Ob tem, ko smo pred časom opozorili na luknjo v zakonu o varovanju kulturne dediščine in na možne sporne zlorabe tega zakona za rušitev tudi najpomembnejših objektov dediščine (povezava), nas je bralka opozorila na še en izjemen primer, ki ga podrobno razikuje novinarka in urednica Ana Ašič. Odgovorni odločevalci so dovolili porušitev znamenitega Brjanskega mostu čez Krko v Podbočju in njegovo nadomestitev z brezizraznim betonskim inženirskim objektom.
Na reki Krki je po zadnjih dostopnih podatkih ostalo le še osem lesenih mostov. Vsakih nekaj let katerega izgubimo. Ti mostovi so edinstvene konstrukcije, nastale pred približno 160 leti. Res je, da niso grajeni po sodobnih standardih, in res je, da les ni tako trajen kot beton. Toda to še ne pomeni, da se lahko dediščine naših prednikov znebimo brez resnega napora, da bi jo ohranili.
Posebej zgovorno je, da stojita v neposredni bližini Brjanskega mostu kar dva lesena mostova, ki sta bila uspešno prenovljena, in to za nižji strošek, kot je v Podbočju predviden za rušitev in gradnjo novega betonskega mostu. Prav zato je toliko težje razumeti, zakaj Zavod za varstvo kulturne dediščine v takšnih primerih tako hitro sprejme logiko cestnih inženirjev, namesto da bi vztrajal pri rešitvah, ki dediščino varujejo.
Družba, ki spoštuje lastno identiteto in presežke preteklosti, bi iz takšnih mostov znala ustvariti slikovito posebnost in biti ponosna na to, kar so naši predniki ustvarili dobrega. Podrobno razčlenjeno problematiko lahko preberete v obsežnem članku Ane Ašič na tej povezavi. Ta zapis pa lahko zaključim s pozivom odgovornim, naj pri tovrstnih posegih ravnajo zgledno in v korist skupnosti. Če država s svojimi službami tako zlahka ruši historične mostove, ni nič čudnega, da ljudje rušijo svoje stare domačije, stoletne kozolce pa preprodajajo za drva na spletnih tržnicah (link).
ZVKDS ima pri takšnih posegih vso moč, da zahteva rekonstrukcijo obstoječega mostu z možnostjo posodobitve v skladu s sodobnimi standardi. Lahko bi zahteval novo traso novega mostu, obstoječega pa namenil pešcem in kolesarjem. Lahko bi zahteval tudi prestavitev mostu na drugo lokacijo kot kompenzacijski ukrep. Namesto tega bo še en čudovit lesen most razžagan za drva in odstopil prostor brezosebnemu generičnemu betonskemu objektu, ki bo s svojo brezdušnostjo pričal o času, v katerem bo nastal.
Napisal: Matevž Granda
Andreja Molan, Nives Otaševič, Klemen Žibert: En betonski most
One Response
Lahko dodam le še en primer barbarstva v primeru lesenega mostu v Zamaškem (občina Šentjernej), ko so z veliko lahkoto podprli stari leseni most, ga nadomestili z začasnim vojaškim pontonskim mostom in po desetletju usklajevanj izgradili betonski monstrum, ki v celoti odgovarja zgornjim opisom. V posmeh vsej zdravi pameti pa ga bodo poimenovali po slavnemu gozdarju Josipu Resslu, ki je v teh krajih, pred dvesto leti prvi urejal Krakovski gozd. Ressel je Krakovski gozd urejal z nalogo da zagotovi kvaliteten hrastov les, ki tako usodno zaznamuje prostor ob reki Krki, tako v bivanjski dediščini, kot v objektih tehniške dediščine. Poteza občine Šentjernej, ki zasluži tudi širšo obravnavo.
Lep pozdrav Jože Smolič