Botanični vrtovi so poseben tip vrtno-arhitekturne dediščine in so osnovno namenjeni urejenemu, sistematičnemu pregledu čim večjega števila rastlinskih vrst za študijske namene. Običajno so oblikovani tako, da ponazorijo več različnih tipov rastišč in ustrezno zbirko rastlinskih vrst, npr. suho skalnato rastišče, mokrišče, odprt prostor in senčno rastišče. V Sloveniji je ohranjenih kar nekaj botaničnih vrtov z bogatim zgodovinskim ozadjem. Naj naštejem zgolj najbolj poznane: Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Arboretum Volčji Potok, Botanični vrt Univerze v Mariboru, Alpski botanični vrt Juliana v Trenti in Botanični vrt vile Mirasasso v Sežani. Že pred časom sem obiskala botanični park v Sežani in si ga dobro ogledala. Pozitivno me je presenetilo dobro, strokovno vzdrževanje parka, pa tudi njegova nova programska pridobitev, Interpretacijski center kraške vegetacije. 

Botanični park v Sežani sprva ni bil zasnovan kot pravi botanični vrt, namenjen zbirki in študijskemu proučevanju rastlinskih vrst, temveč je bila njegova vloga bolj namenjena bivanju in predstavitvi lastnika. Park je skoraj bolj kot po svoji bogati zbirki rastlin prepoznan po ambientalni kakovosti in izvirnem krajinskem oblikovanju. Postopoma ga je urejala premožna trgovska družina grškega izvora Scaramangà v drugi polovici 19. stoletja. Suho kraško podnebje in manj rodovitna prst sta pri urejanju zunanjosti vile zahtevala velik napor in finančni vložek. Nekdanja posest družine Scaramangà ni obsegala zgolj območja današnjega vrta, temveč tudi okoliške sadovnjake s sadnim drevjem, pripeljanim z juga Italije in Grčije. Skozi čas je družina sestavila tudi svojo tujerodno rastlinsko zbirko. Javorje, paciprese, cedre, velecvetne magnolije in bore je na današnjo lokacijo prinesla s popotovanj po svetu, kamor so plule Scaramangàjeve trgovske ladje. O izrednem pomenu parka za Slovenijo priča dejstvo, da je zavarovan kot vrtnoarhitekturna dediščina, naravna vrednota državnega pomena, naravni spomenik lokalnega pomena in kulturni spomenik lokalnega pomena.  

Zasnova parka je razdeljena na tri dele; formalni del s striženimi pušpanovimi parterji, angleški krajinski del v prostem slogu in revitalizirani del. Najbolj navdušuje del parka s pušpanovimi parterji, ki je oblikovan v neohistoričnem stilu vrtov italijanskih renesančnih vil. Tik ob vili Mirasasso je vstopni parter, ki je bil namenjen predstavitvi lastnika. Sestavljata ga dve kvadratni polji, razdeljeni na štiri dele. Na splošno je za italijanski renesančni vrt motiv vode v središču parterja simbolično zelo pomemben, saj je bila voda v sušnih deželah zelo dragocena. Mimo vstopnega parterja se po poti po stopnišču sprehajalec spusti na nivo spodnjega parterja s krožnim vzorcem striženih živic. Ta del parka je bil bolj kot predstavitvi lastnika namenjen preživljanju prostega časa. Pot proti rastlinjaku, imenovanem Palmarij, vodi skozi tretji parter, pri katerem so živice različno oblikovane: v krožnih, kvadratnih in pravokotnih oblikah. Družina je inspiracijo za oblikovanje Palmarija našla pri dunajskem schönbrunskem rastlinjaku. Za vse parterje velja, da so strokovno in dobro vzdrževani.  

Angleški del parka je značilno prepreden s potmi naravnih in vijugastih oblik, ponekod opazimo tudi kovinske pergole z vrtnicami plezalkami in drugimi vzpenjavkami. Tu vrt ponuja tako odprte poglede na jaso kot tudi intimnejše, bolj zasebne ambiente. Vegetacijske prvine so zasnovane v obliki gruč z namenom, da se ustvari vtis lepo oblikovane narave. Ta del parka s prostim organskim slogom ustvarja kontrast geometrijsko zasnovanemu formalnemu delu. 

Zelo zanimiv je tudi novi Interpretacijski center kraške vegetacije, ki ga je uredil upravljavec parka KSP, d. d., Sežana. Center na interaktivnodidaktičen način ponazarja lastnosti avtohtone kraške flore in favne. Dobro predstavljene so tudi značilnosti kraških krajin, njihove reliefne, podnebne in hidrološke lastnosti. Center je poenoteno zasnovan v skladu s celostno grafično podobo botaničnega parka. Obiskovalec vrta z ogledom centra ne pridobi informacij zgolj o zbirki tujerodnih rastlin, temveč tudi znanje o avtohtoni vegetaciji, ki je značilna za kraški svet Slovenije.

Veseli me, da se bo v prihodnosti prenavljal tudi rastlinski sortiment parka, ki je postal z leti razredčen in manj pester. Upam, da se bo nekoliko več pozornosti namenilo tudi zasaditvi novega, revitaliziranega dela parka, da bo lahko tudi ta del zaživel v svoji polni podobi. Očitno in pohvalno je, da si upravljavec prizadeva za dobro oglaševanje vrta, na primer s kakovostno zasnovano celostno grafično podobo parka in odlično izdelano spletno stranjo. Zato bi na tej točki rada zgolj opozorila, da oglaševanje botaničnega parka z električnim panojem ob cesti z vidika prostorske kulture ni ustrezna rešitev. 

Želim si, da bi bilo v Sloveniji več zgodovinskih parkov in vrtov, ki bi bili deležni tako dobre prenove in vzdrževanja kot Botanični vrt ob vili Mirasasso. Na žalost se je veliko vrtno-arhitekturne dediščine izgubilo v času po 2. svetovni vojni. To je tudi eden izmed razlogov, da so slovenski zgodovinski parki danes večinoma v zelo slabem stanju. Mitja Simič v knjigi Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije ugotavlja, da je eden izmed razlogov za slabo stanje parkov dejstvo, da je o vrtovih in parkih ohranjenih razmeroma malo pisnih in slikovnih virov. Poleg tega ima rastlinsko gradivo kot osnovni gradnik parkov in vrtov omejen čas življenja. Na žalost v Sloveniji tako javni kot zasebni investitorji nimajo veliko posluha za strokovno prenovo zgodovinskih parkov. Škoda, pa tako zanimivi so, tako za turistične kot izobraževalne namene. Ta tip odprtega zelenega prostora je zelo pomemben za lokalno skupnost, saj nosi identiteto kraja in prispeva k njegovi prepoznavnosti. 

Literatura: Jernejec Babič P., Kolar Planinšič V., Koruza N., Krivec M., Lah Sušnik M., Mihelčič A., Pergovnik Cotič D., Simič M., Simonič T., 2009. Po zgodovinskih parkih in vrtovih Slovenije. Šmarje  Sap. Buča knjigotrštvo. 

Napisala: Živa Pečenko, krajinska arhitektka