni in odgovornost razpršena, je ta renta magnet za pritiske in klientelizem. V “birokratski megli” se prostor preoblikuje v pravni problem, politika pa v posrednika, ki razdeljuje razvojne priložnosti.
Zadnjih desetletij je slovenski prostor dobil prepoznavno podobo: hitro rastoča predmestja, razpršena gradnja na podeželju, obrtne cone in trgovski centri na robovih, prometni zastoji ter javni promet, ki ga zlahka prehiti osebni avto. V mestih se javne površine krčijo ali postajajo kulisa investicijskih produktov, mobilnost se rešuje s parkirišči, ne s sistemom, kulturna dediščina pa pogosto propada, ker v “razvojnem” računu ne prinaša takojšnjega donosa. Avtoriteta urbanizma se v takšnem okolju umakne logiki “kaj je dovoljeno” in “kaj se splača”.
Kako smo prišli do tega? Prvi razlog je napačno prepričanje, da je urbanizem enak prostorskim aktom. Akti so potrebni, vendar niso urbanizem; so formalizacija odločitev, ne njihova vsebina. Ko akt postane “božja zapoved”, ki zapove odmike, gabarite, programe in parkirna mesta, hkrati pa ne ponudi urbanistične ideje, dobimo tipologijo “malo večje individualne hiše” na ključnih mestnih križiščih – objekt, ki je morda zakonit, a urbanistično ne gradi mesta.
Drugi razlog je institucionalni: občine so pogosto kadrovsko in finančno podhranjene, urbanistični oddelki pa nimajo politične teže. Razvoj se zato delegira projektom, ki jih poganja zasebni interes, javni sektor pa nastopa predvsem kot regulator. V takšni konfiguraciji se načrtovanje prevesi v pogajanje. Instrumenti, kot je občinski podrobni prostorski načrt, postanejo “plačljiva opcija” – pot do urbanega zgoščevanja, ki je odvisna od politične potrditve in pogosto od dodatnih “kompenzacij”. V takšnem sistemu urbanistična odločitev ni vezana na javno vrednost lokacije, temveč na to, kdo zmore proces financirati, ga voditi in politično “spraviti skozi”.
Tretji razlog je kratkoročna ekonomika občin. Ko je proračun odvisen od takojšnjih prilivov, se prostor začne obravnavati kot bilanca: prodaja zemljišč, komunalni prispevki, davki na dejavnost. V takšni logiki je lažje odobriti še en trgovski program na obrobju kot pa vztrajati pri notranji prenovi, pri mešani rabi, pri javnih najemnih stanovanjih ali pri mreži kakovostnega javnega prostora – ker so učinki slednjih počasnejši, razpršeni in politično manj “merljivi”.
Kritika urbanizma kot orodja kapitalskih interesov zato ne sme zdrsniti v moraliziranje o kapitalu. Kapital je tudi kulturni in socialni; vprašanje je, kdo ga upravlja, s kakšnimi cilji in pod kakšnimi pravili. Urbanizem bi moral biti mediator interesov: kapitala, mesta (infrastruktura, stanovanja, delovna mesta), kulture (identiteta, dediščina) in prebivalcev (varnost, kakovost bivanja). Ko tega ni, interes z največjo pogajalsko močjo prevlada.
Kaj pomeni “povrnitev urbanizma” kot javnega instrumenta? Najprej jasna, javno razumljiva vizija rasti – mestni “DNK”, ki pove, kje se zgostimo, kje ščitimo krajino, kako gradimo ulice in javni prostor, kako se premikamo in kako upravljamo podnebna tveganja. Nato transparentna pravila, ki zmanjšajo rento iz “izjem” in povečajo predvidljivost za vse. Potrebujemo tudi aktivno zemljiško politiko (odkup, menjava, dolgoročni najem), mehanizme zajema dela vrednosti, ki jo ustvarijo javne odločitve, ter resno mobilnostno strategijo, ki parkirišče obravnava kot posledico, ne kot izhodišče.
V praksi to pomeni tudi povratek urbanistične presoje v odločanje: mestni urbanist kot avtoriteta, ne kot podpisnik; javne natečaje tam, kjer so učinki kolektivni; ter obvezno spremljanje izvedbe – kaj se je z načrtom zgodilo po petih in desetih letih. Brez tega ostajamo pri papirju. In kar je ključno:pravila morajo veljati enako za “velike” in “male” ribe.
Urbanizem ni dekoracija rasti, temveč način, kako rast sploh postane skupna. Če ga prepustimo donosnosti, bomo dobili fragmente; če ga povrnemo kot javno orodje, lahko dobimo mesto.
Napisal: Matevž Granda
Foto: By G. Th. Chiewitz (1815-1862) – Satakunta Museum Yearbook 2003–2005, Public Domain, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=1023991
