V središču Ljubljane stoji nov spomenik in to ni majhna stvar – prvič zato, ker novi spomeniki danes niso nekaj običajnega, in drugič zato, ker obravnavani predmet dobesedno ni majhen. Več kot tri metre visoka in pet ton težka replika pekinškega zvezdnega opazovalnika iz 18. stoletja jezuitskega učenjaka p. Ferdinanda Avguština Hallersteina stoji na Grudnovem nabrežju med Šentjakobskim mostom in Gruberjevo palačo.

Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703–1774) je prihajal iz mlade baronske družine iz Ravbarjevega gradu v Mengšu. Vstopil je v jezuitski red in misijonska pot ga je peljala na Kitajsko, kjer si je s svojim znanjem matematike in astronomije pridobil visok položaj v tamkajšnji družbi ter pod kitajskim imenom Liu Songling zasedel mesto predstojnika Cesarskega astronomskega urada. Med njegovimi najbolj opaznimi dosežki je astronomski inštrument za sledenje gibanja nebesnih teles – zvezdni opazovalnik oziroma armilarna sfera. Gre za enega poslednjih in najkompleksnejših tovrstnih inštrumentov, ki izvirajo iz antike; Hallerstein je v njem združil prvine evropske in kitajske znanosti o vesolju (pri čemer je moral skonstruirati spoj v Evropi splošno sprejetega heliocentričnega modela in v cesarstvu še zapovedanega geocentrizma oz. ekvatorialnega modela). O prestižu tega predmeta govori dejstvo, da je bil po zatrtju boksarske vstaje leta 1900 kot vojni plen odpeljan v Potsdam, po porazu v 1. svetovni vojni pa so ga morali Nemci vrniti nazaj v Peking. Tam še danes stoji na strehi starega pekinškega astronomskega observatorija, ki velja za enega najstarejših na svetu.

Replika, ki so jo postavili v Ljubljani, je dar Veleposlaništva LR Kitajske »kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med Slovenijo in Kitajsko«. Do sedaj širši javnosti manj znana zgodba Hallersteina in njegovega zvezdnega opazovalnika pomeni edinstveno zgodovinsko vez našega prostora z daljnovzhodno deželo – donacija njegove replike je tako diplomatsko dobro umerjena odločitev, ki preko »slovenske« vsebine Kitajski simbolično odmerja mesto v javnem prostoru prestolnice evropske države.

Več o zanimivem delovanju p. Hallersteina v Pekingu in ozadju postavitve replike zvezdnega opazovalnika lahko slišite v pogovoru z enim od pobudnikov, sinologom dr. Mitjo Sajetom na programu Ars RTV SLO: povezava.

Predstavniki Kitajske so poskrbeli za stroške izdelave spomenika, naloga njegove umestitve in postavitve pa je pripadla Mestni občini Ljubljana in njenim arhitektom. Žal so ti nalogo opravili nezadostno.

Razumljiva argumenta v prid izbrane lokacije sta dva. Prvi je vsebinski in simbolni: bližina nekdanjega jezuitskega kolegija ob cerkvi sv. Jakoba na drugi strani ceste, kjer se je šolal tudi Hallerstein (stavba kolegija je pogorela v letu Hallersteinove smrti, le leto za ukinitvijo jezuitskega reda), in Gruberjeve palače, ki jo je kot tehnično šolo z lastno astronomsko opazovalnico – po njej se ulica imenuje Zvezdarska – zgradil (prav tako v času Hallersteinove smrti) njegov jezuitski kolega Gabrijel Gruber. Danes v palači domuje Arhiv RS, ki hrani Hallersteinova pisma in je bil tudi med pobudniki za izdelavo spomenika. Drugi argument je pragmatičen: gre za izpostavljeno lokacijo ob notranjem cestnem obroču, ki ožje območje Stare Ljubljane povezuje s Prulami. Plačnik spomenika je tako lahko zadovoljen, diplomatske točke zabeležene.

Toda lokacija ni samo lokacija. Kljub temu da se v Staro Ljubljano – z razlogom – stekajo tako turisti kot sredstva za urejanje nepremične kulturne dediščine, je prostor pred Gruberjevo palačo očiten primer slabega upravljanja z javnim prostorom. Na mestu nekdanjega baročnega parka je danes slabo vzdrževana zelenica s stihijsko ureditvijo, kakršno bi pričakovali na dosti bolj obrobni in pozabljeni lokaciji: na eni strani improvizirana kontejnerska kavarna in nekaj generičnih otroških igral, na drugi počez ubrana, neugledna steza in ob njej ad hoc urejeni nosilci panojev za začasne razstave Arhiva RS. (Takih invazivnih, prostorsko nepremišljenih razstavišč je sicer v mestu še kar nekaj.) Na strani palače zelenico zamejuje star kamnit zid, ostanek secesijske vrtne ograje iz konca 19. stoletja (vir), ki se počasi podira. Lastnik zemljišča je država, upravljavec Ministrstvo za kulturo.

Toda novi spomenik ne stoji pred palačo, v nekdanjem parku – kakor je bil denimo na častno mesto v ureditvi parka Sanssouci pred Oranžerijo v Potsdamu v začetku 20. stoletja kot vojni plen umeščen original opazovalnika. Namesto tega je potisnjen na sredo razširjenega pločnika pred Šentjakobskim mostom na začetku Zvezdarske ulice. Replika astronomskega inštrumenta na nizkem podstavku stoji malodane pod drevesnimi krošnjami izven vsakršne smiselne prostorske osi in krši najbolj osnovna pravila umestitve spomenika v prostor. Tako že zdaj ne pride do izraza, ko pa bo bron sčasoma potemnel, se bo na ozadju drevesnih krošenj popolnoma izgubila.

To je sicer mogoče še najmanj škodljiva pomanjkljivost zasnove, saj na ravni detajla stvari niso dosti boljše. Hallersteinov opazovalnik je izdelan v bronu, z močno ornamentiranimi nosilci krožnih tirnic, na katerih najdemo simbole zmajev in rastlinja. Replika je nastala na Kitajskem in brez poznavanja originala in specifik umetne obrti kitajskega cesarstva v 18. stoletju težko sodimo o kakovosti izvedbe, so pa zaradi visokih meril izdelave med procesom zamenjali izvajalca, nad projektom pa je bdel pekinški astronomski muzej.

Na drugi strani oblikovanje kamnitega podstavka – ta je na Grudnovem nabrežju kar leto in pol čakal na prihod replike – izhaja iz igre krožnic in elips, v kateri lahko slutimo povezavo z geometrijo opazovalnika, medtem ko so z izbiro pohorskega tonalita avtorji verjetno želeli vnesti element »slovenskosti«. A izvedba ostaja na ravni konceptualne zamisli in je z detajli in izbiro tipografije vred žal bližje estetiki nakupovalnih središč kot resni spomeniški arhitekturi. Spomenik kot celota je tako kakofonija, ki meji na kič.

Sklepamo lahko, da je bila odločitev za umestitev in izvedbo spomenika sprejeta pod časovnim pritiskom in v želji, da bi ustregli donatorju. Nadalje lahko pričakujemo, da bi za nezmožnost bolj celovitega urejanja prostora pred Gruberjevo palačo mestna občina dolžila lastnika in upravljavca (torej državo) oziroma njegovo nekooperativnost, kot to vidimo na drugih primerih po prestolnici. Ne z enim ne z drugim se uporabniki javnega prostora ne bi smeli zadovoljiti.

Širša okolica Gruberjeve palače še vedno nosi posledice brutalnega infrastrukturnega reza Karlovške ceste iz 60. let, ki je od Stare Ljubljane amputiral njen najjužnejši del. Mesto nikoli ni uspelo zaključiti posega in uspešno zaceliti rane, ki je med drugim trajno paralizirala enega njenih najlepših trgov ob cerkvi sv. Jakoba. Tega je pred vojno uredil Jože Plečnik, ki je znal vsako, tudi najmanjšo nalogo uporabiti za to, da je gradil lepše in bolj povezano mesto. Toda Ljubljana očitno njegovih lekcij ni ponotranjila.

Ker je spomenik donacija, mogoče v tem primeru ne moremo uporabiti priljubljene krilatice o »zapravljanju javnega denarja«, gotovo pa lahko govorimo o trošenju javnega prostora. Ta je, če kaj, še bolj omejen.

Napisal: Luka Jerman

Naroči Outsider, razširi svoj pogled