Odlomek besedila, objavljenega v 7. številki revije Outsider, tematsko posvečene lepoti (september 2017).

Uredila Tinka B. Prekovič.

Sprašujete me o mojem odnosu do nevidnega! To je eno najlepših, a tudi najtežjih vprašanj, ki jih lahko zastavimo nekomu in seveda tudi meni, saj se s tem ukvarjam že celo življenje. Zadnja leta to še toliko bolj poglabljam kot direktor in ustanovitelj laboratorija za nevidno v okviru Inštituta za kritične študije pod vodstvom dr. Benjamina Mayerja v Mehiki. Veliki zagovorniki nevidnega so bili naši duhovni, moralni demokratični očetje stari Grki. Ko so vprašali Orakel v Delfih, kako naj se branijo proti Perzijcem, jim je ta rekel »za lesenimi zidovi«. Teh lesenih zidov pa ni nihče videl. Ko so vprašali za mnenje slepega vidca Terezijasa, pa jim je rekel: »To pomeni, da se morate proti sovražniku boriti na ladjah.« Sledila je slovita bitka pri Salamini. Da. Slepi je videl lesene zidove, medtem ko so vsi drugi videli le zidove iz kamna, iz opeke itd. V grški kulturi je bilo nekako ustaljeno pravilo, da slepi vidijo nevidno od tu, da ponovim tisti lepi stavek Kazantzakisa: »Kakšna škoda za naše oči iz gline, da ne morejo zaznati nevidnega.« Sam pravim, bolj ko se širi vidni svet, se povsem recipročno širi tudi nevidni svet. Zadnje čase razmišljam o nevidnem vodovodu, o nevidnih en meter pod zemljo zakopanih ceveh, ki vodijo od naše hiše do nekaj več kot sto metrov oddaljenega potočka. Vem, da so tam, a so nevidne. In ker je veliko skrivnosti v Sloveniji zakopanih globoko v zemlji, je tako prikrit tudi zločin oblasti občine Ajdovščina, goriških vodovodov iz leta 1954, ko so nasilno odsekali napeljavo vode do moje rojstne hiše in smo morali potem dolga leta po pitno vodo v sosednjo vas Čohi. Tudi jaz sem kot videči otrok, kasneje pa tudi kot slepi deček, hodil z belo palico s petlitrsko steklenico, ki smo ji pravili flaškon, po vodo, po zgledu tete, skratka domačih. Ta zločin je skrit v zemlji, nanj spominjajo nevidne cevi. Še več takih mest zakopanih krivic bi lahko navajal, saj vemo, da slovenska zemlja skriva še veliko neznanih grobišč, tu pa gre za grobišče našega vodovoda, na katero se spominjam, ko nam občinski tehnokrati skušajo razvrednotiti vodovod Brod, trud plemenitih sovaščanov, ki jih več ni, in s tem ponižati našo pravico do spomina in posledično do vode. Sedaj fotografiram take prikrite nevidne stvari, ki pa obstajajo. Še vedno neviden je pogled na ponižanje drage prijateljice Brede Smolnikar, tu imam v mislih tisti pogled v sodno palačo, ko so se pravniki izživljali nad izjemno pisateljico in zanjo ni bilo pomoči vse do evropskega sodišča za človeške pravice. Tudi proces zoper mene na istem sodišču je neviden, nevidni so delavci, ki sredi senata robantijo, da slepi obtoženec Evgen Bavčar sploh ne ve, kaj se dogaja, oziroma ga nihče noče o tem informirati. Lista nevidnih stvari je dolga, včasih grozljivo cinična in pretresljivo konkretna. Vse moje življenje je polno takih nevidnosti, nevidno je moje dekle, ki se vpričo mene poljublja z drugim, ali pa dekle, ki mi govori iz stanovanja ljubimca, ker meni, da je prostor, kamor se je zatekla pred potovanjem, neviden. Jaz seveda vse to vidim, ker mislim, ker razmišljam in sem pripravljen marsikaj žrtvovati kljub bolečini, da bi neviden svet postal viden. Tudi gravitacijski valovi so bili do nedavnega nevidni in nam šele nekaj mesecev sporočajo, da obstaja tam daleč v davnini neka nevidna realnost, ki smo jo do sedaj le slutili. Moram priznati, da je področje nevidnega tudi téma danega današnjega trenutka, ali pa trenutkov prihodnosti, saj ne vemo, ker nismo profeti, da bi lahko kaj napovedali. Da, nevidno sodi v profetsko dejavnost, v področje velikih umetnikov, kot je bil Dostojevski, ki si je upal trditi, da bo lepota rešila svet. Tista odrešujoča lepota pa je še vedno nevidna, morda jo spoznavamo samo po infinitizimalno majhnih delcih, kot sanje o možnem. Ko sanjamo čez dan za zaprtimi očmi, slepi smo v tem pravi šampioni, si prilaščamo majhne nepomembne delčke tiste lepote prihodnosti, ki naj bi nas odrešila. Ko bi v to verjeli in se oprijeli zavestno aktivnega hrepenenja, bi tudi naše nacionalno nevidno dobilo nov smisel. Velik mojster nevidnega je bil Don Kihot, arhetip možnega, ko je v vseh ženskah videl samo princeso Dulcinejo in mu ni bilo mar za besede Sanča Panse, besede iz sveta dejstev in banalnosti, ki jaha na oslu. Po moje je bil Don Kihot slep, da je lahko gledal onkraj neposredne realnosti v trenutek jutrišnjega lepšega sveta in z domotožjem z bolečino za tistim, kar v preteklosti še ni bilo uresničeno. 

Napisal: Evgen Bavčar

Foto: Evgen Bavčar, Alexandra

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja