Nekje med nizkimi grmovnicami, grčastimi debli starih dreves in njihovimi košatimi krošnjami se ob Zaloški cesti pomladno prebuja središče ljubljanske mestne četrti Moste. Bujno zelenje v tem delu leta je prava paša za oči, zaspane od zimske sivine. Za trenutek zelenje pritegne vso pozornost, že v naslednjem pa se izbistri tudi širša slika dolge in ozke ploščadi pod drevesi. Kot marsikje v mestu, je tudi tu površina do zadnjega kotička izkoriščena za parkiranje, lokacija pa očitno med vozniki zaželena; opazujem dva avtomobila, ki se počasi prebijata mimo zasedenih parkirnih mest v upanju, da se za kakšnim večjim vozilom skriva prazen prostor.

Prostorsko zaznavo dopolni zvočna slika vedno prometne Zaloške. Za plastmi rastlinja in avtomobili, ki so umeščeni mednje, uzrem zeleno-bele strešice tržnice na enem in svetle platnene senčnike na drugem koncu ploščadi. Od daleč si skozi hrup motorjev lahko predstavljam, kako pod njimi zvenijo glasovi klepetavih branjevk in žvenketanje kavnih skodelic.

Kuliso ploščadi postavljajo štirje paviljonski objekti podobnih gabaritov a različnih arhitekturnih izrazov. Namenjena sem v Kulturni center Španski borci v paviljonu skrajno desno, ki je delo arhitekta Otona Jugovca in med njimi tudi najbolj izstopa. Navzven je zaprt kot kontejner, a se na ploščadi pred njim kljub temu čuti živahen utrip. Vrata velikega zastekljenega vhoda se redno odpirajo in zapirajo, obiskovalci pa neobremenjeno posedajo ob mizah med avtomobili. Srečam se z Marjeto Lavrič, poslovno direktorico kulturnega centra in Zavoda En–Knap, ki v Španskih borcih domuje od leta 2009. Plesni in produkcijski zavod je v tej mestni četrti s svojim programom vzpostavil novo okno v svet. »Ko pomislim na našo dejavnost, sodobni ples, se velikokrat spomnim na Jugovca. Ob prihodu v delavske Moste so sodobne umetniške vsebine, ki jih velikokrat vidijo kot hermetično in konceptualistično zvrst, delovale kot satelit, ki je z lokalno skupnostjo težko komuniciral, tako kot objekt v času nastanka. Leto za letom pa smo z dogodki, kot je otvoritev sezone, ki oživi širše območje Most, uspeli vzpostaviti stik tudi z lokalno skupnostjo.«

Stavba je bila ob prihodu novega upravljalca deležna subtilne prenove notranjosti, nekaj let za tem pa tudi vzdrževalnih del na celotnem ovoju stavbe. Prenovo interierja so izvedli P Plus arhitekti, ki so z vstavljanjem novih pohištvenih elementov prilagodili funkcionalnost novim uporabnikom in prostorom zagotovili večjo fleksibilnost. Kontinuiteta posegov je bila dosežena z izvedbo elementov v podobni oblikovalski maniri, njihov izraz pa oblikovno zadržan in podrejen Jugovčevi arhitekturi.

Za največji poseg so se odločili v avli, kjer so pod stopnišče med predelna zidova umestili nov bar. Ob tem se je prvotni garderobni prostor zmanjšal in pomaknil proti robu avle, skrajšati pa je bilo treba tudi oba zidova, da je bar ob vhodih v dvorano dobil ustrezen manevrski prostor. S tem se je prosta krožna pot po avli prekinila, vendar se je njegova izvirna pozicija v nadstropju izkazala kot preveč odročna za vsakodnevno rabo, zato je bil ta kompromis smiseln. Novemu upravljavcu se je namreč zdelo zelo pomembno, da je lokal v kulturni instituciji odprt vse dni v tednu, saj to zagotavlja pretočnost in odprtost hiše. To potrjuje tudi profesor doc. Gašper Medvešek, ki se s tem prostorom ne ukvarja le kot arhitekt, ampak tudi kot domačin, in s kolegi, ki prav tako delujejo v tem okolju, aktivno razpravlja o problematikah središča Most. Skupaj organizirajo delavnice z lokalnim prebivalstvom in pridobivajo dragocen vpogled v realno življenje skupnosti. Tako so recimo branjevke opozorile na velik upad obiska tržnice ob vikendih, odkar sta banka in pošta ob sobotah zaprti. Osnovna družbena infrastruktura se je izkazala za glavni dejavnik, ki ljudi te delavske četrti pritegne v prostor, kavarna v Španskih borcih pa ostaja kot ena zadnjih s tako ponudbo.

V zavodu razumejo, da stavba ni idealna za njihovo dejavnost, do nje pa kljub temu gojijo spoštljiv odnos in iščejo rešitve, kako dediščino ohranjati tako, da ostane živa. »Prilagoditve prostorov današnjemu času so potrebne, nekatere omejitve ZVKD-ja pa se nam zdijo prestroge. Tu si želimo malce več razumevanja,« odpira dialog Marjeta Lavrič. Poleg prepovedi označevanja hiše na pročelju po prenovi fasade, jim največ zadreg povzroča avditorij, bolj primeren za glasbene kot uprizoritvene dogodke. Posebej iznajdljive rešitve morajo najti ob obisku otrok, ki v preveč položni dvorani na oder ne vidijo iz vseh vrst. Kot dober primer iz prakse sogovornica navaja montažni oder na gostovanju v Vicenzi, kjer so organizatorji v renesančno arhitekturo Andree Palladia, Teatro Olimpico, z neinvazivnim montažnim vstavkom prostor prilagodili sodobnim potrebam. Mar ne ohranja arhitekture prav aktivna raba? Uporaba pomeni skrb za objekt in prostorom vnaša življenje. Zakaj ne bi podprli sodobnih vsebin z bolj odprtim pristopom k prenovi in starejši arhitekturi podaljšali uporabnost tudi v današnji čas?

Oglata armiranobetonska stavba z marmornim interierjem postavlja izzive tudi pri zagotavljanju primerne akustike. Poleg zvočne izolacije prezračevalnih vodov so tako v zgornjo avlo namestili težko zaveso, ki ima hkrati nalogo predelitve tlorisa in priložnostnega oblikovanja dodatnega prostora za več zasebnosti uporabnikov. Ta se funkcionalno navezuje na teraso nad vhodnim nadstreškom, kar mu doda posebno kakovost.

Prepoznavanje vrednosti Jugovčevega projekta so v zavodu izkazali tudi z vrnitvijo originalnih visečih luči v avlo, ki dajejo stropu svojevrsten značaj. Prejšnji upravljalci so jih zamenjali za generične vgradne reflektorje, originale pa na srečo shranili v skladišče. Posebno pozornost je arhitekt namenil tudi oblikovanju ambientalne osvetlitve dvorane, kjer je reflektorske luči na vertikalnih vodilih vgradil v sistem premičnih stenskih lesenih oblog, ki so jih lahko poljubno zastrle. Luči so leta 2012 žal demontirali.

Poleg stalnega plesnega ansambla En–Knap group, ki predstavlja srce tako zavoda kot kulturnega centra, deluje pod streho Španskih borcev še več kot 30 partnerjev, ki potrebujejo prostore za vadbo in izvedbo dogodkov, skupaj pa zasedajo skoraj 90 odstotkov kapacitet objekta. V kleti sta njihovim potrebam namenjeni plesna in mala dvorana. Za vsakodnevno 8-urno delo ansambla je ustvarjanje v dvorani brez naravne svetlobe včasih izziv. Kljub optimalni razporeditvi programov po objektu, se Zavod En–Knap srečuje z velikim pomanjkanjem kapacitet. Prostorsko stisko delno rešujejo z večnamensko rabo prostorov, kot je na primer plesna dvorana, ki se ob prireditvah z več nastopajočimi lahko uporabi kot garderoba, hkrati pa raziskujejo okoliško infrastrukturo in njen prostorski potencial.

»Danes mora kulturno-umetniška institucija poleg posredovanja umetniških vsebin opravljati različne družbene funkcije,« nadaljuje Marjeta. Pravi, da se ta vase zaprti kontejner trudijo odpreti navzven in tako ponovno pognati tokove kulturnega dogajanja. Od tod tudi ideja za bralno kavarno, najnovejšo ponudbo centra, ki omogoča branje knjižničnega gradiva v kavarni. S knjižnico sta povezani preko prehodnega bara v nadstropju, v souporabi pa imata tudi najsvetlejši prostor v stavbi, nekdanji likovni salon, danes namenjen bralnici in dogodkom.

Knjižnica Otona Mazovca, ki je del mreže Mestne knjižnice Ljubljana, je ena prvih družbenih infrastruktur centralnega območja Most, ki je prej delovala že na dveh drugih lokacijah. Takoj po selitvi v Španske borce so bili njeni inovativni delovni pristopi nagrajeni, ena prvih je namreč imela igralnico in glasbeno sobo. Leta 2000 je bila za boljši izkoristek kapacitet izvedena popolna prenova knjižnične postavitve in opreme, v spodnji etaži ob bralnici pa je s prenovo kulturnega centra leta 2009 pridobila dodatni prostor za mediateko. Kljub temu prostorska problematika v knjižnici ostaja nerešena. Ob veliki knjižnični zbirki, ki že sama presega zmogljivosti objekta, ni nobenega manevrskega prostora za druge dejavnosti, ki naj bi jih ponujala sodobna knjižnica. Že Jugovec je bil ob strogo omejenih gabaritih prisiljen v volumen iznajdljivo in racionalno razporediti obsežen program. Stiska se zato ponekod občuti tudi v arhitekturni zasnovi, v knjižnici pa nas zadane že takoj ob prihodu, ko se do nje v drugo nadstropje skozi majhen vetrolov povzpnemo po dvoramnem stopnišču minimalnih dimenzij. 

V knjižnici centralno lokacijo ter dostop z javnim prevozom prepoznavajo kot veliko prednost, podobno izpostavljajo tudi svetel osrednji prostor in funkcionalno navezavo na kavarno. Poleg prostorske stiske se kot slabosti kažejo še pomanjkanje svetlobe in možnosti naravnega prezračevanja v nekaterih prostorih, otežen dostop za invalide na vozičkih ter neurejeno brezplačno kratkoročno parkiranje in parkiranje za zaposlene. S prvo, sicer nujno potrebno, prenovo se je izgubila tudi arhitekturna zamisel vizualne povezave v osi sever–jug. Nasproti južnemu oknu s šahovnico je na severni steni umeščena odprtina s pogledom na ploščad med bloki in prehodom na manjšo teraso nad izbočenim volumnom bralnice. Ta pogled navzven ob vhodu v knjižnico bi lahko pomembno prispeval k občutku prostornosti in boljši orientaciji v prostoru, vendar je v primeru že tako utesnjene knjižnice še dodatno omejen.

Celoten kontekst centra Most, kot ga je zaznal že Jugovec, je razdrobljene podobe. Bežni pogled nanj zato morda ne vzbudi posebnega zanimanja. A na gosto parkirani avtomobili, divje razraščene grmovnice, zastarana urbana oprema ter zastrte zasteklitve pritličnih prostorov ne izražajo pravega življenja lokalnih prebivalcev. Moste živijo kot organsko razvijajoča se skupnost, pravi Gašper Medvešek. Za neurejeno fasado se skriva močna socialna mreža, ki se spontano razvija in ustvarja domačo atmosfero, ki je v bolj turistificiranem centru Ljubljane pogosto zmanjka. Meni, da prava težava ni pomanjkanje lepih fasad, temveč razumevanje družbenih silnic in upravljanje s prostorom.

Parkirna problematika je na urbaniziranih območjih zagotovo nekaj očitnega in vse bolj navzočega. Na občini se je nameravajo tudi v Mostah, tako kot v centru, lotiti z javnim natečajem za novo tržnico s podzemno parkirno hišo. Če nov objekt tržnice razumemo kot nadomestilo obstoječe gradnje, bi to lahko pomenilo izgubo obstoječe substance, ki ga nova zgradba ne more nadomestiti. Nepremišljena poteza pa lahko uniči ne tako bleščeče vendar delujoče tkivo. Podrobna vsebina še ni javno znana, zamikanje roka objave natečaja pa postavlja še dodatna vprašanja o ozadju njegove priprave. Domačini sicer podpirajo povečanje parkirnih kapacitet, je pa na ozki ploščadi, pod katero se širi drevesni koreninski sistem, vprašljiva smotrnost umeščanja garaže. V lokalni skupnosti so zato podali alternativni predlog za projekt pod sosednjim šolskim stadionom, kjer podzemna gradnja ne bi bila utesnjena in ne bi ogrožala dreves.

Kot kontrapunkt kulturnemu centru je na ploščadi drugi generator dogajanja tržnica. V pokritem delu sicer zamira, na ploščadi pa se ob njej, v gostinskem kontejnerju imenovanem Žmoht, razvija praksa, v kateri se samooskrba kaže v svoji najbolj neposredni in pristni obliki. Njegov lastnik in kuhar Dalibor Novaković – Dado vsak dan pripravi jedilnik iz sezonskih sestavin, ki jih dobi pri branjevkah, njegova gostoljubnost pa poskrbi za pristno domače vzdušje.

Ob spoznavanju lokalnega utripa se vprašam o primernosti, odpornosti in našem razumevanju obstoječe infrastrukture, ki danes očitno še vedno omogoča vozlišča tej samoniklo razviti skupnosti. Razvoj od spodaj navzgor se sicer običajno izkaže za bolj trajnostnega, njegova substanca pa preživi ne glede na stanje podpornih sistemov. V primeru Kulturnega centra Španski borci se arhitektura naposled pokaže kot materializirana paralela družbene specifike tega prostora; s spoštovanjem do okolice a brez odstopanja od svojih načel, z izkoriščanjem svojega potenciala kljub omejitvam, in s preprostostjo, ki odkrito govori o svoji vsebini. Generiran je prostor priložnosti; izkoristimo ga vestno in s posluhom.

Napisala: Patricija Bratuž

Iskrene zahvale Marjeti Lavrič in Sehadu Plavotiću iz Španskih borcev, doc. Gašperju Medvešku iz lokalne skupnosti in mag. Ani Zdravje iz Knjižnice Jožeta Mazovca za deljenje vseh dragocenih misli, idej, pogledov in informacij.

Fotografije:
Boštjan Pucelj
Andrej Lamut (kjer označeno)

Rubrika Odtisi časa je posvečena refleksiji življenja stavb skozi čas. Kako se arhitektura stara?

Odtisi časa: Kulturni center Španski borci (1. del)

Kulturni center Španski borci
Avtor: Oton Jugovec
Lokacija: Zaloška cesta 61, Ljubljana

Leto načrtovanja: 1979
Leto dokončanja: 1981
Leto prenove knjižnične postavitve: 2000
Leto prenove interierja Centra kulture: 2009

Načrtovalec arhitekture: Oton Jugovec
Sodelavci: Irena Didek-Pregl, Meta Majdič, Karmen Vidmar, Milan Vučenović
Načrtovalci notranje opreme: Oton Jugovec, Irena Didek-Pregl, Igor Škulj (knjižnica)
Urbanistična postavitev: po zazidalnem načrtu centra Most iz leta 1969
Statik: Tone Globokar

Investitor: Skupnost za razvoj družbenega standarda SO Ljubljana Moste-Polje
Gradbeni izvajalec: SGP Pionir Novo Mesto, TOZD Ljubljana

Površina zemljišča: 1330m²
Pritlična površina stavbe: 887m²
Celotna uporabna površina stavbe: 2719m²

Nastajanje Outsiderja omogočate vi, drage bralke in bralci. Hvala za naročilo in uživajte v branju!