»Ne početi ničesar je najtežja stvar na svetu,« je zapisal Oscar Wilde. Morda je hotel svoji dobi, ki je bila obsedena z delavnostjo in produktivnostjo, vreči še eno rokavico v obraz. Pisatelj se je navsezadnje preživljal ravno s smešenjem konvencij pozne viktorijanske družbe. Po drugi strani pa stavek nima Wildovega običajnega značaja briljantnega paradoksa – kvečjemu le pridih malce žalostne, v usodo vdane ironije. Lenoba je namreč senčna dvojčica civilizacije, javno sramotena in preganjana, obenem pa skrivoma zaželena. Zato je bilo vedno vsaj malce sumljivo javno priznati, da uživamo v lenarjenju. Ker je lenoba tudi eden izmed sedmih smrtnih grehov (menda spada pod delovno področje peklenskega demona Belfegorja), je mimogrede lahko vodila tudi do večne pogube. Ljudje, mesta, države, gospodarstvo, infrastruktura in stroji so se menjali in spreminjali, lenoba pa je ostajala na prvi pogled enaka, pasivna in zaničevana. Kadar so se norčevali iz »preprostih ljudi«, je bila lenoba malce smešna: srednjeveška Indija Koromandija s pečenimi piškami, ki letijo lenuhom v usta, je takšen narobe svet, komičen zaradi svoje absurdnosti. Kadar so jo uzrli nad sabo, je bila zlonamerna in nemoralna: bogati rentniki in izkoriščevalci socialnih podpor, dva ekstrema družbene lestvice, se z lenobo staknejo v skupnem zaničevanju produktivnih delovnih ljudi, razporejenih na vmesnih družbenih klinih. Vedno pa je lenoba ostala odmik od norme. Mik počitnic in »dolce far niente« ter prekletstvo materialnega in duhovnega propada – lenoba ima vedno v sebi obe plati.

Vendar pa je lenoba danes nekoliko drugačna. Ne izganjajo je le papeži in duhovniki, zavodi za zaposlovanje in abstraktna morala. Najbolj neugnan preganjalec lenobe je postal – vsakdo sam. Kazni z večnim pogubljenjem večina ne jemlje prav resno, in načeloma bi se lahko vsakdo svobodno odločil za lenobno življenje, če bi imel za to le dovolj sredstev. Pa vendar neaktivnost ostaja skoraj enako nezamisljiva kot lenoba v tlačanskem življenju pred tisočletjem. Danes vse brni od – vsaj teoretične – aktivnosti. Na ulici in po telefonih odzvanja: aktivno, živahno, mudi se mi, nimam časa; te besede so bolj običajne. Novejši pa so še pred nedavnim nezamisljivi vzkliki na družabnih omrežjih, recimo: »Juhu, ponedeljek je tu.« V angleških življenjepisih in prijavah za delovna mesta je postala že skoraj obvezna značajska lastnost »strast pri delu« (v slovenščini se ta profanizacija strasti še ni čisto udomačila). Danes torej ni dovolj, da delaš tako dolgo in zavzeto, kot to od tebe zahtevata služba in zakon, ampak moraš poleg tega vsem okrog sebe, še posebej pa samemu sebi, dokazovati še presežen in skoraj ekstatičen užitek pri delu. Časovno in čustveno predanost delu omogočajo in obenem potrjujejo družabna omrežja, pametni telefoni in elektronska pošta, zaradi katerih lahko delamo vedno in povsod. Informacijska tehnologija bi lahko omogočila osvoboditev ljudi od nenehnega dela, pa smo jo raje uporabili za še bolj intenzivno prepletanje vsakdana z delom. Odhod domov ni več začasna obljuba neaktivnosti – nasprotno, dom je postal samo eno izmed delovnih mest. Nekoč v prihodnosti bo naša obsesija z ekstatičnim, samozadanim čezmernim delom gotovo snov za satiro in verjetno tudi za neusmiljeno norčevanje. Danes pa se nam zdi tako samoumevna, da o njej ne razmišljamo kaj dosti. Pa to ne pomeni, da smo lenobo uspešno izgnali. Prisotna je že v načinu razmišljanja o delu: nadeli smo si plašnice, ki ne vidijo onkraj delovnega tedna. Prav perverzna lenoba je, izčrpavati se v samouresničevanju dan na dan, dokler ne prepoznaš več razlike med ponedeljkom in praznikom. To je dolgočasna lenoba, lenoba duha. Njene naravne nasprotnice: žlahtne, čezmerne, transgresivne, dionizične lenobe, pa je vedno manj. To je tista lenoba, za katero sta potrebna živahen duh in znanje o uživanju; lenoba, ki mimobežni svet za trenutek napravi viden, ki ustavi tekoči trak in ki odveže od zahteve po rasti in samouresničevanju. Takšna lenoba se ne pretvarja, da je aktivna, in ravno zato lahko postane igriva in, paradoksalno, kreativna. Takšna lenoba je umetnost, in morda res najtežje dosegljiva stvar na svetu. Obenem pa je umetnost oblika takšne brezkoristne lenobe, zato ni čudno, da je ravno v polju umetnosti v zadnjih sto letih nastal edini upoštevanja vredni premislek o lenobi in neaktivnosti.

Marcel Duchamp, začetnik konceptualne umetnosti in readymada, je nekoč izjavil: »Ponosen sem, da sem v umetnosti slavil lenobo.« In to ne kar kakršnokoli lenobo – Maurizio Lazzarato jo je poimenoval kar »Vélika lenoba, ki je umetniški svet stresla bolj radikalno in trajno kot vseh 50.000 Picassovih umetniških del«. Duchamp je z velikimi koraki uvedel nedelo ne le v umetnost, ampak tudi v mišljenje. Lenobni umetnik-boem, ki se v svojem ateljeju s pipo v ustih in z golim modelom pred sabo posmehuje meščanski morali, je sicer mnogo starejši kulturni stereotip. Vendar pa Duchamp ni bil tradicionalni umetniški brezdelnež; sovražil je dejstvo, da je umetnosti dodeljeno posebno, od družbe skrbno ločeno mesto, medtem ko mora ostalo človeštvo v potu in zavisti svoje dni preživljati v nenehnem delu. Duchampovo osrednje umetniško delo je bilo zato morda kar njegovo življenje, v katerem se je po svojih močeh ločil od zahteve po nenehnem delu ravno zato, da bi lahko ustvarjal in živel človeka vredno življenje. Razgradil je povezavo med delom in ustvarjalnostjo. Delati zato, da lahko preživiš, je samoumevno. Duchampov dodatek tej samoumevnosti pa je bila ugotovitev, da je ta samoumevnost obenem barbarska: »Sramotno je, da smo še vedno prisiljeni delati samo zato, da preživimo.« Boj za lenobo je bil zato v njegovih očeh tudi boj proti »vsem tistim malim pravilom, ki velijo, da ne dobiš hrane, če nenehno ne kažeš znakov aktivnosti in produkcije«. Zato se je ukvarjal z idejo, da bi ustanovil »Dom za lenobneže«, kjer bi veljalo pravilo, da ne smeš delati. Lenoba bi v takem varnem in stimulativnem zavetju oblikovala popolnoma nov način dojemanja prostora in časa. Duchamp pa je bil prepričan, da bi imel takšen dom mnogo manj stanovalcev, kot bi si morda mislili. Strinjal se je z Wildom, da »pravzaprav ni lahko biti zares len in nič ne delati«.

Resnici na ljubo so današnji prekarni umetniki verjetno najmanj lenobni ljudje na svetu. In ravno zato je delo, z njim pa tudi lenoba, postalo osrednja umetniška obsesija. Duchampu je pritegnil Kazimir Malevič z besedilom Lenoba – prava resnica človeštva, pozneje pa tudi Mladen Stilinović s svojo Hvalnico lenobi. Arhitekti, ki nam je Duchamp v nekaj besedah že pred stoletjem orisal konture zares sodobne hiše, Doma za lenobneže, tu zaostajamo. Leni smo za svojim nenehno prižganim ekranom in v nabiranju brezštevilnih delovnih ur, namesto da bi se urili za boj za pravico do lenobe. Takšen boj danes ni povezan s parazitsko in sebično željo po Indiji Koromandiji, ampak je, nasprotno, spopad za človeka vredno življenje, katerega vrednost ni vezana na produktivnost in na tržne skoke in padce; je zahteva po mišljenju novih idealov. Svet, v katerem bo trda lenoba bolj občudovanja vredna kot trdo delo, ne bo svet zabušantov in lenuhov, ampak na novo definiran prostor svobode. Stari ideal odveze od prisile dela je z avtomatizacijo, informacijsko tehnologijo, možnostjo univerzalnega temeljnega dohodka in znanstvenim napredkom bliže kot kadarkoli. Prava in problematična lenoba je ravno naša nezmožnost, da bi mislili nove stvari, da bi si upali oblikovati nov svet in da bi bili dovolj pogumni, da bi se osvobodili nepotrebnega mentalnega in fizičnega suženjstva. Lenoba se zares začne, ko vsako jutro prižgemo računalnik in se pripravimo na nov deseturni delavnik.

Napisal: Miloš Kosec

Naslovna slika: Pieter Bruegel

Ustvarjanje spletnih vsebin omogočate z naročilom revije Outsider! Bogata vsebina štirikrat letno v vašem nabiralniku.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja