V torek, 7. aprila, je pri Trafiki potekala javna razprava o meščanski Ljubljani in ohranjanju njene dediščine. Pogovor se je dotaknil tudi izginjanja značilnosti ljubljanskih vilskih četrti Mirje in Rožna dolina. Na to tematiko je izredna profesorica za področje urbanizma, dr. Kaliopa Dimitrovska Andrews želela podati dodatno repliko. Objavljamo njeno besedilo:
Razprava o vilskih četrtih Rožna dolina in Mirje je upravičeno izpostavila problem neupoštevanja konteksta gradnje ter postopnega poslabševanja kakovosti bivalnega okolja. Vendar pa velja spomniti, da to stanje ni posledica pomanjkanja strokovnih podlag, temveč njihove neuporabe.
Že leta 2002 je bila pripravljena Prostorska zasnova Ljubljane, ki je služila kot temelj za kasnejši OPN MOL (2010). V okviru te zasnove je nastalo 19 ekspertnih študij/ strokovnih podlag, med njimi tudi Razpoznavna struktura mesta, ki smo jo pripravili na Urbanističnem inštitutu Republike Slovenije. Študija je jasno opredelila karakteristična območja mesta na podlagi kriterijev, kot so obdobje gradnje, zazidalni vzorec, parcelacija in tipologija objektov. Ta območja – med njimi tudi vilske četrti Rožna dolina in Mirje – so nosilci identitete Ljubljane, imajo razpoznavni kontekst gradnje in zahtevajo posebej premišljene pristope pri prenovi ter dopolnilni gradnji.
Za karakteristična mestna območja je bila predvidena priprava urbanistično-oblikovalskih vodnikov oziroma ogrodij (Urban Design Guides, Urban Design Frameworks), ki bi služili kot most med strateškimi usmeritvami in konkretno projektno prakso. Ti dokumenti bi lahko bili osnova za pripravo izvedbenih planskih aktov in projektne dokumentacije objektov ter bistveno prispevali k ohranjanju kakovosti prostora. A niso bili nikoli izdelani. Posledice te vrzeli danes jasno vidimo – zlasti v Rožni dolini, kjer so posegi pogosto presegli merilo in kontekst obstoječe pozidave.
Drugi pomemben poudarek razprave je bil odnos med kapitalom, arhitekturo in javnim dobrim. Ta odnos ni nujno konflikt, temveč ga je mogoče – z ustreznimi mehanizmi – oblikovati v produktivno sinergijo. Eden ključnih instrumentov je prav dogovorno planiranje, kjer povečana izraba prostora omogoča večjo donosnost investicije, hkrati pa se del ustvarjenega presežka usmeri v izboljšanje javnega prostora ali zagotavljanje manjkajočih programov.
Primer dobre prakse je kompleks Broadgate v Londonu, kjer je lokalna uprava dopustila povečanje faktorja izrabe z 3 na 5, vendar pod jasnimi pogoji: boljša peš dostopnost, veči kakovostni odprti javni prostor ter raznolik program, ki presega zgolj pisarniško rabo. Kljub večji gostoti je investitor z oblikovalskimi prijemi – kot sta zamik zgornjih etaž (set back) in njihova transparentna obdelava v steklu – ohranil občutek merila in kontinuitete prostora.
V tem kontekstu se postavlja vprašanje: kakšen javni interes je bil realiziran pri projektu Šumi, ki očitno presega višinski gabarit sosednje pozidave? Kolikšen del dodane vrednosti, ki jo omogoča tak odmik od obstoječe izrabe prostora, je bil vrnjen mestu?
Takšna vprašanja niso zgolj retorična, temveč kažejo na sistemski manko. Priložnosti za dogovorno planiranje obstajajo – že v fazi priprave OPN (ali pozneje pri OPPN), ko so ključni akterji znani. A ostajajo neizkoriščene, ali so bile izkoriščene, pa nam ni zaznano!
izr.prof.dr. Kaliopa Dimitrovska Andrews
Vas zanima arhitektura v vseh razsežnostih? Tu smo.
