Članek je nastal v okviru iniciative o ohranitvi lesenega mostu v Brodu pri Podbočju pod prsti študentov in diplomantov arhitekture ter krajinske arhitekture. Objavljeno brez posegov v besedilo.

Identiteto kraja narekujejo prvine v prostoru, zlasti tiste, ki so rezultat človekovega ustvarjanja. Identiteto torej narekujejo tudi mostovi. Kakšen most, takšen kraj. Sodoben most, sodoben kraj. Star most, star kraj. Winterbottom (2000) pravi: Marsikje po svetu je lesen most postal ikona, ki odraža značaj in kulturo določene regije. Lahko to trdimo tudi za Slovenijo?

Trenutno ohranjeni leseni mostovi območju na katerem se nahajajo, veljajo za zastarele, novi betonski in jekleni mostovi pa kot korak k modernizaciji. Nov material za most je sodoben in dostopen. Zato z novim simbolom sodobnosti dobi potencial za razvoj.

Ali je res, da je most samo povezava dveh bregov za lažje prečkanje reke?

Materiale za prvotno rešitev potrebe po prečkanju reke so prebivalci našli v njeni okolici. Najbolj smiselna in dostopna so bila drevesa ob rekah, katerih les je postal najstarejši material za konstrukcije.

Najverjetneje je prvi most nastal tako, da je človek padlo drevo postavil preko potoka, nato pa z različnimi tehnikami lesene elemente spajal in podaljšal, da je lahko premostil tudi širše vrzeli. Lesen most kasneje je nadgradnja splava, ki izvira iz želje po nemotenem prečkanju reke. Postopno dodajanje lesarskih spretnosti lokalnega prebivalstva se oblikuje v most, kot ga vidimo danes. V njem so vidne tehnike gradnje tistega časa, ki se jih ohranja skozi obnavljanja mostu. /1/

Po obdobju manjših lesenih mostnih konstrukcij se v starem veku pojavijo že izjemno veliki mostovi, 19. stoletje pa je za izvedbo velikih lesenih mostov pomenilo zlato dobo. V začetku 20. stoletja so jeklo, armirani beton in prednapeti beton kot novi materiali skoraj v celoti izrinili les. Do 60. let 20. stoletja je bil les skoraj pozabljen gradbeni material, predvsem zaradi zahtevnega in pogosto neprimernega vzdrževanja obstoječih objektov in posledičnega mnenja, da je v visoki vlagi neobstojen proti škodljivcem. Kasneje je osnovni material za nosilne lesene konstrukcije postal lepljen lameliran les. /1/

Danes nekatere evropske države spodbujajo uporabo lesa za gradnjo mostov. Tehten razlog za ponovno rabo lesa je njegova ekološka sprejemljivost in varčnost. Po letu 1990 se novi leseni mostovi sprva začnejo pojavljati v skandinavskih državah, v zadnjih 20 letih pa tudi v Nemčiji, Švici, Italiji in Avstriji, kjer je ta način gradnje doživel pravi preporod. /2/

V Sloveniji se je ohranilo zelo malo lesenih mostov, predvsem zaradi nepravilne izvedbe in pomanjkljivega vzdrževanja. To sta tudi razloga za zaostanek pri uvajanju sodobnih lesenih konstrukcij v slovenski prostor. Premalo se zavedamo, da je z ustrezno zaščito lesa in s pravilnimi konstrukcijskimi rešitvami možna izvedba trajnih in estetsko dovršenih lesenih mostov. /1/

Slika 1: Lesen most čez Krko v Cerkljah ob Krki, obnovljen spomladi 2021.

Eden najznamenitejših lesenih mostov pri nas je bil most čez Kokro v Kranju, ki je po vojni začel propadati in so ga leta 1968 zažgali. Nekaj jih najdemo še na manjših rekah na območju celotne Slovenije z izjemo Primorske. Tam so namreč za lokalno gradivo mostov uporabljali kamen. /1/

V slovenskem prostoru se pojavlja še en pomemben lesen arhitekturni element. Kozolec ali spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva, kot mu pravi Mušič (1970), je edinstven lesen element, ki s svojo konstrukcijo in detajli izraža tradicijo podeželja, ki je zorela z uporabo lokalnega lesenega gradiva in z mojstrskim posluhom zanj, ki ni vidna drugje po svetu. Mojstrstvo lesenih zvez in detajlov se je razvilo do te stopnje, da lahko kozolce med seboj ločimo celo na regijskem ali krajevnem nivoju. Čeprav v slovenskem prostoru tudi marsikateremu kozolcu ni videti svetle prihodnosti, se zdi, da smo njihovo vrednost prepoznali bolje kot pri mostovih. Prisotnost takše lesene strukture je dokaz, da obstajajo načini in poti ohranjanja slovenske podeželske kulturne dediščine. /3/

Na reki Krki je ohranjenih še 11 lesenih mostov. Najbolj znani med njimi so mostovi na Otočcu in v Kostanjevici na Krki, ki so zaščiteni kot profana stavbna dediščina. Na žalost je v večini primerov edini razlog za njihov obstoj zgolj varstveni režim.

Slika 2: Lesen most čez Krko na severni strani otoka Kostanjevice na Krki. Zaščiten kot profana stavbna dediščina in se redno obnavlja.

Eden izmed zaenkrat še ohranjenih lesenih mostov je tudi most pri Brodu v Podbočju, ki vas Podbočje in njeno zaledje na drugem bregu Krke povezuje s preostalim delom občine Krško in posavske regije. Ker  in  je frekvenca kmetijske mehanizacije, tovornih vozil, avtobusov in osebnih vozil precej višja in težja kot nekoč, se povozni del mostu hitreje obrabi in ga je potrebno bolj pogosto obnavljati.

Slika 3: Most čez Krko v Brodu pri Podbočju.

Odgovor na potrebo po vzdrževanju lesenega mostu je ideja o novem betonskem mostu, ki  ga ni potrebno obnavljati. Nadomestitev mostu, ki je zrasel s krajino, ji krojil podobo in značaj, z novim sodobnejšim mostom, ki kot tujek predstavlja močan poseg v trenutno tipično kulturno krajino, je predlog, ki se predstavi kot logična rešitev.

Medtem, ko se gradnjo novih lesenih mostov v tujini večkrat povezuje z željo po spoštovanju tradicije in vrnitvi k njenemu bistvu, se tako v domačem prostoru sprašujemo, ali je že obstoječ lesen most sploh vreden obnove.

Obstoječ lesen most pri Podbočju gradi identiteto kraja in je s svojo pojavnostjo, zgodovino ter kulturo del ljudi in prepoznaven element tega prostora. Ne predstavlja tujka v krajini, ampak je njen naravni del, zato je kakor narava, ta minljiv. Problem, ki ga skušamo rešiti, meji na fiktivnost, saj ne obstaja. Minljivost lesa je njegova značilnost in ne pomanjkljivost. Z vsako obnovo lesenega mostu, se vez med njim, krajino in prebivalci poveča. Ohranjeni leseni mostovi so tako povod za slavje kolektivnega duha preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za vse obnove ki so se že zgodile, za tiste ki se odvijajo, in za mnoge, ki se še bodo.

Ideja o novem betonskem mostu predstavlja nov začetek in izbrano smer razvoja, v katero bi se kraj želel premakniti. S poudarjanjem njegovih prednosti se ga poveže z neskončno trdnostjo in varnostjo, ki pod površjem skrivata njegov kratkotrajni vpliv. Nov most se dotika zgolj sedanjega časa. Pripisujemo mu superiorno vlogo v prostoru, kjer si podreja njegove naravne zakonitosti in to skozi čas normalizira.

En betonski most je zato le kratkotrajna rešitev v procesu razvoja območja, saj bodo želje in potrebe po razvijanju ostale enake. V tem primeru je naslednji korak lahko še eden betonski most, in za njim še eden. Ponavljanje kratkotrajnih rešitev, ki izvirajo iz novega betonskega mostu, bo v celoti zabetoniralo rečno krajino. Vzporedno z njimi pa se betonira zgodovina, tradicija, identiteta kraja in njegovih ljudi.

Slika 4: Gledamo prihodnost?

Potreba po razvoju kliče po drugačnem pristopu, saj podiranje kulturne dediščine na lokalnem nivoju ni korak v pravo smer. Analiza širšega območja in vizija njegovega razvoja bi bil boljši začetek in predvsem standard kulture načrtovanja. Ta bi vodil v drugačne regulacijske pristope,ki priznavajo in upoštevajo identiteto krajine. Lahko vodijo v kraj, kjer lesen most predstavlja pot k razvoju, ne pa njegovo oviro.

Literatura:

1/ Srpčič, J. 2004. Leseni mostovi – včeraj, danes in jutri. Les (Ljubljana), letnik 56, številka 4, str. 95-100. URN:NBN:SI:DOC-TVMWTWT1

2/ Winterbottom, M. D. 2006. Wood in the landscape: a practical guide to specification and design. New York: John Wiley & Sons, Inc.

3/ Mušič M. 1970. Arhitektura slovenskega kozolca. Ljubljana: Cankarjeva založba

Preberite še:

Stari slovenski mostovi – 3.del

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja