04 ES
Zob časa: Od funkcije do simbola

Arhitekt Savin Sever je leta 1991 prejel Plečnikovo nagrado[1] za oblikovanje vhodne zgradbe v karavanški predor[2].

Portalni objekt predora se je po zaključenem natečaju, na katerem je zmagal Savin Sever, gradil med letoma 1986–1991. Združuje več funkcij: v uporabnem smislu je to vhod avtoceste v tunel, v tehnološkem smislu gre za prezračevalni objekt, v estetskem smislu objekt posnema okoliška pobočja in skulpturno seda v pokrajino, v simbolnem smislu pa je to povezava med dvema državama oziroma vstop na sever, v Evropo.

Nekoč

Objekt je sestavljen iz betonskih volumnov, z betonsko klančino – ta se na sredini dviga v vertikalni poševni poudarek, kjer so nameščene naprave za vsesavanje zraka. Funkcija in inženirsko dejstvo prezračevanja sta bistveni del oblike zgradbe, ki je inovativna in gospodarna. Lahko bi rekli, da se objekt z elementarnostjo gradiva in racionalistično logiko v zasnovi tlorisa stilno približa brutalizmu. Prepoznamo lahko tudi zanimivost pri umestitvi objekta v krajino, saj se umika od pobočja za njim in tako postane samostojen volumen v prostoru.

Savin Sever (1927–2003), rojen v Krškem, je med vsemi slovenskimi arhitekti verjetno največji racionalist. Za njegova dela velja, da je najpomembnejša funkcija, ki določa izgled stavbe, konstrukcija pa je osnova, iz katere izhaja celotna zasnova. Konstrukcijski elementi in gradiva ostajajo vidni, nezakriti, ustvarjajo ritem na fasadi ter omogočajo izčiščene in jasne tlorise. Arhitekt se je veliko ukvarjal tudi s kreiranjem novih detajlov in tehničnih rešitev, predvsem zaradi pomanjkanja le-teh  na tedanjem trgu. Veliko pozornost je namenjal naravni osvetlitvi površin, to se vidi v različnih tipih svetlobnikov (vidni in še vedno v uporabi so npr. v njegovi Tiskarni Soča v Novi Gorici) in oken (npr. edinstveno vogalno okno na stolpnici Astra).

Savin Sever je leta 1955 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (FAGG) Univerze v Ljubljani pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Večji del svoje poklicne poti je bil zaposlen v podjetju Slovenija projekt v Ljubljani. Med njegove pomembnejše projekte sodijo: Učne delavnice zavoda za gluho mladino v Ljubljani (1962–1963, porušeno), Tiskarna Mladinske knjige v Ljubljani (1963–1966), stolpnici Astra in Commerce v Ljubljani (1963–1970), ljubljanska veleblagovnica Merkur (1968–1970), garažna hiša Triplex B (1970), razstaviščni objekt Gorenjskega sejma v Kranju (1970–1971, porušeno), objekt AMZS v Ljubljani (1980–1981).

Zob časa

Vhodna zgradba v tunel Karavanke je danes v relativno dobrem stanju, od daleč deluje trdno, jasno je, da se približujemo ekspresivni konstrukciji. Od blizu pa lahko opazimo več znakov večletne intenzivne uporabe. Do objekta lahko dostopamo z zahodne strani, dovozna pot nas vodi do manjšega parkirišča ob stavbi. Zahodna fasada ima značilno obliko: s klančinami in »špičastimi ušesi«, ki povzemajo podobo okoliških pobočij, presega zgolj logiko. Horizontala je poudarjena s podaljšanim vencem galerije in pasom zasteklitve ter modrih vmesnih površin: to je smer potovanja avtomobilov. Bliže pobočju je z dvojno linijsko zasteklitvijo poudarjena vertikala: smer potovanja zraka pri prezračevanju.

Načrt: arhiv DARS-a

Zasteklitve na fasadi so deljene, sestavljene iz več manjših stekel, na vogalih se pojavijo majhni rombi, ki delujejo kot estetski element, skupaj s stekli tvorijo nepričakovano čipko. Arhitekt je detajl za rombe narisal sam posebej za ta projekt, zasteklitve pa so deljene, ker se takrat tako velikih stekel ni dobilo ali pa so bila zelo draga. Pri več manjših steklih je olajšana menjava, če katero poči, manjša stekla pa tudi bolje prenašajo stalne vibracije zaradi prometa. V zasteklitvi galerije danes nekaj stekel manjka. Arhitekt zasteklitve obravnava različno, glede na funkcijo prostora: stekla v galeriji so poravnana s fasado, v ogrevanih prostorih pisarn pa so pomaknjena navznoter.

Načrt: arhiv DARS-a

Na fasadi je vidna vodna erozija. Na nekaterih mestih je beton popokal, tam je armatura oksidirala. Modra barva na najbolj izbočenem delu galerije z napisom »1991–  , predor Karavanke 7864 m« je zbledela, napis je umazan od vodnega izpiranja in izpustov prometa. Enaka modra barva med zastekljenimi površinami v galeriji je prav tako zbledela do svetlo modre barve.

Ob izgradnji je bila na napisu na galeriji in na fasadi portalne stavbe predora Karavanke verjetno uporabljena značilna pariško modra barva, ki jo je Sever pogosto uporabljal na stavbnem pohištvu, fasadah, ograjah ipd., primer sta veleblagovnica Astra in trgovska hiša Merkur v Ljubljani.

Fotografije: Irena Vesel, ZVKDS, OE Kranj

Danes

Danes je stavba v uporabi, ob njej je odprto veliko gradbišče, saj se končuje izgradnja druge cevi, ki upošteva obstoječi objekt in se nanj nanaša.

Že v začetku je bil predor načrtovan dvocevno, a je bila zaradi premajhne količine prometa zgrajena samo ena cev, pa tudi samo en objekt (samo vstopni, izstopnega še ni). Zaradi povečevanja prometa in zastojev so pred leti začeli ponovno proučevati možnost izgradnje druge cevi, kar bi povečalo pretočnost in izboljšalo varnost v predoru. Leta 2015 je bil podpisan dogovor o izgradnji druge, vzhodne cevi. Ta naj bi bila končana junija 2025 in po njej naj bi stekel ves promet, dvosmerno, obstoječo cev pa bodo zaprli zaradi obsežne prenove in posodobitve. Ta bo predvsem varnostno-tehnična in bo vključevala: posodobitev prezračevanja, električne napeljave, UKV sistemov, požarne in avtomobilske detekcije, namestitev novih kamer … Ukinitev dvosmernega prometa in uporaba obeh cevi za enosmerni promet je predvidena za leto 2027.

Prenavljal se bo tudi Severjev portalni objekt, ki ga bodo očistili, sanirali beton, kjer je popokan, zamenjali bodo stekla in obnovili napis. Objekt je od septembra 2014 vpisan v Register nepremične kulturne dediščine Slovenije kot profana stavbna dediščina pod imenom Hrušica – Portalna zgradba avtocestnega predora Karavanke. Vpis v register se bere: »Armiranobetonski vhod v predor, zgrajen 1991, z rešitvijo zajetja svežega zraka in odvajanja izrabljenega presega tehnologijo tistega časa. Zadržana, racionalno in geometrijsko urejena arhitektura, delo S. Severja, deluje kot skulptura v krajini.« Obravnava ga ZVKD Kranj. Za zaščito so se odločili in zavzeli, ko so se začeli pogovori o graditvi druge cevi, z željo, da bi ohranjali pojavnost prvotnega objekta v prostoru. Zavod si še danes, ob projektiranju druge portalne stavbe (projektant je Elea iC iz Ljubljane, arhitekt Damjan Bradač), prizadeva za ohranitev Severjeve arhitekturne ideje z ohranjanjem specifik stavbe, gabaritov. Tudi če je objekt razmeroma mlad, nosi pomemben pečat časa, v katerem je nastal.

O teži prenove in obravnave tako pomembnega objekta kot je Severjev vhod v Karavanke, smo se pogovarjali tudi z direktorjem Elee Angelom Žigonom, ki je gradbenik in se je na začetku svoje poklicne poti ukvarjal z rekonstrukcijo objektov kulturne dediščine, kot so gradovi, cerkve in drugi stari objekti. Na Elei so se ukvarjali z vprašanji, kako prenoviti varovano stavbo, predvsem pa kako dograditi novo – za drugi portal so načrti že narejeni, skupaj z načrtom za prvi portal jih je projektiral že Savin Sever, a drugi portal še ni zgrajen, torej tudi ni zaščiten. V izhodišču so se spraševali, ali naj zgradijo repliko obstoječega portala, dosledno zgradijo nov portal po 40 let starih načrtih, naredijo nekakšen hibrid stare oblike in nove tehnologije ali raje nekaj povsem novega in sodobnega. Jasno je bilo le, da objekta ne bodo rušili, saj ni dotrajan, ni uničen ali nevaren, v vsakem primeru bi bilo rušenje tudi dražje od ohranitve. Padla je odločitev o sklicu komisije, delovne skupine za varstvo stavbne dediščine 20. stoletja, v kateri sta sodelovala arhitekta Aleš Vodopivec in Maruša Zorec. V debati so sodelovali inženirji, ki so predstavili nove tehnične potrebe takega objekta ter predstavniki Zavoda za varovanje kulturne dediščine. Odločilna dejstva so bila Severjeva dediščina in nova tehnologija: prezračevanje je danes namreč drugačno kot nekoč in funkcionalne potrebe po taki stavbi, kot jo je predvidel Sever, ni več, dovolj bi bil precej nižji objekt. Po skupnih delavnicah in predstavitvah, 3D modelih ter pretresanju opcij med novim objektom, izgradnjo po načrtih Savina Severja in parafraziranjem Severjeve oblike z novo tehnologijo so izbrali slednjo pot. Novi portalni objekt bo sodoben, funkcionalen tehnični objekt, ki v obrisih sledi gabaritu objekta Savina Severja. Zasleduje in reinterpretira arhitektovo idejo, vendar s sodobnimi pristopi in materiali. Namesto betona bo za najvišje dele uporabljena transparentna ekspandirana pločevina, ki ne bo tekmovala z obstoječo nagrajeno stavbo, ampak bo delovala kot njen odmev oziroma, kot pove avtor idejne zasnove arhitekt Damjan Bradač, bo spomin na Severjevo idejo, privid, ki se spreminja in na videz izginja ob različnih svetlobnih in vremenskih pojavih.

Grafiki: arhitekt Damjan Bradač in Elea iC

»Nova zasnova portala izhaja iz arhitekture Savina Severja. Konstrukcijski in funkcionalni pristop k arhitekturnemu problemu je verjetno najbolj dragocena značilnost Severjeve arhitekture. S spoštovanjem in voljo do celovite obravnave prostora in do časovne kontinuitete obstoječega z interpretacijo skozi prizmo sedanjega časa koncept oblikovanja ostaja enak. Stavba portala označuje vhod v goro in vrata-portal v državo. Nov prostorski volumen oblikovno in dimenzijsko sledi obstoječemu, da zapolni prvotno idejo dveh prostorskih volumnov. Fasada objekta bo prozorna membrana, ki nosi tehnologijo, povezano s funkcijo predora. Osnovna linija funkcije je bila logično spremenjena. Drugačna naloga bi lahko pomenila drugačno obliko, za ta prostorski problem je potrebna nova definicija izhodišča. Začetna premisa ‚oblika sledi funkciji‘ se spremeni v novo izhodišče ‚oblika sledi simbolu‘,« na svoji spletni strani pojasnjuje arhitekt Damjan Bradač, avtor zasnove druge portalne stavbe.

Taka delovna praksa pri prenovah tehničnih in prometnih objektov ni običajna, v tem primeru je bila uporabljena zaradi velikega pomena obstoječe stavbe, ki je bila pravočasno spomeniško zavarovana, Žigon je izpostavil tudi pomen in težo Plečnikove nagrade. V zainteresirani javnosti se je kresalo več različnih mnenj, zato so se odločili o sodelovanju z delovno skupino. O tem so sproti poročali tudi v operativni skupini, kjer se stalno srečujejo in usklajujejo dela z avstrijsko stranjo. Žigon je prepričan, da je prav predstavitev problematik na slovenski strani animirala avstrijsko stran za živahnejše ukvarjanje s portali na njihovi strani in izvedbo natečaja za nov dvojni portalni objekt. Na natečaju, ki ga je razpisalo avstrijsko cestno podjetje ASFINAG, je zmagal avstrijski arhitekturni studio Hertl, ki v prostor uvaja lahkotnejši objekt, ki je v kontrastu s krajino. Prava obravnava kvalitetne arhitekture je torej spodbudila še več dobrih praks.

Stari portalni objekt na avstrijski strani, vir: splet

Novi dvojni portalni objekt na avstrijski strani, vir: Hertl Architekten

Za današnje standarde so Severjevi načrti za portalno stavbo predora Karavanke precej skopi. To verjetno pomeni, da je arhitekt aktivno sodeloval tudi pri gradnji, v obliki projektantskega nadzora in na gradbišču odločal o določenih detajlih. Zato je toliko bolj pomembno natančno preučevanje stavbe, tudi v obliki sondiranja modre barve, s čimer se ukvarjajo na ZVKDS, da bodo potrdili morebitno uporabo pariško modre, in iskanju načinov, kako s sodobnimi materiali ohraniti rombe med stekli.

Rušenje

Več del Savina Severja so do danes žal porušili. Kot v dokumentarcu Savin Sever – Zgodba neke arhitekture[3] pove arhitekt sam, je vedno iskal racionalne in finančno ugodne rešitve, tudi z izbiro dostopnejših materialov. Ti se niso vedno najbolje starali ali zdržali pritiska časa, zato je bilo morebitno rušenje nekaterih objektov tudi predvideno. Poleg tega so bili nekateri objekti postavljeni na lokacijah, ki so podjetnikom ustvarjale apetite za zaslužek, to je pomenilo nakup parcele in rušitev obstoječih zgradb. Tako so bile porušene Učne delavnice, Tiskarna Jože Moškrič, Gorenjski sejem. Arhitektovo razumevanje mesta in arhitekture kot živega organizma, ki se spreminja, dopolnjuje, nadgrajuje in propada, pripomore k razumevanju ali pomiritvi s takim postopanjem.
V vsaki kreaciji je že inkorporirana tudi žalost, ko se bo moral ustvarjalec od svojega izdelka ločiti, ga predati svetu. Ko objekt zaživi svoje življenje, je to za avtorja vedno grenko-sladek trenutek, sestavljen iz ponosa in izključenosti, saj izdelek ne pripada več samo njemu, ampak vsem. Ko se življenje stavbe zaokroži z rušitvijo, je to zelo žalosten trenutek za avtorja, v tem primeru pa tudi za slovensko arhitekturo. Drugačen pa je vtis ob obravnavi vstopne zgradbe v tunel Karavanke, kjer investitor in projektanti upoštevajo smernice varovanja in ohranjajo Severjevo idejo pravočasno zaščitene stavbe.

Simbol

Racionalizacija problema in totalni funkcionalizem v kombinaciji z avtorjevim »briljantnim konceptom« ustvarjajo objekt, ki je skulpturalno umeščen v prostor in bogati gorenjsko scenografijo. S posnemanjem topografije, konfiguracije terena, ki je značilna za specifičen slovenski kritični regionalizem (znotraj jugoslovanskega modernizma), spoštuje svoj izvor in kontekst in ju oblikovno nadgradi.

Vsak portal je že sam po sebi arhitekturni simbol: simbol prehajanja. To je uokvirjen pogled, kjer se prostor loči na tukaj in tam, je istočasno začetek in zaključek nečesa. Starodavni prehodi v obliki egipčanskih stebrov ali babilonskih mestnih vrat so sami postali spomeniki, ki so sporočali, kaj je za njimi in govorili o obetu ali obljubi. Arhitekt Savin Sever je objekt oblikoval kot simbol, kot vhod v Evropo, ki je zaradi datuma nastanka v osamosvojitvenem letu dobil še poseben pomen, povezan z narodnim ponosom.

S svojim delom je povzročil, da je objekt postal simbol sam po sebi – simbol v prostoru, ki govori o dobri umeščenosti, napredni zasnovi in domiselni izpeljavi. Ta simbol je ZVKDS pravočasno zaščitil, projektant pa pri dograditvi drugega portala spoštoval in upošteval. Upajmo, da se bo dobra praksa nadaljevala tudi pri izvedbi.

Napisala: Eva Sušnik
Foto: Eva Sušnik (razen kjer drugače navedeno)

 

Za informacije in prijaznost se zahvaljujem:
– Marjanu Kolerju iz DARS-a
– Urošu Gantarju iz ZVKDS, OE Kranj
– Matjažu Vrhkarju iz Elea Ic
– Damjanu Bradaču, arhitektu

 

Opombe:

[1] Plečnikove nagrade so osrednja nacionalna priznanja za vrhunska dela na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture in oblikovanja interierja, izvedena na območju Republike Slovenije ter v zamejski Sloveniji, ki bogatijo prostorsko kulturo Slovenije. Sklad Jožeta Plečnika, ki nagrado podeljuje, je bil ustanovljen na pobudo delovnega kolektiva Ambient iz Ljubljane leta 1972, ob stoletnici rojstva slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika. (https://www.plecnikovenagrade.si)

[2] Predor Karavanke je avtocestni predor med Slovenijo in Avstrijo, dolg 8019 metrov, rudarska (izkopna) dolžina pa znaša 7864 metrov, kar pomeni, da je to najdaljši cestni predor v Sloveniji. Zgrajen je bil v letih 1986 do 1991, z njim sta bili razbremenjeni edini dotedanji cestni povezavi med severozahodno Slovenijo in Avstrijo, Ljubelj in Korensko sedlo. Čeprav je bil sprva načrtovan kot dvocevni predor, je bila zaradi premajhne količine prometa zgrajena samo ena cev, po kateri poteka promet dvosmerno. Vrtanje se je začelo na slovenski strani avgusta 1986, 1. junija 1991 je bil slovesno odprt, promet je po njem stekel dan kasneje. Manj kot mesec dni po odprtju je bila slovenska stran predora prizorišče osamosvojitvenega spopada med Teritorialno obrambo in JLA. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Avtocestni_predor_Karavanke)

[3] Dokumentarna serija Pozabljeni Slovenci, režiser Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, produkcija RTV SLO, leto 2015, https://365.rtvslo.si/arhiv/pozabljeni-slovenci/174354929

Naroči Outsider, razširi svoj pogled

Mailchimp brez napisa

Povezani članki