Dorodango je japonska tehnika oblikovanja zemlje in vode, ki ju z brušenjem ob steklo zgladiš v bleščečo, skoraj popolno kroglo. Je tudi otroška igra in vaja v potrpežljivosti, opazovanju in prilagajanju. Šele ko se za tvojimi nohti ujame toliko blata, da ga brez težav ne moreš več odstraniti z milom in krtačo, ali ko ti postane vseeno za zapovedi o čistoči, si pripravljen na resno delo.
Gnetenje zemlje z rokami prebudi nekaj prvinskega, neposrednega in obenem mističnega. Podobno kot tvoje telo je material občutljiv na dotik, na spremembo razmer in okolja. Trudiš se oblikovati kroglo. Popravljaš drobne napake, kakor bi želel popraviti krivino svojega nosu, rdečo liso v očesu ali motečo piko na ustnicah. Kepa, ki jo gneteš v rokah, je daleč od popolne krogle, a jo vseeno pustiš na soncu, da se posuši.
Prebudi te žarek sonca, ki posveti skozi špranjo senika, urejenega v skupno spalnico. Krogla je zdaj suha – čas je, da jo ponovno zmočiš. Umakneš se od skupine in pregreto telo potopiš v hladno reko. Zaplavaš proti toku in si predstavljaš, da rečni tok zgladi tvoje nepravilnosti. Z obračanjem krogle ob rob steklenice se izostrijo hrapavi deli, ki kažejo na nepopolnosti; ta mesta zmočiš in naneseš nov sloj materiala. Počasi lahko v svetleči površini zagledaš lasten odsev.
Poskus narediti popoln izdelek opustiš, ko te prevzame skupno delo. Temelj zidu je postavljen. S skupino osmih ljudi skušaš uskladiti ritem svojega delovanja. Ugotavljaš pravo razmerje ilovice, peska in vode. V skupnem delovanju iščeš svoje mesto, prevzameš orodje, ko začutiš utrujenost drugega, in ga predaš, ko ne zmoreš več. V pravem razmerju materialov bo zid držal, nosil in ščitil. Kmalu lahko slediš receptu: trinajst lopat zemlje, šestindvajset lopat peska in deset sekund dodajanja vode. Premikanje tvojega telesa postane avtomatizirano, misli se utišajo in osredotočaš se na ritem butanja, teptanja in tlačenja zemlje.
Tokrat se od skupine ne moreš več odtrgati. Odkril si zgornje plasti zemlje in ven so prilezle živalice, ki so si v njej zgradile bivališče. Opazuješ premikanje mravelj, ki so zaznale nevarnost in s sodelovanjem prenesle tisoče jajčec ter v nekaj sekundah izpraznile svoje uničeno domovanje. Skupino odpelješ do kopališča, ki si ga še nedolgo imel za svoje skrivališče. Sprehajaš se po poljih in pašnikih, ob reki, med gozdovi in seniki. Naš zid raste iz iste zemlje, po kateri hodimo, iz katere raste koruza in za katero skrbi kmet.
Razpreš opaž in pred skupino se v vsej svoji veličini pokaže samostoječi zid. Njegova površina ni dovršeno gladka niti brezhibno ravna. V sebi nosi sledove dotikov, drobne razpoke, razlike v barvi. Vsaka njegova plast je posledica dela različnih teles, njihovih moči in naporov. V večerni svetlobi zažari in na njem ustvarjajo vzorec sence vej in listov. Razmerja, ki si jih navajen dojemati kot ločena, so na tem mestu prepletena. Objekt, ki naj bi bil mrtev, diha, nase veže vlago, se širi in krči. Telo, ki je skrbelo za svoj odsev v zglajeni kroglici iz zemlje, ni nič manj edinstveno, a njegovo delovanje je postalo del širše celote. Prostor, ki naj bi bil zgolj okvir, v katerega si na podlagi analize pogledov, dostopov in smeri neba umestil objekt, je postal prizorišče.
Bivanje v prostoru temelji na skupinskem naporu in obenem na individualnem, intimnem izkustvu. Gradnja z zemljo je razmislek o tem, kako lahko v tem prostoru bivamo. Izhaja iz samorefleksije posameznika, ki – osamljen ali v družbi – meri razmerje med telesi in objekti, med varnostjo in strahom, med odprtostjo do soljudi in odtujenostjo.
Napisala: Živa Gostinčar
Foto: Janez Marolt
Sponzorji in podporniki festivala:
