Zadnje čase je v trendu govoriti o zelenem prehodu. Arhitektura se po obdobju vzpona “starhitektov” in velikopotezne gradnje novega, ki je oblikovalo devetdeseta leta ter prvo desetletje novega tisočletja in ga zaznamujejo arhitekti, kot sta Zaha Hadid ali Rem Koolhaas, in kasnejšem arhitekturnem obratu v prepoznavanje potenciala že obstoječega, ki ga je populariziral biro Lacaton & Vassal, in v ospredje postavil prenovo, reciklažo, sodelovanje ter gradnjo z materiali, ki čim manj obremenjujejo okolje. V preobilju svetovne publicistike in bleščečih podob, ki nam na spletu jemljejo pozornost, včasih iz zavesti kar izgubimo lastno izvirno arhitekturno identiteto, osnovano na tradicionalni dediščini, spoštovanju lokalnih virov in razumevanju ljudskih zmožnosti.
Tak primer so pastirske koče na Veliki planini, ki jih je kot arhitekturno dediščino prepoznal in pomagal ohraniti arhitekt in alpinist Vlasto Kopač (1913–2006). Arhitekt je dar risanja in oblikovanja podedoval po očetu slikarju. Bil je Plečnikov učenec in kasneje njegov risar.
Vlasto Kopač je na lastni koži občutil skrajnosti slovenske zgodovine 20. stoletja. Že v času študija se je pridružil levici in se leta 1936 pod obtožbo komunistične propagande prvič znašel v zaporu. Leta 1938 je postal član komunistične partije in je med drugim narisal več odmevnih letakov in razglednic z narodnoobrambno vsebino, ki jih je v odzivu na anšlus in kot opozorilo na nevarnost nacistične in fašistične agresije izdal Slovenski klub. Toda navkljub njegovi pripadnosti so ga leta 1941 vrgli iz partije, ker “ni želel prekiniti stikov s svojim prijateljem planincem, predvojnim komunistom, kritičnim do nemško-sovjetskega pakta, do sovjetskega napada na Finsko, menil pa je tudi, da kmetje, ki imajo dovolj privatne lastnine, te ne bodo hoteli kar pustiti in oditi v gmajno v vojsko.” To je bil čas, ko je bil že vsak stik s človekom, ki je kdaj podvomil v partijske odločitve, dovolj za izobčenje, zapor ali celo usmrtitev.

Toda Kopač je občutil posledice svoje drže z vseh strani; oktobra leta 1943 ga je aretirala domobranska politična policija in poslan je bil v taborišče Dachau. Tam je hudo zbolel, nato pa dobil delo v taboriščni knjigoveznici. Med delom je na skrivaj risal in shranjeval tamkajšnje krute prizore in s tem tvegal glavo. Vseh 70 risb hrani Muzej novejše zgodovine v Ljubljani.  Po osvoboditvi se je vrnil v domovino. Začel je delati v projektivnem biroju Ministrstva za gradnje LRS ter kot oblikovalec v podjetju Dom, največji interes pa je usmerjal v obnavljanje planinskih domov, koč in postavljanju gorskih bivakov.

Ko se je oktobra leta 1947 vračal iz tečaja za alpinistične inštruktorje, so ga aretirali oznovci, mu pobrali vso lastnino in ga odpeljali v Centralne zapore, od koder se je vrnil po štirih letih in pol, po krutih zasliševanjih, smrtni obsodbi, pritožbi in pomilostitvi. 1952 so ga izpustili, bil je brez premoženja, volilnih in državljanskih pravic, vendar je doma dokončal karti Kamniških in Savinjskih Alp, risal je turistične zemljevide in avtokarte Slovenije.
Šele leta 1971 je bil rehabilitiran. Nekaj let po izpustitvi iz zapora je dobil zaposlitev pri spomeniški službi v Ljubljani. Sodeloval je pri prenovah številnih gradov in risal načrte srednjeveških stavb, cerkva, ureditev planin ter starih mestnih jeder. Načrtoval je tudi spominske prizme Poti ob žici v Ljubljani. Svetoval je pri prenovi Plečnikovih Žal in Tržnic, ki jih je kot Plečnikov asistent odlično poznal.
Vlasto Kopač je bil velik ljubitelj planin, predvsem Velike planine, in je že pred vojno, leta 1934, postal med prvimi najemnik pastirske koče na Veliki planini. Po vojni se je zavzemal za strokovno urejanje Velike planine, da bi ohranila svojo prvotno krajinsko-arhitekturno podobo in je tudi sam načrtoval obliko značilnih stanov, ki so še danes znamenitost Velike in Male planine. Komunistični režim je v 50. letih v skladu s takratno doktrino oblikovanja prostora nameraval na planoti zgraditi velike zadružne hleve, vendar je Kopaču v sodelovanju s spomeniško službo uspelo, v nasprotju s prizadevanji režima, ohraniti prvotna individualna pastirska bivališča. Občinski ljudski odbor v Kamniku je leta 1957 potrdil njegov predlog odloga o razglasitvi celotne Velike planine za naravni park. S to potezo so zaščitili pastirsko arhitekturo pred rušenjem in nestrokovnimi posegi.

Vlastu Kopaču se lahko zahvalimo, da pastirska arhitektura na Veliki planini še danes razveseljuje naše čute. Kopač je izrisal tudi načrte za Kapelo Marije Snežne, umeščeno v središče pastirskih koč, ki so jo na pobudo pastirjev postavili leta 1937, a ker je bila prvotna uničena v drugi svetovni vojni, so današnjo zgradili leta 1988. Skico zanjo naredil tudi Jože Plečnik, ki naj bi planino tudi obiskal.

Tudi pastirske koče na Veliki planini so bile deležne skrajnosti zgodovine 20. stoletja. Izvirne pastirske bajte so nacisti pozimi v letih 1944/1945 požgali, na novo pa je bila v prvotni obliki postavljena le Peskarjeva bajta, ki stoji še danes in deluje kot muzej. Tam si je mogoče ogledati pastirsko kočo, kakršne so bile na planini do druge svetovne vojne. Izredno zanimivo pa je tudi videti, kako pastirji še danes ohranjajo svoj tradicionalni način življenja. Fascinacija, ki še vedno deluje. Nekaj takšnih prizorov je pred leti v fotoreportaži na film zajel Jošt Franko, njegove fotografije pa so bile nato objavljene v svetovnih časopisih in revijah, kot na primer v New York Timesu in Outsiderju.
Kopačeva pastirska dediščina na Veliki planini omogoča vpogled v del bogate arhitekturne dediščine, utemeljene na preprostosti, ki diha z naravo, in v lokalni kulturni identiteti. Kopačeva strokovna drža zanj gotovo ni bila udobna, zanjo je tudi plačal visoko ceno, toda desetletja kasneje lahko zaradi njegovih načel in prizadevanj občudujemo izvirno planinsko arhitekturo.

V Sloveniji imamo izjemno arhitekturno dediščino, ki nam danes lahko kaže mnoge načine, kako načrtovati sodobno arhitekturo, skladno z okoljem in spoštljivo do naravnih virov. Toda če pogledamo program, ki ga izvajajo javne institucije, ki naj bi slavile najboljše prakse iz zgodovinske in sodobne arhitekture, lahko vidimo, da so takšne institucije postale vsebinsko izpraznjene platforme za razporejanje javnega denarja. Kot da bi bile javne institucije bolj namenjene krepitvi določene stranke in promocijski aparat strankarske ideologije, ne pa strankarsko-politične bolj zadržane, in zavezane predvsem stvarni arhitekturni dediščini in razmislekih o prihodnosti. Tako nastajajo številni aktualni “projekti”, ki s svojo izumetničenostjo prepričajo komisije javnih institucij za financiranje, toda k ničemur ne doprinesejo, razen da institucije na ta način zadovoljijo del volilne baze opcije, ki vodi odgovorno ministrstvo. Takšni “projekti” niso niti ironični, niti kritični, niti smiselni. Javne institucije namesto možnosti boljše arhitekture utrjujejo le prazno ideologijo. Ob tem pa nihče ne izreče kritike, kot da bi se zavedali, da to lahko sproži izobčenje iz t.i. stroke.
Ne glede na politiko javnih institucij pa v dediščini, kakršna je ohranjena na Veliki planini, lahko danes najdemo principe, ki jih zrcalijo tudi najsodobnejši pristopi arhitekture, in se od njih učimo arhitekturnega oblikovanja. Koče na Veliki planini so materialno skromne, a prilagojene svoji rabi in zahtevnim vremenskim vplivom, narejene iz lokalnega lesa in kamna, pametno uravnavajo klimo in so relativno nezahtevne za vzdrževanje. V ohranjeni bogati slovenski arhitekturni dediščini lahko najdemo vzpore za projektiranje sodobne “zelene” arhitekture. A da jo res razumemo, izostrimo svojo pozornost in čute ter se podajmo na pot.

Nina Granda

Literatura:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-LOKXNPAT/f8f82f97-dcb3-4161-8bce-d8aee219b503/PDF
https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kopac-vlasto/