V Novem mestu stoji prav poseben znak. Ima volumen in vsebino – ta znak je hiša. Tri nadstropja visok, oblečen v temno fasado in definiran s silhueto kratic NM nagovarja voznike, vozače in mimoidoče. Naseljuje ga namreč glavna avtobusna postaja, ki potniške tokove na tem mestu pretaka že skoraj štiri desetletja.

Prostor Novega mesta je v prejšnjem stoletju močno zaznamovalo povojno opustošenje. Pomembnejši korak pri obnovi kraja se je zgodil v 60. letih, ko je nova prometna povezava med Zagrebom in Ljubljano omogočila razvoj industrije in sprožila intenzivnejšo urbanizacijo. Mesto se je začelo širiti preko reke Krke, povečano število prebivalcev in obiskovalcev pa je jedro mesta dodatno obremenilo. Območje strogega centra je postalo prometno prenatrpano, oblasti pa so kot rešitev odredile premestitev glavne avtobusne postaje, ki je dotlej obratovala pod mogočnimi kostanji Novega trga.

Lokacija za novo postajo je bila določena čez reko, na desnem bregu Krke, ob zahodni vpadnici v mesto in v bližini železniške postaje Kandija. Za projekt je bil leta 1989 razpisan natečaj, ki je predvidel umestitev nove prometne infrastrukture na razmeroma neurejeno območje s programsko raznoliko okolico – na vzhodu je rasel bolnišnični kompleks, na jugu večje stanovanjsko območje Drska, severno pa športni park Portoval ob vodi. Zmagovalno rešitev je ponudil arhitekt Marko Mušič, ki je poleg avtobusne postaje predlagal tudi ureditev območja na nasprotni strani ceste in s tem vzpostavitev novih mestnih vrat.

Mušičev postajni kompleks je kolaž premišljeno zasnovanih volumnov. Ti se na topografske značilnosti, kulturno-zgodovinski kontekst in programske zahteve odzivajo izjemno kreativno. Kompozicijo lahko razdelimo na dva dela – pokončno poslopje znaka, ki izstopa proti glavni cesti, ter horizontalno potezo nadstrešnic, ki v ozadju vzpostavljajo znaku kontrastno kuliso.

Osnovno kompozicijo nadgrajujejo sekundarni elementi, ki se parno, a nesimetrično nanizajo ob straneh osrednjega volumna. Impozantna razgledna rotunda na levi, ki spominja na steklenjak, dobi svoj odmev na desni strani znaka, kjer je uporabljena podobna mrežasta struktura za zasteklitev čakalnice. Terasi lokala ter čakalnice se v srednji etaži diskretno odpirata proti glavni fasadi na severu, razgledni ploščadi v zgornjem nadstropju pa sta pomaknjeni v ozadje in usmerjata poglede tudi v ostale smeri neba. Takšna razgibanost volumna ponuja različne ambiente za posedanje in opazovanje okolice med čakanjem na prevoz.

Prehajanje med posameznimi elementi zaznamujejo stebrne galerije in stopnišča ter klančine, ki se na različne načine vijejo okrog objekta. Pot uporabnikov iz smeri centra mesta do ploščadi s peroni je speljana preko ureditve brežine, ki osmišlja vzhodni rob zasnove. Obcestni prostor na spodnjem nivoju je oblikovan v t. i. Postajni trg, polkrožno zaključen podstavek gospe postaje, ki se preko kaskadnih stopnic spaja z rahlo padajočim terenom. V nadaljevanju se pot usmeri navzgor preko dveh površin – širokega monumentalnega stopnišča iz surovega betona in zelenega pobočja, v katerega je vtisnjena vzpenjajoča se klančina.

Ploščad s peroni se razprostre za postajnim objektom etažo višje od ceste. Poleg že omenjene povezave se z okolico povezuje še preko podzemne prečne povezave iz arkadnega hodnika, avtobusnega cestnega dovoza ter pešpoti proti naselju na jugu. Inovativnost avtorja se kaže pri oblikovanju vijugastega roba cestišča, ki v primerjavi z običajnimi peroni avtobusom po postanku omogoča nadaljevanje poti brez vzvratne vožnje. Ustvarjalno je zasnovana tudi konstrukcija nadstrešnic, ki kombinira lesene in kovinske elemente ter dva sistema, trikotna vešala in dežnikaste nosilce. Ti vzdolž ene strehe omogočajo dva ambienta – širši pas, namenjen prehajanju in razgledovanju pešcev, in ožji pas, ki je orientiran proti cestišču.

Nekonvencionalna in sugestivna oblika pročelja postaje je rezultat poglobljenih študij, ki jih je arhitekt razvijal v glinenih maketah. Njegov temeljni zgled je bil grad, tipologija, tesno povezana z dolino Krke. Zamisel o kompoziciji z vogalnimi stolpi, ki bi simbolizirala to arhaično tipologijo in vzpostavila novo dominanto v prostoru, je tekom procesa izčistil do simbola samega. Lahko bi rekli, da je izbrana prometna oznaka Novega mesta, NM, po definiciji iz odmevnega besedila Learning from Las Vegas (Venturi in Scott Brown, 1972) postala raca – objekt, katerega vsebina je točno to, kar njegova oblika sporoča navzven. Črki je Mušič povezal na način, da je kratica berljiva kljub njuni povezavi v celoto s tremi strešinami. Ker jo gledamo proti jugu, proti soncu, dobi njena silhueta še dodatno moč. Tudi »lesena obloga je od vsega začetka zbujala začudenje, saj česa podobnega pri nas, posebej pri javnih zgradbah, ne poznamo«, opisuje dr. Nace Šumi v monografiji Znak v prostoru (Mušič in Šumi, 1994, str. 59) in zaključi z razlago, da je izbira materiala znak udomačila.

Mušičeva zasnova Avtobusno postajo Novo mesto vpenja v svoj kontekst navdušujoče večplastno. Programsko ter funkcionalno se navezuje na sosednjo železniško postajo z uporabo povezav, prehodov in nakazanih prebojev terena za lažje prehajanje pešcev v nameri, da postaji nekoč zaživita kot prometno vozlišče. Navezovanje na lokalno zgodovino je prisotno skoz idejo gradu, ki se materializira v številnih elementih: v rotundi odzvanja geometrija grajskih stolpov, stebrne galerije z leseno stropno oblogo križnih geometrij so interpretacija arkadnih hodnikov, nov mestni grb (Borut in Peter Simič, 1987), odlit v podpornem zidu brežine ob dovozu na perone, pa je sodobna interpretacija značilnosti mesta, ujeta v formo enega od simbolov plemstva. Stavba se z uporabo lesene obloge na reprezentativni fasadi ne nazadnje navezuje tudi na tradicijo gradnje z lesom, značilno za širši prostor ruralne Dolenjske, hkrati pa se v dialog z ožjim mestnim kontekstom vpenja z veduto na kapiteljsko cerkev, ki dominira staremu mestnemu jedru.

Če idejne zasnove optimistično segajo v prihodnost, se morajo projekti, če ne prej, v izvedbeni fazi spopasti z realnostjo trenutka, da lahko dosežejo zadnji stadij svoje metamorfoze. Ideje so postavljene na preizkušnjo. Surovost stvarnosti se je v primeru novomeške postaje pokazala že med gradnjo kompleksa, ko je primanjkovanje sredstev onemogočilo izvedbo nadstrešnic v celotnem obsegu ter izgradnjo poslovnega trakta vzdolž ceste, ki bi artikuliral tudi uvoz na postajo.

Ob znaku je zazevala gradbena jama, v ozadju nad njo pa so ostali peroni brez pripadajočega zavetja. Omejeni finančni viri so narekovali tudi vgradnjo materialov slabše kvalitete in posledično njihovo hitrejše propadanje. Vzdrževanje kompleksa je bilo s tem oteženo in naporno. Ob odprtju so bili odzivi javnosti sicer mešani predvsem zaradi nenavadne pojavnosti objekta, ob pospešenem slabšanju njegovega stanja pa so se kmalu prevesili na negativno stran. Neizbežno je postalo tudi dejstvo, da se v žalostnih, zanemarjenih in temačnih prostorih kaj kmalu znajde tudi kriminal.

Danes je postaja tiha, a nemirna. Ustvarjene kapacitete so se izkazale za preambiciozne, vdahnjen potencial pa neizkoriščen. Od desetih lokalov obratuje le en v pritličju, vsi drugi prostori, z izjemo prodajalne kart, pa so zaprti. Onemogočen dostop do trgovske galerije ter razglednih točk zgornje etaže v prostoru postavlja blokado in preprečuje tako fizično prodiranje kot tudi poglede na drugo stran, proti mestu. »Ambient rotunde je res fantastičen, razgled ponudi kot neka lovska opazovalnica ali bolj humano, letališki stolp, kjer vidiš prav vse vitalne lokacije v mestu – občino, dve železniški postaji, tri vpadnice v mesto, dve večji križišči, reko, škofijo, Trdinov vrh, bolnišnico, večino novomeških gričev … Res strateško fantastična lokacija,« opisuje domačin in fotograf Boštjan Pucelj. Gostoljubna namera arhitekta se tako nakaže le radovednim obiskovalcem, ki skozi zamazane steklene površine sledijo svetlobi, ki pada na zaprašeno opremo lokalov, in se ob tem morda vprašajo o nesmiselnosti situacije.

Funkcionalna postaja naj bi poleg prijetnih čakalnih območij nudila tudi hitre dostope in enostavno prehajanje. Žal se tudi ti niso povsem ohranili. Stopnišče, ki se mehko ovije okrog zahodne stranice postaje in poveže vse tri nivoje kompleksa – od postajališča ob cesti, mimo peronov in vse do zgornje trgovske galerije – je trikrat pregrajeno, brez očitnega razloga. Tako blizu smo, a vendar tako daleč.

Ulična fasada nosi v sebi tudi humorno kompozicijo majhnih okenc. Iz njih naj bi dogajanje v notranjosti sramežljivo pronicalo na ulico, a nam danes razkrivajo predvsem zadrego skladiščenih kupov papirja in drugih odrabljenih predmetov. Pod okni opazimo na novo dodan cokel v višini človeka, svetlo obarvan pritlični pas, ki naj bi prekril sledove uporabe in vandalizma, a hkrati ruši prvotni kontrast med temnim znakom in svetlimi betonskimi stebrišči ob njegovih straneh.

Izvorno jasna delitev volumnov se s tem posegom poveže na način, ki ustvari dodaten vizualni nered. Temu dodajmo še ekološki otok, postavljen na pločnik ob isti fasadi, ki spominja na naplavino smeti, naključno zaustavljeno ob neki prepreki.

Stebrni hodniki so, kljub svetlemu oplesku, precej temačni in, zanimivo, tudi trume najstnikov, ki čakajo na svoje prevoze in ‘ovijajo’ postajo, so večinoma odete v črna oblačila. Osnovno funkcijo postaja namreč še opravlja – življenje ji vlivajo prav srednješolci, ki jo preplavijo dvakrat na dan. Zvečer se poslopje podredi temi, tudi modre linijske luči, ki so nekoč obrobljale silhueto znaka pod vrhom, so že davno le spomin. Ob vikendih jih vedno pogosteje nadomesti modrina policijskih intervencijskih rotirk. Nekoliko živahnejša nočna svetloba oplazi postajo le v obliki mimoidočih avtomobilskih žarometov, od njenih zastekljenih površin pa mestoma odseva neko drugo pisano življenje.

Avtobusna postaja Novo mesto nam danes ne govori več le kot prometni objekt, temveč kot zgoščen zapis nekega časa, ambicije in miselnosti, ki si je upala biti simbolna, sproščena in teoretsko utemeljena hkrati. Mušičeva hiša-znak je bila zamišljena kot vitalni del ožilja mesta, kjer se pretakajo ljudje in ideje, danes pa v drugačnem družbenem, ekonomskem in prostorskem kontekstu razkriva predvsem posledice neizpeljanosti, zanemarjanja ali nezmožnosti, da bi kompleksno arhitekturno gesto razumeli kot dolgoročno odgovornost. Prav v tem razkoraku med idejo in realnostjo se skriva njeno ključno sporočilo: kakovostno vpenjanje arhitekture v kontekst ni enkratno dejanje, temveč proces, ki zahteva stalno skrb, prilagajanje in pogum za ponovni razmislek. Postaja tako prerašča v opomin, da infrastrukturni objekti niso zgolj tehnični problemi, temveč prostori z močjo aktivacije pa tudi razkroja urbanega tkiva. Znak še vedno stoji, a čaka, da ga mesto znova prebere – kaj nam sporoča danes? Bomo v njem vendarle prepoznali priložnost za lepšo prihodnost?

Napisala: Patricija Bratuž

Fotografije: Boštjan Pucelj

Rubrika Odtisi časa je posvečena refleksiji življenja stavb skozi čas. Kako se arhitektura stara?

Fotografije nekoč, fotografije maket, arhitekturni prikazi: Mušič, M., Šumi, N.: Znak v prostoru: arhitektura nove avtobusne postaje v Novem mestu. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 1994.
Fotografije danes: Boštjan Pucelj

Avtobusna postaja Novo mesto
Avtor: Marko Mušič
Lokacija: Topliška cesta, Novo mesto

Leto projekta: 1989
Leto izvedbe: 1989–1994

Sodelavci: Breda Bonač, Sonja Kolar, Jasna Lempl, Mladen Mück, Rudi Oven, Maca Pibernik, Marjan Starič, Marko Škerlep
Konstrukcije: Franc Vizjak, Martin Racman
Barvne študije: Lado Pengov
Vidna sporočila: Peter Simič

Vsebine na spletnem portalu outsider.si se razlikujejo od vsebin v tiskani reviji Outsider. Z naročilom na revijo prejmete skrbno pripravljene vsebine in omogočite raznoliko ustvarjanje ekipe sodelavcev Outsiderja. Hvala.

Celoletna naročnina