Dandanes se zdi, da je pomen ohranjanja kulturne dediščine kot enega od temeljev naše skupne identitete precej trdno zasidran v naši družbeni zavesti. A to ne velja za vso dediščino. Medtem ko je najvišja stopnja zaščite pri gradovih ali cerkvah praktično samoumevna, je industrijska dediščina pogosto spregledana. Veliki industrijski obrati in območja so v kolektivnem spominu praviloma zapisani kot viri onesnaženja in degradacije prostora, zato je njihovo rušenje ponavadi sprejeto z odobravanjem. Do razmisleka o njihovem zgodovinskem, prostorskem in arhitekturnem pomenu zato običajno pride prepozno.

Naš najuspešnejši primer ohranjanja industrijske dediščine je dediščina rudarjenja živega srebra v Idriji, ki je skupaj s španskim Almadénom vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Železarna na Jesenicah ni imela take sreče. Veliki plavži, plod domačega tehničnega znanja, ki so dolga desetletja določali veduto mesta, so bili kmalu po prenehanju delovanja podrti. Drugačno možnost kažeta primera Stare mestne elektrarne kot primera uspešne javne prenove dediščine in nekdanje tiskarne Mladinske knjige v Ljubljani, kjer je bila industrijska arhitektura s prenovo vključena v nove kulturne, poslovne in ustvarjalne programe.

Po drugi strani pa Ivo Boscarol, investitor nove soseske Galaksija, te vrednosti v nekdanjih Žitovih silosih ni prepoznal in jih je dal porušiti še pred resnejšo javno in strokovno razpravo o možnosti njihove zaščite. Prav v takšnih trenutkih bi bili poučni mnogi uspešni projekti prenove silosov, denimo The Silo v Kopenhagnu, Kunstsilo v Kristiansandu ali Muzej sodobne afriške umetnosti v Cape Townu. Podobno je v primeru Rakuševega mlina ravnala celjska občina, ki je po obsežnem požaru rušitev utemeljevala z ekonomskimi in varnostnimi razlogi, čeprav je pred tem napovedovala njegovo preureditev v poslovno-stanovanjski objekt. Ob tem velja poudariti, da je zidana konstrukcija požar preživela, pogoreli pa so predvsem leseni stropniki in tlaki, zato bi bila obnova načeloma še vedno izvedljiva, saj bi bilo mogoče znotraj obstoječe lupine zgraditi novo nosilno konstrukcijo.

Toda usoda teh objektov je v veliki meri že odločena. Zato je danes pomembneje razpravljati o industrijskih območjih in objektih, katerih prihodnost še ni dokončna. V Ljubljani sta trenutno posebej aktualna dva primera: Pivovarna Union in stara remiza ob Celovški cesti.

V prvem primeru namere trenutnega lastnika postajajo vse bolj jasne. Proizvodnja piva je bila že pred leti v celoti preseljena v Laško, proizvodnja brezalkoholnih pijač pa se je končala po prodaji tega dela hrvaškemu distributerju. Na prvotni lokaciji tako ostajajo le še sedež podjetja, logistične dejavnosti ter javni programi z muzejem, pivnico in novo malo mestno pivovarno v spomeniško zaščiteni sladarni. Kaj pa preostali objekti, predvsem arhitekturno izrazitejši objekti iz vidne rdeče opeke, zgrajeni na samem začetku obratovanja pivovarne sredi 19. stoletja? Spomeniško varstvo navaja, da so kot del vplivnega območja spomenika sladarne opredeljeni tudi vsi ostali prvotni objekti, vodnjaki in dimnik. Toda dimnik je bil na primer leta 2022 odstranjen, ne da bi to sprožilo kakršno koli širšo javno razpravo. Zato se upravičeno pojavljata skrb za preostale objekte in bojazen, da bo njihova usoda odvisna izključno od namer prihodnjega investitorja, ki bo zemljišče kupil kot razvojno parcelo.

Boljša možnost bi bila, da se ohranitev in revitalizacija manjših historičnih objektov v središču območja ne razumeta kot ovira, temveč kot edinstvena kakovost v slovenskem prostoru, ki lahko prihodnji projekt programsko, ekonomsko in vizualno obogatita. Takšna zasnova bi še vedno omogočala novogradnjo na velikem delu dragocenega zemljišča na obrobju mestnega središča, hkrati pa bi ohranila prepoznavno identiteto območja. Če že mora biti usoda teh objektov prepuščena zasebnemu kapitalu, bi si lahko za zgled vzeli revitalizacijo območja King’s Cross v Londonu, kjer je investitor najprej obnovil nekaj zgodovinskih objektov ter vanje umestil javne in komercialne programe. Prav te vsebine so začele privabljati obiskovalce na prej degradirano območje in s tem omogočile kasnejšo prodajo novozgrajenih objektov po višjih cenah, kar je navsezadnje skladno z osnovno logiko zasebne investicije.

Tudi prihodnost ljubljanske remize je negotova. Na prvi pogled s Celovške ceste območje deluje degradirano in brez kakršne koli arhitekturno izstopajoče stavbe. A v njegovem središču je skrit prav poseben objekt. Prvotna stavba remize je bila zgrajena že leta 1931 kot prva gradnja armiranobetonskega lupinastega ostrešja industrijskega objekta pri nas, ulitega v enem kosu iz hitrosušečega betona. Lahkotna konstrukcija že več kot 90 let premošča velik razpon brez vmesnih podpor, kar omogoča visoko stopnjo notranje fleksibilnosti. Tako se je njena funkcija lahko prilagajala najprej tramvajem, nato trolejbusom in nazadnje še mestnim avtobusom. Njen zgodovinski pomen je prepoznal tudi ZVKDS in predlagal, da se jo ustrezno evidentira oziroma zaščiti kot stavbno dediščino. Ključno vprašanje je zato, ali bo občina to prepoznano vrednost ustrezno prevedla tudi v prostorske akte in projektno nalogo za prihodnjo ureditev območja. Poleg manjšega števila stanovanj je na tem območju namreč predviden velik park, ki ga občina za zdaj očitno razume kot nezdružljivega s starimi industrijskimi objekti. Dediščine v tem primeru torej ne ogrožajo ambicije kapitala, temveč preozko razumljena občinska vizija javnega prostora.

Na srečo po svetu obstaja kar nekaj primerov starih industrijskih struktur, ki so ohranjene kot osrednji del parka, bodisi zgolj kot skelet, kot odprta nadstrešnica ali pa kot celovito ohranjen objekt. V Torinu je bilo po načrtih Jean-Pierra Buffia in Andreasa Kiparja območje nekdanje Fiatove livarne preurejeno v obsežen park. Znotraj parka je bila ohranjena nosilna konstrukcija s streho velike industrijske hale, ki danes s svojo razgibano strukturo deluje kot močan vizualni element, hkrati pa ponuja zaščito različnim športnim igriščem, koncertnim prireditvam in drugim dejavnostim ter ohranja povezavo z industrijsko preteklostjo območja.

Slovenija ima kljub svoji majhnosti bogato industrijsko dediščino, vendar imamo od posameznih industrijskih panog, konstrukcijskih inovacij ali arhitekturnih tipov pogosto ohranjenih le nekaj primerov. Ko jih porušimo, ne izgubimo le stavbe, temveč tudi materialni dokaz nekega znanja, dela, tehnološke kulture, arhitekturnega sloga ali dela mestne zgodovine. Zato je pri prenovi starih industrijskih območij treba ukrepati, še preden je prepozno. Novo ni vedno najboljše. Boljše postane šele takrat, ko zna s starim vzpostaviti premišljen in ustvarjalen odnos.

Piše: Andrej Panker, Po četrti

Slike

Naslovna slika: osebni arhiv Andreja Pankerja

Slika 1: Pivovarna Union – posnetek zaslona Google Maps

Slika 2: Coal Drop Yards: https://images.adsttc.com/media/images/5be9/9eb7/08a5/e5f7/ac00/1328/newsletter/copyright_laurianghinitoiu_coaldropsyard_(25_of_26).jpg?1542037166

Slika 3: Remiza – posnetek zaslona Google Maps

Slika 4: Parc Dora: https://www.ircop.it/wp-content/uploads/2022/06/ircop-parco-dora01-768×574.jpg