Maribor je ustvarjen za opazovanje s ptičje perspektive. Mesto se je z vseh strani obdalo z vzpetinami in navdušeno sprejelo vlogo makete. Radovedneži si lahko glede na razpoloženje izberemo vrh, s katerega bomo opazovali dogajanje spodaj. S Piramide lahko spremljamo kontrast med vrvežem v središču mesta in mirnim zavetjem idiličnega Tomšičevega drevoreda. Z očmi se sprehodimo po parku in ugibamo, kateri psi se veselo igrajo in kdo šprica pouk. Mestni vrh ni dovolj visok, da bi omogočal očesno pohajkovanje po ulicah, nudi pa prelepo panoramo takrat, kadar želimo videti širšo sliko in nas navdušuje mozaik odtenkov rdečih streh. Ko potrebujemo še širšo sliko, se povzpnemo na Trikotno jaso ali celo na Bellevue, od koder lahko spoznamo, da so težave, ki jih imamo, ko nismo na vzpetini, res zelo zelo majhne. Moja najljubša izvidnica, moj drugi dom, je Kalvarija. Po sprehodu sedem na klop pri sedmih hrastih in se zazrem v razgled pod sabo. Prvi plan: popoldansko sonce boža sprehajalce in tekače na severnem kraku Vinarske ulice. Slišita se pasji lajež in otroško veselje. Tu in tam zaznam zvok elegantne vožnje z rolerji in zlušta se mi, da bi tudi sama stala na koleščkih in vijugala po svetu. Z očmi zapustim športno idilo in se sprehodim po strehah. Kupi popolno poravnanih hiš pomirijo nek del mojih možganov, ki ga od nekdaj razveseljujejo stavbe Lego in makete. Vsakič znova me preseneti, kako majhno vse deluje, če se oddaljiš zgolj za sto metrov nadmorske višine. Pomirja me, da lahko s te točke s pogledom zaobjamem celo mesto. Smuknem na Mladinsko ulico in previdno oplazim svojo osnovno šolo, ki se mi zdi vsako leto manj strašljiva in od daleč vedno bolj prijetna. Rumena fasada prikliče nekaj mešanih občutkov, a mi je stavba ena najljubših v mestu. S stotih metrov je pohajkovanje po ulicah popolnoma varno in neobremenjujoče. Na takem sprehodu za izziv naštevam imena ulic in razmišljam, katere ceste so enosmerne (žal mi je za vse Nemariborčane, ki se v središču mesta znajdejo v avtu). Tretji plan: mrak, Trg revolucije. Nekaj posebnega se zgodi, ko v večerni svetlobi s Kalvarije zagledam žaromete avtomobilov, ki zavijajo po Ljubljanski ulici na Glavni most. Ne vem, kakšno čarovnijo ustvarijo – trg mi ni posebej pri srcu in od blizu se mi avtomobili ne zdijo nič posebnega –, a če ob mraku z razgledišča pri sedmih hrastih opazuješ vozila, ki zavijajo na most, izginejo vse tvoje skrbi. Več je takšnih mariborskih vinjet, ki naključno bivajo v mojem spominu in nikoli zares ne izginejo. Pobreške ulice spomladi, petje kukavice in zvok barvnih kred, ki drsijo po asfaltu. Hrup v slaščičarni Ilich, najstniško opravljanje in okus sladoleda Piškotek. Jesenski sprehodi po Mestnem parku; odsev rjavih, rdečih, oranžnih in rumenih listov v ribniku. Poletni večeri na Poštni ulici, čokoladna skušnjava v Isabelli in šesturni pogovori o življenju. Škripanje stopnic v Mladinski knjigi na Ulici 10. oktobra. Pozdravi sprehajalcev na Kalvariji ob poletnih sončnih vzhodih.

Za kratek čas sem morala zapustiti mesto, da sem ga lahko ob vrnitvi dokončno vzljubila in njegove prednosti nehala jemati za samoumevne: obsežne zelene površine – vsaka mestna četrt ima svoj košček zelenega zavetja, ki prelamlja beton in nudi miselni odklop; malo kmečko domačnost, zaradi katere se v mestu počutim kot v dnevni sobi; cimetove rolice iz Hiše kruha; bližino družine in veselje, s katerim si z neznanci povsem naključno in brez razloga izmenjujemo pozdrave ter malce poklepetamo. Maribor leži v popolnem ravnovesju med vaškim in mestnim. Kakšnih štiriindvajset let je trajalo, da sem začela iskreno ceniti svoj rojstni kraj – navsezadnje je Maribor tudi skupnost, ki trga mavrične zastave, in »mesto dreves«, ki brez slabe vesti podira zdrava stara drevesa; je družinski kraj, kjer se vozniki jezijo, ker morajo zaradi radarjev voziti po omejitvah (bog ne daj). Ni čudno, da predstavlja idealen dogajalni prostor Demšarjevim detektivkam, Jančarjevim zasanjanim pripovedim in zgodovinskemu romanu Morporuk Dragana Potočnika. Izjemno sem hvaležna za tovrstne upodobitve mesta, četudi Jančarjev dirigent v Severnem siju pobegne, ker »njegov estetski čut [ne prenese] tako grdih pročelij.« Prileglo bi se prebrati tudi kakšno štajersko Genialno prijateljico o Eleni in Lili, ki odraščata na primer na Studencih.

Tako sanjarim na klopi pod sedmimi hrasti, tu in tam mimo prileti kakšna srna. Ugotovim, da me je ujela tema, in zvezde me po travi, valujoči v večernem vetru, vodijo domov.

Piše: Zala Kralj
Foto: Nik Erik Neubauer

Podprite ekipo Outsiderja z naročilom na tiskano revijo in pridobite odlično branje. Hvala!