»Jaz ne bom nikol razumel zakaj folk najema drage arhitekte?! Metanja denarja skozi okno.. sicer pravjo z polno ritjo, ni težko srat… ampak mal si zarišeš, popraviš in narediš sam. Ne pa arhitekti.. 🤦😂«

Tako zveni eden od komentarjev pod fotografijami prenovljene kraške hiše na Facebooku revije Outsider. Med številnimi pohvalami je ta zapis pritegnil pozornost, saj iskreno pove nekaj, kar si o delu arhitektov misli veliko ljudi.

Malo si zarišeš.

Gradnja lastne hiše je ena najstarejših človeških aktivnosti. Stoletja ljudje niso potrebovali arhitektov. Potrebovali pa so znanje. Vedeli so, kam obrniti hišo glede na strani neba, kako širok naj bo napušč, kako debeli morajo biti zidovi in kako živeti z materialom, ki ga ponuja lokalna pokrajina. Upoštevali so omejitve prostora in gradili v skladu z zmožnostmi.

Danes gradimo drugače. Materiali prihajajo z vsega sveta, vsaka hiša je prepredena z instalacijami, predpisi in tehnologijo, predvsem pa je za večino ljudi največja investicija v življenju. Paradoks je, da največ premisleka pogosto namenimo izbiri kuhinje, precej manj pa odločitvam, ki bodo določale kakovost bivanja naslednjih petdeset let. 

Značilnost slovenskega prostora in družbene kulture je, podobno kot v drugih postsocialističnih državah, da čim več opravil najraje opravimo sami. Zakaj bi klical mojstra, če lahko ceneje opravim sam? Miselnost, osnovana na varčnosti, pa tudi velikem nezaupanju v različna strokovna področja. Stanje, ki ga je dobro ozavestiti, saj ključno vpliva tudi na razmerje med naročnikom in arhitektom.

Naročnik, ki je že sam vnaprej prepričan, da ne potrebuje arhitekta, verjetno strokovnega nasveta niti ne išče, niti mu ne bi koristil. Za tiste še ne povsem prepričane, pa sledi nekaj argumentov. 

Dober arhitekt omogoča izkušnje, znanje in sprejme ključne odločitve.

Po stotih projektih ve marsikaj, česar investitor, ki gradi prvič, ne more vedeti. Ve, kateri prihranek bo čez deset let postal strošek. Presodi lahko, ali je novogradnja namesto obstoječe res smiselna in nujna? Med obilico materialov lahko svetuje, katera izbira je najprimernejša glede na okolje, prostor in potrebe naročnika. 

Najpomembnejše odločitve so pogosto skoraj nevidne. Koliko svetlobe in prostora bo v hiši. Ali bo mogoče iz kuhinje opazovati otroke na vrtu. Kam pade senca avgusta. Ali bo mogoče hišo čez dvajset let prilagoditi drugačnemu načinu življenja in čez desetletje ponovno. Kako daleč bomo vsak dan nosili vrečke iz avtomobila. Ali bo jutranje sonce prišlo do jedilne mize. Kakšna bo bivalna klima.

Vsaka od teh odločitev je majhna, ampak njihova vsota postane vsakdanje življenje.

Ko se hiša gradi, se zdi pomembno, ali bo pult iz ene ali druge keramike. Ko v njej živiš deset let, postane pomembneje, ali se družina sploh srečuje, ali otroci odhajajo iz sobe naravnost na vrt ali na temen hodnik in ali je dnevna soba prostor za življenje ali zgolj razstavni eksponat.

Dobra arhitektura je zato skoraj neopazna. Ne kriči po pozornosti, a vendar omogoča, da življenje teče nekoliko lažje. To pa je težko izmeriti in še težje ovrednotiti.

Seveda obstajajo tudi slabi arhitekti in takšni, ki gradijo predvsem spomenike lastnemu egu. In obstajajo tudi hiše, ki bi povsem dobro nastale tudi brez arhitektov.

Toda obstaja še ena možnost.

Da arhitekta sploh ni.

Ceno slabe prostorske zasnove plačujemo z nižjo bivalno kakovostjo vsak dan. Predolg ali nesmiseln hodnik ogrevamo desetletja. Slaba razporeditev prostorov vpliva na vse, kar se v hiši zgodi. Popravljanje takšnih napak je po vselitvi skoraj nemogoče ali pa izjemno drago. Zato se jih preprosto navadimo.

Morda je zato najdražji arhitekt prav tisti, ki ga ni.

Napisala: Nina Granda