S strani nosilcev oblasti večkrat slišimo pozive k skromnosti – živimo naj z manj, a bolje. Če pogledamo davčno politiko, nas oblast k temu učinkovito spodbuja. Živeti z manj je sicer eno izmed značilnih prizadevanj sodobne arhitekture. Namesto k vedno novim pozidavam, ki pomenijo trošenje prostorskih in drugih virov, je čedalje bolj ozaveščen princip ohranjanja obstoječega. Nove gradnje so manjšega merila (razvilo se je celo gibanje “tiny houses”) in zgrajene iz avtohtonih ali “naravnih” materialov; torej takšnih, ki ne potrebujejo veliko dodatne vložene energije, kot jo zahteva npr. proizvodnja cementa za beton.
V kontekstu pozivanja aktualne oblasti ljudstva k skromnosti pa izstopajo njihova dejanja. Ta fenomen diskrepance med besedami in dejanji bi lahko obravnavali na več ravneh, toda posvetimo se tokrat arhitekturi.
Aktualna je “afera Karigador”; kjer je KPK zaznala nasprotje interesov. Premier je leta 2023 brezplačno bival v počitniški nastanitvi poslovneža, ki je bil kmalu zatem na sejah vlade imenovan v svet celjske bolnišnice in ljubljanske psihiatrije. Premier se iz glasovanja ni izločil in se je zato ”znašel v okoliščinah, ki predstavljajo nasprotje interesov”.
Hrvaška Istra, kjer leži kraj Karigador, je zanimiva za dopustnike iz Slovenije zaradi dostopnosti, prijazne klime in bližine morja. Žal je istrska pokrajina čedalje bolj degradirana zaradi novih in novih pozidav, vila-blokov z bazeni in obsedenosti tamkajšnjih prebivalcev in dopustnikov z neustavljivo željo po betoniranju.
V hrvaški Istri si je novo počitniško namestitev omislila tudi predsednica države; v njenem primeru gre po poročanju medijev za nakup nepremičnine. Načeloma nič spornega, vsak ima pravico do svoje zasebne lastnine, tudi tisti, ki v javnosti razglašajo večvrednost vsega javnega proti zasebnemu. Toda, če prisluhnemo predsedničinim pozivom k naši skromnosti in njenim predvolilnim zavezam k okoljsko smiselnem bivanju, bi lahko tudi v njenem primeru zaznali, čeprav le na načelni ravni, da se je znašla v “okoliščinah, ki predstavljajo nasprotje interesov”.
Poglejmo si omenjene počitniške nastanitve obeh najpomembnejših nosilcev oblasti v naši državi na Hrvaškem. Toda najprej kratek skok v arhitekturno kritiko.
“McMansion”, slovensko bi lahko prevedli kot, McDvorec, je izraz v arhitekturi, ki označuje pretenciozne, slogovno eklektične, prevelike, hitro in ceneno grajene hiše, ki gradijo videz resnice, da so napravljene iz bogatih materialov, kot je npr. kamen in ki oponašajo določen zgodovinski slog; npr. klasicizem arhitekta Andrea Palladia (1508-1580) in ga kombinirajo s sodobnimi postmodernističnimi pristopi. Izraz McDvorec izvira iz analogije s hitro prehrano McDonald’s: te stavbe so generične, zgrajene hitro in ceneno, a na videz bleščeče. Simbolizirajo potrošništvo ter materializirajo geslo “Živeti z več”. Iz Amerike so trend kmalu prevzeli tudi evropski novi bogataši.
Pojem se je razširil v osemdesetih letih in je danes pogosto uporabljen za kritiko suburbanega razvoja. Svetovno znan je blog McMansion Hell, kjer Kate Wagner, mlada arhitekturna kritičarka iz Chicaga – ki pogosto obišče tudi Slovenijo in se uči slovensko – objavlja duhovite kritike neokusnih podeželskih dvorcev v lasti ameriških povzpetnikov. Če sledimo definiciji McDvorcev z njenega bloga:
McDvorec nima pojma o masi. McDvorec je neuravnotežen. McDvorec je neproporcionalen. McDvorec nima arhitekturnega ritma.
Toda sporni niso samo v estetskem pogledu, ampak tudi, ker so materializacija:
Slabega obrtništva. Slabe naložbe. Slabih vplivov za okolje. In so slabe za dušo: vsekakor, arhitektura vpliva na našo duhovno zavest.
Oba predstavnika najvišje oblasti naše države nas pozivata k temu, naj bomo pripravljeni živeti z manj in o pomenu trajnostnega bivanja. Toda kako naj jima verjamemo, če lepo zveneča gesla izrekata iz nekakšniha kaotičnih dvorcev?
V Sloveniji je mnogo odličnih arhitektov, priznanih po vsem svetu, ki znajo graditi v skladu s sodobnimi arhitekturnimi smernicami. Imamo izjemno arhitekturno dediščino in močno oblikovno identiteto, ki bi jo lahko prepoznali in se z njo ponašali. Vlada, ki izpostavlja, da zaupa stroki, bi lahko to izkazala v svojih dejanjih – in svoje nepremičninske investicije in dopustniška bivanja namenila v sodobno arhitekturo, osnovano na premišljeni rabi prostora, prenovi obstoječega, in avtohtonih materialih, namesto v neokusni kič na Hrvaški obali.
Tudi “Manj je več” je geslo, ki izvira iz arhitekture (Mies van der Rohe, 1886-1969) – toda tovrstni pozivi oblasti bi zveneli prepričljivejše, če bi jih materializirali tudi v stavbah, ki jih oblastniki posedujejo ali v njih dopustujejo, v načinu bivanja, mobilnosti – ne le oznanjali izza zidov svojih rdeče oranžnih okrancljanih gradičev na Hrvaškem.
Še vedno imamo vse možnosti, da se zavemo izjemnega privilegija, da živimo v deželi s čudovito naravo in izjemno arhitekturno kulturno dediščino. Zdi se mi, da nas na poti do boljšega okolja ovira le socialistična navlaka, ki nas vsakič znova zaslepi, ko z zvenečimi floskulami gradi videz resnice.
Tako kot McDvorci ustvarjajo videz resnice, da so pravi dvorci, gradovi in vile, tako se naša oblast pretvarja, da so levičarji, a v resnici gre za McSocializem. Namesto resničnih vrednot dobimo populistične floskule in arhitekturo za hitro rabo.
Nina Granda
