Ko sem kot mlad umetnostni zgodovinar popisoval umetnostno dediščino v Vipavski dolini, mi je neki starejši prijazni župnik, ki je zmotno mislil, da prihajam iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), spregovoril o svojih načrtih za prenovo cerkve in dodal, da bo projekte izpeljal v naslednjih mesecih, »če ne boste nagajali«. Sam nisem konservator, delujem v raziskovalni in pedagoški sferi, mi pa seveda ni vseeno za našo arhitekturno dediščino, še zlasti v Ljubljani, mestu v katerem živim večino življenja, in v Mariboru, kjer službujem že 15 let. Pri tem pogosto srečujem situacije, ko investitorji »spomeničarje« vidijo le kot nujno zlo in stalnega oviralca njihovih zamisli. Po drugi strani pa z obilo samokritike ugotavljam, da smo tudi predstavniki stroke spričo množice negativnih preteklih izkušenj dostikrat že v izhodišču sumničavi do vsakega načrtovanega posega v arhitekturno dediščino, ne da bi se natančneje poglobili vanj. Nedavno izrečena izjava enega od investitorjev »Pa saj nismo vsi lopovi«, mi je vsekakor dala misliti. Tudi sam sem solastnik kulturnega spomenika lokalnega pomena, dvorca Smlednik, moje izkušnje sodelovanja s konservatorji pa so izključno pozitivne, lahko bi rekel zgledne. Zato se sprašujem, zakaj toliko primerov negativne prakse, nezadovoljstva, kaj manjka v komunikaciji med posameznimi deležniki v procesu prenove kulturne dediščine, še zlasti med investitorjem, projektantom in spomeniško službo. Kako bi se dalo to sodelovanje, ob predpostavki da investitor nima slabih namenov, izboljšati?
Spomeniško varstvo na Slovenskem ima dolgo tradicijo, imamo vrsto sposobnih konservatorjev različnih strokovnih profilov, ki jim ne manjka izkušenj z najrazličnejšimi projekti prenove. Žal se, tako kot na marsikaterem drugem področju, tudi oni srečujejo s povečanim številom birokratskih zadolžitev in kadrovskemu primanjkljaju, a kljub temu brez dvoma najbolje poznajo kulturno dediščino, njeno varovanje in s tem povezane težave. Brez dvoma je ZVKDS pravi naslov za vprašanja, povezana s prenovo spomenikov, razlogi za sodelovanje s konservatorji pa so jasno napisani tudi na spletni strani zavoda. Prenova in revitalizacija kulturne dediščine je kompleksna zadeva, ki se je ne da rešiti s priročnikom »v tem primeru naredi to«, ampak je treba vsako prenovo obravnavati posebej, ozirajoč se na specifike objekta, prostora, potrebe naročnika ipd. Temu namenu nenazadnje služi tudi konservatorski načrt, katerega izdelava je v primeru spomenikov državnega in lokalnega pomena obvezna.
Investitor ima torej na voljo vso strokovno podporo. Vprašanje pa je, ali jo tudi izkoristi. Eden od osnovnih problemov je v tem, da se investitorji na ZVKDS pogosto obrnejo šele z dokončno oblikovanim projektom, ko potrebujejo soglasje, in ne v fazi priprave načrtov. Tu bi kazalo razmisliti o formalizaciji zgodnjega usklajevalnega sestanka med investitorjem, projektantom in konservatorjem, na katerem bi se že uvodoma investitorju predstavilo pomen objekta, smernice ipd., predvsem pa bi se poskusilo najti rešitev, ki bi zadovoljila vse deležnike. Zagotovo bi sodelovanje v zgodnji fazi pomembno pripomoglo k odpravi (ali vsaj omilitvi) nezaupanja med akterji.
Po drugi strani pa bi bila tudi na strani investitorjev potrebna sprememba miselnosti. Slovenci se dobro zavedamo pomena literature za našo narodno identiteto, tudi za glasbo (zlasti zborovsko) bi v našem vrednostnem sistemu še našli mesto, medtem ko je zavedanje o pomenu likovne umetnosti in arhitekture praktično nično. Če smo nekako sprejeli Plečnikovo arhitekturo kot slovenski trademark in osnovo naše turistične ponudbe, pa to ne velja za ostalo arhitekturno dediščino. Še posebej so na udaru stavbe iz druge polovice 20. stoletja, ki se jih pogosto drži neupravičena etiketa »socialistična arhitektura«. Strokovnjaki, ne glede na stroko, ki ji pripadamo (arhitekti, umetnostni zgodovinarji, arheologi, etnologi, …) in delovno mesto, ki ga zasedamo, bi morali več pozornosti posvetiti promociji arhitekturne in urbanistične dediščine. Pa ne le osveščati o pomenu posameznih objektov, mestnih predelov, arhitektov ipd., temveč tudi krepiti zavedanje, o tem, da dediščina ni breme in da skladno z načeli sodobnega konservatorstva obnovljena stavba povečuje njeno tržno vrednost, izboljšuje identiteto prostora, nenazadnje pa omogoča tudi pridobivanje evropskih sredstev. Gre za dolgoročni projekt, ki pa bi na koncu pripeljal do pozitivne spremembe, zavedanja da spomeniško varstvo ni ovira za razvoj, temveč sodelovanje s konservatorji prinaša dodano vrednost investiciji. Tako bi se sčasoma izboljšal tudi odnos investitorjev do spomeniške službe.
Poleg tega bi na nivoju države kazalo razmisliti tudi o spodbudah za lastnike, ki se prenove objektov lotevajo v sodelovanju s spomeniško službo, kot so na primer davčne olajšave. Hkrati bi bilo potrebno razmisliti tudi o učinkovitem sistemu (finančnega) sankcioniranja tistih, ki se pravil ne držijo oziroma skušajo z njihovim izigravanjem priti na primer do poceni gradbenih zemljišč. Ko bo dediščina prenehala biti predmet različnih manipulacij, pa bomo zagotovo tudi strokovnjaki nehali na investitorje gledati kot na potencialne lopove.
Piše: dr. Franci Lazarini
Oddelek za umetnostno zgodovino
Univerza v Mariboru | University of Maribor
Naslovna slika: dvorec Lazarini
