Pred časom je mojo pozornost pritegnil spletni oglas za star skedenj, ki je bil naprodaj za nekaj sto evrov. Plačaj, podri in odpelji. Skedenj je bil v dobrem stanju, sicer »rabljen«, kot se ob tovrstnih oglasih navaja, toda z zamenjavo kakšne deske in strešnika tu in tam bi lahko stal še nadaljnjih nekaj stoletij. Zakaj ljudje prodajajo stavbno dediščino na tak način in za drobiž? To vprašanje me je začelo dražiti. Pričel sem redno spremljati portale z rabljenimi stvarmi, kot je Bolha. In ugotovil, da je ponudbe in povpraševanja dosti. Ko tole pišem, je naprodaj vsaj petnajst kozolcev in skednjev. Cene se gibljejo od 900 do skoraj 5000 evrov. Večinoma pa so »po dogovoru«. Nekaj je že razstavljenih in jih samo še odpeljete, praviloma pa je to prepuščeno kupcu v lastni režiji. Kam grejo ti kozolci? Zakaj jih ljudje prodajajo? Ali so zaščiteni? S temi vprašanji sva s fotografinjo Jano Jocif naredila »šoping listo« in se odpravila »po nakupih«. Brez namere, da kaj zares kupiva. »Samo malo bi pogledala.«

Kozolec je ena najzanimivejših tipologij ljudskega stavbarstva pri nas. Zanimivo je že to, da se območje njihove gradnje prekriva z območjem rabe slovenskega jezika. Če je naš jezik naša ključna kulturna identiteta, so kozolci naša ključna arhitekturna in krajinska identiteta. Morda so nam tako samoumevni, da njihove posebnosti sploh ne opazimo, dokler nas na njo ne opozorijo tujci, ki se čudijo, čemu so namenjene te kompleksne in lepe strukture.

Skoraj neverjetno je, koliko obrtnega znanja, konstrukcijskih detajlov in zapletenega izročila so naši predniki namenili tako utilitarni funkciji, kot je spravilo sena in orodja. Poznamo več vrst kozolcev, od stegnjenega, »na psa« do toplarja (ali dvojnega kozolca), ki je med vsemi največji in najbolj kompleksen.

Zanimivo je, da so kozolce gradili brez narisanih načrtov. Znanje se je prenašalo ustno iz roda v rod. In tako se je tudi razvijalo in dopolnjevalo. Čeprav so osnovni proporci objektov večinoma podobni in izhajajo predvsem iz konstrukcijskega principa kvadrata in njegove diagonale (kot je v svojih obsežnih raziskavah dokazal prof. Borut Juvanec), je v podrobnostih vsak drugačen. Tudi vsaka pokrajina ima svoje značilnosti.

Stanovanjske hiše so predniki gradili bolj enostavno, kar se konstrukcijskih detajlov tiče. Zato ni presenetljivo, da so bili kozolci tudi nekakšen statusni simbol: bolj kot je bilo neko gospodarstvo premožno, večji kozolec je stal ob njem.

Pod gesli kozolec ali kozolci je na Cobissu skupaj skoraj 1800 zadetkov, kar je skoraj toliko, kot jih je pod geslom Jože Plečnik. Raziskovali so jih mnogi arhitekti in etnologi. Poleg že omenjenega prof. Juvaneca še France Stele, Marjan Mušič, Janez Bogataj, Jaka Čop, Tone Cevc, Dušan Štepec in številni drugi. Tema je neizčrpna.

Moje mnenje je, da bi kozolci v svoji kompleksnosti in edinstvenosti sodili na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. So tako izjemna arhitekturna dediščina kot denimo japonska svetišča. Ali pa grški templji. Imajo svoj red in logiko, v svojem zgodovinskem razvoju so dosegli vrhunec sorazmerja pragmatične konstrukcije in iz nje izhajajoče estetike. Zanimivo pa je tudi, če jih beremo skozi pet principov moderne arhitekture, kot jih definiral Le Corbusier. Skoraj v vseh točkah jim ustrezajo: stojijo na stebrih, imajo prosti tloris, obešeno fasado in horizontalna okna. Le zelene strehe nimajo. So moderne strukture pred modernizmom.

Takšna razmišljanja sva razvijala z Jano na poti na Dolenjsko, kjer je bil prvi kozolec z najinega seznama. »Zakaj ga sploh prodajate?« je bilo eno najinih prvih vprašanj prodajalcu. Kmetija se širi in kozolec je v napoto, nama pojasni. Ovira dostop v novo štalo, poleg tega pa ga ne rabijo več. Sena ne shranjujejo na njem, je le prostor za shranjevanje krame. Vprašam ga, kaj se zgodi s kozolci, ki so prodani in prestavljeni. Kolikor pozna primerov, jih uporabijo kot nadstrešnico za letno kuhinjo ali avto. Ali pa kot vrtno lopo. Če pa jih ne postavijo v originalni obliki, njihove dele uporabijo za dekoracijo vinskih kleti, gostiln ali vikendov.

Sam sem slišal tudi za avstrijske kupce, ki jih kupujejo zaradi vrednosti staranega hrasta. Iz kozolcev izdelujejo starani parket. Najnižja stopnja reinkarnacije pa je, da jih razsekajo in porabijo kot drva. Kakorkoli, v vseh primerih lahko ponovno rabo opišemo s sodobnim izrazom krožno gospodarstvo. V enem primeru z manj cinizma, v drugem pa z več. In če sem že odprl primerjavo z grškimi templji – mar ni tudi veliko antičnih kulturnih spomenikov končalo kot gradbeni material za kakšno drugo stavbo? Menda je Palladijeva cerkev San Giorgio Maggiore v Benetkah zgrajena iz kamnitih blokov velikega rimskega gledališča v Pulju.

Naprodaj pa niso samo kozolci. Našli boste res zanimivo ponudbo ljudskega stavbarstva, ki dokazuje, da je praksa še veliko bolj pestra in raznolika, kot jo opisujejo učbeniki in knjige. V Metliki se tako prodaja enkraten hibrid skednja in kozolca, v bližini Novega mesta pa kozolec, ki ima dodano srednjo os stebrov. Pa kozolci »na psa«, ki so že v osnovi križanci med toplarjem in iztegnjenim kozolcem. Posebej pa so zanimivi tudi skednji. Za razliko od kozolcev ti niso povsem avtohtona vrsta. Podobne najdemo tudi v Avstriji, Italiji in na Hrvaškem.

Enega sva »kupovala« v bližini Stične. Ker je lastnik zraven zgradil novo hišo, mu je skedenj odveč. Skušal bom uporabiti vse argumente, da ga prepričam, naj ohrani to zanimivo komunikacijo med starim in novim. Pripravljen sem izrisati celo idejni načrt, da mu predstavim vse možnosti, ki jih ponuja ta edinstvena bogata enostavna lesena zgradba. In to brezplačno.

Zanimalo me je, kaj o tem fenomenu pravi spomeniškovarstvena stroka. Poklical sem konservatorja Jona Grobovška. Pojasnil mi je, da se kozolce varuje na več ravneh. Lahko so varovani kot pomemben gradnik okolja v prostorskih aktih, kot del območij varovanja kulturne dediščine ali kot posamezni objekti.

Premeščanje kozolecev je lahko problematično, če se jih prestavlja v okolja, kjer določen tip kozolca ni prisoten. Lepo, da se jih ohranja na tak način, vendar je vseeno pomembno vedenje od kod prihaja in njegov prvotni namen, mi pojasni.

Predelava vedno buri duhove. Vsak kozolec ali skedenj ima svoje značilnosti. Pomemben je širši vidik in raziskave objekta, na osnovi katerega se določi obseg posegov, vključno z razmislekom o spremembi namembnosti. Še izvedeni redki primeri dobre prakse imajo lahko tudi negativni učinek. Ljudje dobijo idejo in potem brez strokovnega znanja in sodelovanja stroke izvedejo posege, ki niso sprejemljivi.Lahko pride do arhitekturnih spačkov, ki imajo bolj malo skupnega s kulturno dediščino kozolcev. Pomembno je, da so v proces obravnave tako specifičnih in pomembnih objektov vključeni strokovnjaki spomeniškovarstvene službe in arhitekti, ki razumejo širši pogled na kozolce in jih obravnavajo na subtilen način, še doda.

Vračava se proti Ljubljani. Na travnikih je veliko zelenih PVC bal. Tehnološko gledano so te naslednja evolucijska stopnja kozolcev. Opravljajo enako funkcijo, kot so jo prej kozolci. A opravljajo jo povsem drugače in njihov učinek na krajino in identiteto je neprimerljiv.

Le upamo lahko, da doba, ko se nam zdijo kozolci tako samoumevni in brez vrednosti, čim prej mine. Da jo preživi čim več kozolcev. In da bo spet prišla doba, ki jih bo cenila in ohranjala takšne, kot so.

Napisal: Matevž Granda

Foto: Jana Jocif

Objavljeno v Outsider #36, zima 2023

Naroči Outsider, razširi svoj pogled