V Ljubljani so ravnokar dogradili novo stavbo na vogalu Celovške ceste in Drenikove ulice. Ta lokacija je ena bolj zanimivih v Šiški. Zgoščena gradnja, historično tkivo in križišče dveh pomembnih urbanih žil so izhodišča za zanimivo in razpoznavno urbano potezo. Zahodni rob križišča ob Celovški definirajo modernistični bloki, vzhodni pa je bil doslej neizkoriščen in je s tem pomenil velik potencial. Razen oglasnih panojev tega potenciala ni nihče uresničeval.

Pred kratkim pa so na tej, po mojem mnenju edinstveni in ključni lokaciji ob Celovški zgradili nov objekt, ob katerem lahko praktično in slikovito preučimo, kaj je z ljubljanskim urbanizmom narobe.

V arhitekturo se ne bom poglabljal in naj mi arhitekti (in investitor) oprostijo, da je njihov objekt uporabljen za kritiko urbanizma. Prav tako naj takoj povem, da namen ni odkrivanje kakršnega koli morebitnega koruptivnega ozadja tega projekta (kot bi morda kdo pričakoval iz naslova). O tem ne vem nič in predvidevam, da je vse skladno z zakoni. K naslovu se pa vrnem v zaključku.

Kaj je torej narobe s križiščem Celovške in Drenikove? Kljub novozgrajeni stavbi, ki je končno zapolnila prazno parcelo ob križišču, je potencial lokacije ostal neizkoriščen oz. slabo izkoriščen. Namesto urbane poteze, ki bi gradila mesto, smo dobili stavbo, ki je po svoji logiki enaka enodružinskim hišam v zaledju, le da je malo večja in ima malo več stanovanj. Namesto poteze, ki bi tvorila nov program mesta (npr. kavarno, pekarno, trgovino, fitnes in lepotilni salon), smo dobili samo lepotilni salon (in malo dvorišče pred njim, kjer ne veš točno, ali po njem smeš hoditi ali že posegaš na zasebno lastnino). Namesto stavbe, ki bi velikopotezno izkoristila odprti kot križišča, smo dobili stavbo, ki ji je na križišču malo nerodno in s kovinskim vogalom ustvarja nekakšno intimo, buffer cono ali ščit. Zdi se, da bi ta stavba raje stala kje v ozadju kot pa v prvi vrsti.

 

In vse to zaradi slabega urbanizma oz. odsotnosti urbanizma. Zato, ker ne obstaja nobena vizija, kako naj mesto raste in kje se skrivajo potenciali, ki jih je treba izkoristiti. Objekt najbrž sledi določilom OPN (občinski prostorski načrt). To je ključni urbanistični instrument. Ta obsežni dokument načeloma določa, koliko mora biti objekt odmaknjen od parcelne meje (običajno 4 ali 5 m, z določenimi soglasji lahko manj, a s sosednjim objektom se ne sme stikati), določa, koliko je objekt lahko visok, koliko etaž je dovoljenih, kakšen program lahko ima in koliko parkirnih mest mora zagotoviti. In ko arhitekt vse to upošteva, nastane to, kar je pač nastalo. Malo večja individualna hiša, ki pa v tem primeru vsaj ni (še) ograjena z mrežasto ograjo.

Ponavljam: Ljubljana nima urbanizma!!! Nima urbanističnega načrta, ki bi omogočal usklajen razvoj mesta. Nima DNK, po katerem bi se mesto razvijalo. Ima samo kup birokratskih zapovedi in represij, mimo katerih morata vijugati investitor in arhitekt in na podlagi katerih lahko nastaja slaba ali kvečjemu povprečna arhitektura. Ljubljana nastaja na bizaren način, najprej zgradimo problem, potem pa se čudimo, kako je ta problem nastal, in se skušamo z njim naučiti živeti (oz. ga naš psihološki aparat sprejme kot dejstvo in se nanj prej ali slej navadimo). Cena za to je stagnacija mesta in družbe.

Obstaja pa način, kako lahko investitor in arhitekt le prideta do boljših urbanističnih izhodišč. Ta instrument se imenuje OPPN, kar pomeni občinski podrobni prostorski načrt. In ta instrument je po mojem mnenju slab, ker omogoča »institucionalizirano korupcijo« in pa (pogosto) slabo arhitekturo. Namreč, za vse lastnike zemljišč velja OPN, ki je zelo neambiciozen in ne omogoča urbanega zgoščevanja, OPPN pa je plačljiva opcija, ki je odvisna od potrditve v mestnem svetu (politično pogojena opcija) in lahko odpira zelo različne možnosti (tudi sporne). Postopek traja malo dlje časa, pri čemer pa pomaga kakšna donacija v infrastrukturo ali športni klub.

Da je dober urbanizem za razcvet mesta in družbe nujen, je jasno (to dokazujejo uspešna mesta po svetu, npr. Dunaj, Barcelona, New York, Vancouver …). Urbanizem je vedno sestavljen iz dveh delov: grafičnega dela in političnega dela. Če grafičnega dela ni in če je politika razcepljena tako, da je glavni smoter obeh strani samo onemogočiti nasprotnico, urbanizem (lahko) postane korupcija. Leta 2006 me je strokovni kolega urbanist, ki je takrat nastopil novo službo v eni od mestnih uprav, resignirano poučil: »Urbanizem je korupcija, moj šef poskrbi za velike ribe in jaz za male.« V takšnem okolju se zelo malo gradi, saj je investicija tvegana, ker pravila igre niso jasna in za vse enaka. V takšnem okolju se bolj izplačajo začasna gramozna parkirišča kot vizionarske zamisli.

P.S.: Na nasprotni strani križišča je območje tržnice Šiška. Najbrž bo tudi to območje nekoč doživelo nadgradnjo in upam, da bodo mestni urbanisti pred tem pripravili ustrezna in kakovostna urbanistična izhodišča, ki bodo v naprej predvidela potencial lokacije in omogočila njegovo uresničitev.

P.P.S.: Ta članek ni nikakor kritika arhitektov in investitorjev tega objekta, ki je po mojem mnenju glede na dana izhodišča optimalen. Z boljšimi urbanističnimi izhodišči pa bi lahko nastala rešitev, ki bi imela lahko ključen vpliv za razvoj tega predela mesta.

Besedilo in foto: Matevž Granda

 

Outsider 14

Ena misel na “Matevž Granda: Urbanizem je korupcija

  1. Ljubljana je urbanistično itak zavožena do konca,ker urbanizma sploh nima, niti ga ne bo imela, saj vse deluje po sistemu roka roko umije. Pa prebivalci so itak preveč apatični, nerazgledani in obremenjeni z eksistencialnimi problemi, da bi jih to sploh zanimalo. Stroka pa je tiho ker so vsi nekomu nekaj dolžni ali pa še pričakujejo kakšno drobtinico.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja