Vesolje. Ta prostor neskončnih in kompleksnih razsežnosti vabi človeštvo k razmislekom in raziskovanju, vse odkar smo na Zemlji ugledali nebo. Spremembe v načinu življenja nekoč in danes so povzročile tudi pomemben zasuk v načinu uporabe informacij, ki jih črpamo iz vesolja. Že prazgodovinski človek je, popolnoma odvisen od surove narave, spoznal sile, ki prihajajo ‘od zgoraj’. Naravne cikle je smiselno povezal z nebesnimi pojavi, pogled navzgor pa je v njem utrl pot duhovnosti. Celostni obstoj človeka ter njegova prvinska vez z naravo sta se z razvojem znanosti in tehnologij začela krhati. Sodobne vesoljske raziskave se tako v večji meri odvijajo v vojaškem, inženirskem in tehnološkem kontekstu, človeško izkustvo pa je potisnjeno nekam v ozadje. Vendar pa obstajajo posamezniki, v katerih tovrstno zanimanje kljub drugačnim večinskim interesom tli in priložnostno tudi prodre na plano.
Herman Potočnik Noorodung je osebnost, o kateri vemo dovolj malo, da bi lahko bila mit, a hkrati lahko črno na belem prebiramo drobce njene genialnosti, zapisane v knjigi Problem vožnje po vesolju (1928). Herman je bil pionir astronavtike, inženir in vizionar. V svojem kratkem življenju je napisal enosamo, a ključno delo. V njem je poleg inženirskih inovacij za vesoljska plovila veliko pozornosti namenil tudi zanemarjani plati tovrstnih objektov, to je bivanju človeka v vesolju. Tako imenovano bivalno kolo, en od treh delov njegovega geostacionarnega satelita, lahko zato smatramo za pravo vesoljsko arhitekturo.
Vsako potovanje pa potrebuje svojo izhodiščno točko, svoj dom. Tako specifičen program je zahteval tudi specifično zgradbo in za ta namen je bila v nasprotju z običajnim tekmovanjem na natečaju organizirana skupna projektantska ekipa, ki je združila pronicljive arhitekte štirih birojev: Bevk Perovič, Dekleva Gregorič, OFIS in Sadar+Vuga.
Ksevt je pristal v Vitanju, v tipičnem slovenskem podeželskem kraju, ki naseljuje malo kotlino pod Pohorjem in od koder izhajajo Hermanovi predniki. Čeprav na prvi pogled ta objekt vesoljskega izgleda nad tlemi lebdi, je s svojo vsebino močno vpet v kraj. Na njegovem mestu je pred tem stal kulturni dom, ki ga je nov objekt nadomestil, vsebinsko pa nadgradil. Pristanek povsem novega programa v kraj brez izstopajočih specifik se je s tem tudi materializiral: preplet prostorov omogoča hkratno odvijanje vaških proslav in študij progresivnih umetniških vesoljskih praks. Sprožena kontradiktornost se je večkrat izkazala za presenetljivo povezovalno in harmonično, še preden je bil objekt dokončan. Anekdoto iz tistega časa z nami deli igralec Blaž Šef, Vitanjčan in bližnji sodelavec idejnih vodij Ksevta. Na Živadinovo pobudo so Vitanje obiskali ruski kozmonavti in v sosednji gostilni pripravili predavanje o svoji vesoljski postaji. Dogodka so se udeležili vabljeni strokovnjaki iz Ljubljane, za točilnim pultom pa je dogajanje od daleč opazovala tudi peščica rednih gostov lokala. Tišino razmeroma številčnega občinstva je na neki točki prekinilo vprašanje izza šanka, ki pa je bilo v nasprotju s pričakovanji presenetljivo strokovno: “Kakšen je vpliv temperaturne amplitude med dnevom in nočjo na astronavte na mednarodni vesoljski postaji?” V trenutku je prišlo do zasuka perspektive. Ko tak preprost vaški človek razkrije svojo intelektualno širino in izkaže interes, ki bi ga drugače pričakovali od pričujoče množice strokovnjakov, dobi projekt, kot je Ksevt, dodatno potrditev, da je na pravem kraju.
Očitni in iskreni zgled za geometrijsko kompozicijo in obseg stavbne mase je bilo Noordungovo bivalno kolo premera 35m, ki z vrtenjem ustvarja centrifugalno silo in simulira v breztežnostnem prostoru manjkajočo gravitacijsko. Vitanjsko plovilo tako definirajo koncentrični obroči, nagnjeni v različnih oseh, ki s svojim prepletom ustvarjajo posebno krožno dinamiko. Ta že ob pogledu zamaje naše dojemanja časa in prostora, saj nosi v sebi napetost nekega ujetega trenutka. Vplivanje na telesno izkušnjo se ob vstopu v objekt še potencira. Krivine sten, klančine tal in poševnine stropov namerno zabrisujejo, kar nam je na Zemlji oprijemljivega, in se resno poigrajo z našim ravnotežjem. Včasih je pri ljudeh potreben prav fizičen premik, da se sproži tudi premik v dojemanju ali mišljenju.
Preplet geometrijskih teles v sebi funkcionalno povezuje dvojni program. Tloris definira več koncentričnih krogov. V notranji krog pritličja je umeščena dvorana krajevnega doma, zunanji pas pa je namenjen sprejemni avli ter pisarnam zaposlenih na dostopni strani in skladiščnemu prostoru na zadnji. Ločuje ju ozek servisni pas vertikalnih komunikacij in pomožnih prostorov.
Zaradi neobičajne oblike dvorane je pri tehničnem opremljanju programa sprva potrebne več improvizacije, saj prostor narekuje specifične rešitve. Vendar pa je prav zaradi tega končni rezultat običajno bolj zanimiv in lasten le temu ambientu. »Med okroglimi stenami tudi stoli niso nikoli postrani,« se še pošali Izidor Fijavž, predstavnik zaposlenih. Ker je dvorana umeščena v osrednji del objekta, se obiskovalec odmakne od zunanjega, vsakdanjega sveta ob tleh. V notranjosti se njegov pogled skozi krožni izrez v medetažni plošči spontano usmeri navzgor proti viru svetlobe, ki skozi velike strešne svetlobnike prodira vse do tal valjaste kompozicije in prostoru vtisne občutek svetega, skoraj nadnaravnega.
Nad dvorano se okrog izreza razprostre rahlo vzpenjajoč stopničen prostor čitalniškega značaja. Kot planeti v vesolju se tudi tu plavajoče razporedijo tri različno velike okrogle zastekljene sobe. V eni od njih je knjižnica s skrbno izbranim nekonvencionalnim čtivom o vesoljskih programih in umetnosti, drugi dve pa sta namenjeni študiju in sestankom pri mizah. »Energija se tu ustavi in lahko nemoteno študiraš,« opisuje Šef svoj najljubši kotiček in še doda: »Sredi vse te nenavadnosti je tu prisotna neka navadnost, ki se čuti domače.«
Povsem drugačen občutek pa se pojavi v zunanjem pasu, ki se v nadstropju razširi in je namenjen razstavam. Tu se tako tla kot strop nenehno dvigujejo in spuščajo, zato je senzorično izkustvo omogočeno že s samo arhitekturo. Ob njeni realizaciji se projekt tako ne zaključi, temveč spodbuja nove pristope pri snovanju razstavnih vsebin in nenehno odzivanje na spreminjajoč teren.
Obisk se sklene na strehi, kjer klančina v isti krožni maniri objame najvišjo točko objekta. Ukrivljen rob stavbe vzpostavi nov horizont mikrokozmosa Ksevta, naš pogled pa preko njega spet zajame neposredno okolico. Podoba hišk, traktorjev in cerkva, obdanih s podeželskim mirom, se po prepotovanem objektu v glavi obiskovalca pokaže drugače kot običajno. Perspektiva se spremeni in prav razumljiva je asociacija nekega obiskovalca, ki ob pogledu na zvonik, obdan z gradbenimi odri, z začudenjem vpraša, ali gre morda za izstrelišče raket.
Prah, ki se je ob pristanku Ksevta dvignil v kraju, se je transformiral v pristen odziv. Po vasi lahko opazimo s tematiko navdahnjene ljudske intervencije: grafit vesoljske ladje na zidu sosednje gostilne, cestne štampiljke vesoljcev po pločnikih, smerokazi v obliki vesoljskih plovil in igrala, ki spominjajo na leteči krožnik. Lahko jih razumemo kot sporočilo, da je okolje novo vsebino posvojilo. O uspešnem sožitju dveh vsebin priča tudi redno zasedena dvorana, ki gosti tako javne dogodke, kot rekreacijske aktivnosti, seje občinskega sveta in sestanke lokalnih društev. Slednja naj bi dobila svoje stalne prostore v kleti, ki pa so zaradi majhne površine in neugodnih pogojev dela postali le skladišča. Poletna arhitekturna šola AA nanotourism Visiting School, ki se je v Vitanju odvila trikrat zaporedoma, je s projekti želela izboljšati stik s prebivalstvom, odpraviti kakšno zamujeno priložnost in predvsem raziskati potencial projekta, ki se je pokazal šele po odprtju.
Čas gradnje je bil zaznamovan s svetovno gospodarsko krizo in neugodnimi pogoji za gradnjo. Program začetnih let je bil zato grajen predvsem na entuziazmu določenih ljudi in medkulturnem povezovanju. Vodstva so potekala po skoraj praznih razstavnih prostorih, ki pa so podprta z nekaj ključnimi kozmonavtskimi eksponati, karizmatičnimi vodiči in fenomenalno arhitekturo kljub omejenim sredstvom privabljala trume obiskovalcev. Entuziazem žal ni bil ustrezno sistematsko podprt, pomen ne prepoznan in vsebina, kot so si jo prvotno zamislili, ni bila več finančno in operativno vzdržna. Po petih letih delovanja je bilo zaprtje tako rekoč en obrat ključa stran, a se je na srečo klima v državi ugodno spremenila in podprla projekt. Ksevt se je bil deležen vsebinske reforme, ki je raziskovalno umetnostni program naravnala v bolj turistično izobraževalno smer, vodenje je prevzela nova ekipa in ustanovljen je bil javni zavod z novim imenom, Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga.
»Knjižnica je, vesolje ostaja,« je glede vsebine optimističen Izidor Fijavž. Tleče ambicije so zaznavne. Fascinacija nad arhitekturo privablja stroko in javnost, saj je specifična, neponovljiva in še vedno aktualna. Živadinova Petdesetletna predstava je lani v Centru doživela tretjo ponovitev in objekt priložnostno prežela z razsežnostjo izvornih idej. Ta prostor jih premore. Površine sten in stropov, izvedene v vidnem betonu, ki daje občutek nedokončanosti, so iskreno pričanje o njihovem nastanku in hkrati orodje, ki vpliva na podzavest: ne omejuje in pušča prostor širjenju zavesti. Tudi zavest kraja je danes drugačna od tiste pred časom. »So teme, ki jih je z dovolj volje moč umestiti v kraj, ki ni vedel, da premore tudi te vrste življenje. Zdaj ga ima in ga je prevzel,« zaključuje Blaž. »Ksevt je vesoljska postaja, ki je vesoljska v tem, da je sredi kraja, ki nima nikakršnega stika s sodobno kulturo in umetnostjo. Je plovilo, ki mu te tematike približuje.« Ljudje sedaj razumejo, da sredi vasi ni postavljen silos sosednje kmetijske zadruge, ampak se ob njem namesto tega vprašajo, kaj ta vesoljski krožnik pravzaprav predstavlja. In vprašanje je včasih bolj pomembno od odgovora, ker ostane s teboj in te vodi naprej.
Nas so dodatna vprašanja vodila v drugi del prispevka, v katerem razširjamo temo z razmisleki o današnjem stanju projekta in arhitekture.
Napisala: Patricija Bratuž
Iskrene zahvale Izidorju Fijavžu za gostoljubni sprejem v Centru in Blažu Šefu za poglobljeno vodstvo po zgodovini, idejah, anekdotah in travnikih Vitanja, kjer se je zasidral vesoljski Ksevt.
Fotografije: Boštjan Pucelj
Načrti: Dekleva Gregorič arhitekti, spletna stran
Rubrika Odtisi časa je posvečena refleksiji življenja stavb skozi čas. Kako se arhitektura stara?
Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (danes Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga)
Lokacija: Vitanje
Idejni vodje: Dragan Živadinov, Miha Turšič, Dunja Zupančič
Avtorji arhitekturnega projekta: Bevk Perovič, Dekleva Gregorič, OFIS, SADAR+VUGA
Naročnik: Občina Vitanje, Ministrstvo za kulturo RS
Površine: 2800 m2
Gradbene konstrukcije: Josip Konstantinović
Fasadni detajli: Rok Gerbec
Grafično oblikovanje: Atelje Balant
Izvajalci gradbenih konstrukcij: CM Celje, d.d. (v stečaju), Oder d.o.o., Gradnje Marguč d.o.o.
Časovnica:
2006 zametek ideje, postavitev Spominskega središča Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju
2009-2012 gradnja
2012 Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, zasebni zavod
2014 občinski javni zavod, KSEVT se predstavlja na beneškem bienalu
2017 menjava vodstva, Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, državni javni zavod
2019 celovita prenova vsebin, ponudbe in razstav
2022 predaja temeljnih dokumentov KSEVT-a v hrambo NUK-u
